VSRS Sodba XI Ips 5393/2012-162

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Okrožno sodišče na Ptuju je s sklepom

I Kpr 5393/2012 z dne 23. 5. 2013

zoper obdolženega D. Z. odredilo pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki

prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje poslovne goljufije po

drugem in prvem odstavku 228. člena v zvezi z drugim odstavkom 54. člena Kazenskega zakonika

(KZ-1). Senat istega sodišča je s sklepom II Ks

5393/2012 z dne 6. 3. 2015

pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnil kot neutemeljeno.

2Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti.

Po stališču zagovornika razlogi za odreditev pripora po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP niso podani oziroma sklep o odreditvi pripora ne temelji na konkretnih okoliščinah, ki bi kazale na begosumnost, temveč na abstraktnem prepričanju sodišča, da se bo obdolženec izognil izvedbi kazenskega postopka. Navaja, da kazenski postopek zoper obdolženega poteka od leta 2012, obdolženec pa z nobenim aktivnim ravnanjem do sedaj ni izkazal, da se želi kazenskemu postopku izogniti. Obdolženec se je konec leta 2011 iz ekonomskih razlogov z družino izselil v Veliko Britanijo,

članico Evropske unije, kjer se je prijavil v vse zahtevane uradne evidence in se zaposlil, kar kaže, da se v tujini ni skrival. Navedeno zagovornik dokazuje s priloženimi listinami (izpisek iz registra volivcev z dne 9. 1. 2012, potrdilo o pridobitvi številke zavarovanja z dne 8. 12. 2011, zahteva za plačilo občinskega davka z dne 10. 11. 2011). Poudarja, da obdolžencu ni bilo prepovedano zapustiti ozemlje Republike Slovenije ter da ni bil zavezan obveščati organov kazenskega postopka o tem, kje se nahaja. Opozarja tudi, da se je obdolženec odzval vabilu

Okrožnega sodišča na Ptuju v zadevi I K 27662/2010, njegova žena pa na vabilo sodišča v zadevi I K 961767/2010. Zgolj dejstvo, da mu preiskovalni organi niso uspeli vročiti vabila na zaslišanje v tem kazenskem postopku oziroma da vabila obdolžencu ni bilo mogoče vročiti po zaprosilu Interpola, še ne pomeni, da se je izogibal kazenskemu postopku, pri čemer pa se sprašuje, kako je mogoče, da so ga angleški varnostni organi izsledili na podlagi izdanega evropskega naloga za prijetje, ne pa na podlagi zaprosila Interpola po poizvedbi bivališča, saj je v času izdaje obeh procesnih dejanj bival na istem naslovu. Zagovornik še navaja, da se preiskovalni sodnik ni opredelil do vprašanja neogibne potrebnosti pripora. Meni, da bi bilo v obravnavanem primeru potencialno begosumnost moč odpraviti že s hišnim priporom oziroma denarno varščino. Navaja, da je znano, da se očitano kaznivo dejanje preganja tudi v Angliji ter da slednja storilce izroča drugim državam. O

b tem še opozarja, da tudi angleški varnostni organi na podlagi evropskega naloga za prijetje in predajo zoper

obdolženca

niso odredili pripora, temveč hišni pripor.

3Vrhovni državni tožilec je zahtevo za varstvo zakonitosti ocenil kot neutemeljeno. Po njegovem stališču na obstoj pripornega razloga begosumnosti kaže že dejstvo, da

obdolženec

vse do sedaj organom pravosodja ni bil dosegljiv ter da je bilo treba razpisati mednarodno tiralico oziroma izdati evropski nalog za prijetje in predajo. Poudarja še, da ima po podatkih spisa

obdolženec

tudi v ZDA slamnato gospodarsko družbo, ki očitno služi navideznim gospodarskim poslom. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen

obdolžencu

in njegovemu zagovorniku. Slednji je vztrajal pri zahtevi ter v njej podanih argumentih, ob tem pa še navedel, da bi navzočnost

obdolženca

na naroku bilo mogoče zagotoviti že z vročitvijo vabila.

B.

5V skladu s 1. točko prvega odstavka 201. člena ZKP se sme zoper osebo, zoper

katero je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, odrediti pripor,

če se oseba skriva, če ni mogoče ugotoviti njene istovetnosti ali če so podane druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi pobegnila. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje zaključek o tem, da se obdolženec skriva napravilo na podlagi dejstva, da

obdolžencu

ni uspelo vročiti vabila na zaslišanje po policistih, da so slednji sodišču sporočili, da je obdolženec po odločbi UE Ptuj z dne 22. 10. 2011 brez stalnega in začasnega prebivališča in da

naj bi konec leta 2010 skupaj z družino odpotoval v tujino, neznano kam ter da je sodišče za poizvedbo o naslovu obdolženčevega bivališča zaprosilo tudi Interpol, pri čemer pa obdolženec, kljub razpisu iskanja ni bil izsleden. Senat je k navedenim razlogom še dodal, da je povsem jasno, da je

obdolženec

vedel, da bo zoper njega uveden kazenski postopek, saj je bil v predkazenskem postopku že zaslišan kot osumljenec.

6Držijo navedbe zagovornika, da se je

obdolženec

iz Slovenije izselil pred uvedbo kazenskega postopka, da mu tedaj ni bilo prepovedano zapustiti ozemlje Republike Slovenije ter da tudi ni bil zavezan obveščati organe kazenskega postopka o tem, kje se nahaja. Kljub temu pa Vrhovno sodišče ocenjuje, da so okoliščine, ki so bile znane sodišču v času odreditve pripora, zadoščale za zaključek, da se

obdolženec

skriva ter se s tem želi izogniti kazenskemu postopku. V obravnavani zadevi je odločilno, da je sodišče s pomočjo policije opravljalo poizvedbe o obdolženčevem prebivališču, za poizvedbo o naslovu

prebivališča pa je bil zaprošen tudi Interpol, vendar

obdolženec

ni bil izsleden. Glede na to, da tudi sorodniki niso vedeli povedati, kje se nahaja, je sodišče utemeljeno sklepalo, da se je s potovanjem v tujino skušal izogniti morebitnemu kazenskemu postopku, uvedbo katerega je lahko predvideval, saj je

policija na podlagi šestega odstavka 148. člena ZKP zbrala od obdolženca v predkazenskem postopku obvestila. Po navedenem je sodišče lahko sklepalo, da obdolženca na našo državo nič ne veže, ter je utemeljeno presodilo, da obstaja

objektivna možnost, da se obdolženec izogne kazenskemu postopku.

7Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno zaključilo, da navzočnosti obsojenca ni mogoče zagotoviti z milejšim ukrepom, saj

obdolženec

za sodišče sploh ni bil dosegljiv oziroma njegovo prebivališče ni bilo znano (7. točka obrazložitve prvostopenjskega sklepa), iz česar jasno izhaja, da odreditev hišnega pripora ali polog varščine v času odreditve pripora nista bila mogoča.

8Dokazil, ki jih je zagovornik prvič priložil šele obravnavani zahtevi in s katerimi dokazuje, da je obsojenec v času odreditve pripora prebival v Združenem kraljestvu ter da se pred oblastmi ni skrival, pa Vrhovno sodišče ni moglo upoštevati, saj je pri presoji zakonitosti izpodbijanega sklepa vezano na tiste dejanske okoliščine, ki so bile sodišču znane v času odreditve pripora oziroma ki jih je navedlo v izpodbijanem sklepu. Ta nova dejstva in dokaze pa bo sodišče moralo upoštevati v nadaljevanju postopka in presoditi ali so pogoji za pripor

še podani (tretji odstavek 200. člena ZKP) oziroma ali je pripor mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom (drugi odstavek 192. člena ZKP)

.

C.

9Kršitve, na katere se sklicuje

obdolženčev

zagovorniki niso podane, zato je Vrhovno sodišče njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

10Če bo za

obdolženca

nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.