VSRS Sodba XI Ips 237/2015-143

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom I Ks 237/2015 z dne 18. 3. 2015 obdolženemu S. F. podaljšalo pripor iz pripornih razlogov koluzijske nevarnosti po 2. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP zaradi obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja spornega napada na osebo, mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) po vloženi obtožnici. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom I Kp 237/2015 z dne 23. 3. 2015 pritožbi obdolženčevega zagovornika delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se pripor zoper obdolženca ne podaljša tudi iz pripornega razloga po 2. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

2Zoper navedeni pravnomočni sklep je obdolženčev zagovornik dne 31. 3. 2015 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, torej iz razloga po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V obrazložitvi zahteve uveljavlja, da iz doslej izvedenih dokazov ne izhaja obdolženčeva ponovitvena nevarnost, ker oškodovanka že od 30. 12. 2014 ne prebiva pri obdolžencu, temveč pri očetu, pri katerem namerava tudi ostati, da pritožbeno sodišče prihaja v nasprotje s samim seboj, ker navaja, da obstaja ponovitvena nevarnost ne le na škodo oškodovanke, temveč tudi drugih mladoletnih oseb, po drugi strani pa obstoj pripornega razloga utemeljuje z navedbo, da naj bi obdolženec oškodovanki na vprašanje, ali se bo tako vedel tudi do svoje hčere, odgovoril, da ne, ker ima za te stvari njo ter da je bilo dejanje obdolženca usmerjeno izključno zoper oškodovanko in ne druge mladoletne osebe. Meni, da bi bilo mogoče enak namen, kot ga sodišče zasleduje s podaljšanjem pripora, doseči z uporabo milejšega ukrepa, kot sta obljuba obdolženca, da ne bo zapustil prebivališča ali prepoved približevanja oškodovanki. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da pripor zoper obdolženca odpravi oziroma ga nadomesti z milejšim ukrepom.

3Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, dne 10. 4. 2015, predlagala zavrnitev zahteve. Navedla je, da ima izpodbijani pravnomočni sklep vse potrebne razloge v zvezi s pripornim razlogom ponovitvene nevarnosti, sodišče pa je upoštevalo tudi zahtevo iz drugega odstavka 192. člena ZKP. Vsebina zahteve za varstvo zakonitosti kaže, da zagovornik drugače kot sodišči ocenjuje ugotovljena dejstva, povezana s pripornim razlogom, kar predstavlja nedopustno uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišči sta se tudi dovolj določno opredelili do zahteve po uporabi milejšega ukrepa.

4Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila obdolženec in njegov zagovornik seznanjena. Slednji je v izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke z dne 13. 4. 2015 navedel, da vztraja pri vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti ter poudaril, da je bilo obdolžencu očitano dejanje uperjeno izključno na oškodovanko in ne na kogarkoli drugega, zlasti ne na obdolženčeva otroka.

B.

5Neutemeljena je trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da pri obdolžencu ne obstaja nevarnost ponovitve kaznivih dejanj, ker da je bilo obdolžencu očitano ravnanje usmerjeno zgolj zoper oškodovanko, ki ne prebiva več pri njem. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora obrazložilo, na podlagi katerih okoliščin je zaključilo, da je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti (8. točka na 5. strani sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru, 4. in 5. točka na 2. in 3. strani sklepa pritožbenega sodišča). Pri tem je poleg teže kaznivega dejanja, načina storitve in okoliščin, v katerih naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno, upoštevalo zlasti, da naj bi obdolženec očitano mu kaznivo dejanje izvrševal daljše časovno obdobje, in sicer že od oškodovankinega 8 leta, da ga od dejanja ni odvrnila niti okoliščina, da je bil pri njegovi izvršitvi zaloten s strani svoje izvenzakonske partnerke – oškodovankine matere in svojih otrok, temveč je ravnanje celo stopnjeval, pri tem pa postajal vedno bolj grob in vztrajen, oškodovanko pa je spraševal, kdaj bosta imela spolne odnose. Pri presoji obstoja pripornega razloga je sodišče utemeljeno upoštevalo okoliščino, da nevarnost ponovitve dejanja ne obstaja le za mladoletno oškodovanko, temveč tudi za druge mladoletne osebe. Obdolženec ima namreč hčer, ki je približno enako stara, kot je bila oškodovanka, ko naj bi zoper njo začel izvrševati očitano mu kaznivo dejanje in ki z njim živi v skupnem gospodinjstvu. Obstoj ponovitvene nevarnosti na škodo drugih mladoletnih oseb še utrjuje izpovedba oškodovanke v delu, ki ga je sodišče utemeljeno upoštevalo v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, in sicer, da ji je že kot majhni deklici pripovedoval, da je povsem normalno, da ima deklica prvič spolne odnose z očetom, ter da je na oškodovankino vprašanje, ali bo enako kot z njo ravnal tudi z njeno polsestro V., torej njegovo hčerjo, odgovoril, da ne, ker ima za to oškodovanko. S ponavljanjem pritožbenih navedb v zvezi z zatrjevanim neobstojem ponovitvene nevarnosti, da oškodovanka sedaj prebiva pri svojem očetu, da je bilo obdolžencu očitano ravnanje usmerjeno izključno zoper oškodovanko in ne druge mladoletne osebe, da tudi sodna izvedenka v svojem izvedenskem mnenju ne omenja ponovitvene nevarnosti obdolženca, da sodišče ni opravilo poizvedb na osnovni šoli, ki jo obiskujeta obdolženčeva otroka ter na pristojnem centru za socialno delo ter da obdolženca njegova otroka nista nikdar obtožila, da bi z njima neprimerno ravnal, vložnik zahteve uveljavlja nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

6Prav tako ni mogoče pritrditi zahtevi, da bi v tej zadevi zadostovala odreditev milejšega ukrepa, to je obljuba obdolženca, da ne bo zapustil prebivališča ali prepoved približevanja oškodovanki oziroma, da je pritožbeno sodišče s tem v zvezi nepravilno uporabilo določbo drugega odstavka 192. člena ZKP. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah (sodbe I Ips 41/1999 z dne 18. 2. 1999, I Ips 46/2009 z dne 28. 5. 2009, XI Ips 59499/2013 z dne 13. 3. 2014 ter številne druge) presodilo, da utemeljitev neogibnosti pripora sama po sebi vsebuje presojo, da milejši ukrep ne pride v poštev. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno presodilo (9. točka na 5. strani sklepa okrožnega sodišča, 5. točka na 3. strani sklepa pritožbenega sodišča), da je pripor sorazmeren z nevarnostjo, ki jo obdolženec predstavlja za varnost oškodovanke in drugih mladoletnih oseb in ga ni mogoče nadomestiti z milejši ukrepom, zlasti še zaradi obstoja nevarnosti, da bi bila obdolženčevemu ravnanju, ki se mu očita na škodo mladoletne oškodovanke T. V., izpostavljena tudi njegova mladoletna hči, ki živi z njim v skupnem gospodinjstvu.

C.

7Kršitve zakona, na katere se sklicuje obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, zahteva pa je praktično v celoti vložena zaradi nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.