VDSS sklep Pdp 1124/2014

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke se pridrži za končno odločbo.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom:

- zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na primarni in podredni zahtevek (I. točka izreka sklepa);

- sklenilo, da se sprememba tožbe ne dopusti (II. točka izreka sklepa);

- odločilo, da Delovno in socialno sodišče v Ljubljani ni stvarno pristojno za odločanje v zadevi, ki se nanaša na podpodredni zahtevek, in sicer glede plačila odškodnine v višini 10.205,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2013 dalje do plačila, ter da se po pravnomočnosti sklepa zadeva v delu, ki se nanaša na podpodredni zahtevek odstopi Okrožnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču (III. in IV. točka izreka sklepa) ter

- sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (V. točka izreka sklepa).

Zoper navedeni sklep (razen zoper odločitev o stroških tožene stranke) se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe določb materialnega prava. Tožnica je vložila dve pritožbi zoper sklep o zavrženju tožbe in sicer prvo pritožbo po razglasitvi sklepa na glavni obravnavi, drugo, s katero je izpodbijala tudi druge odločitve v izpodbijanem sklepu, pa po prejemu pisnega odpravka sklepa. Predlaga, da pristojno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje dne 10. 6. 2014 na naroku izdalo sklep št. ..., da se tožba zavrže. Izpodbijani sklep ni zakonit. Tožnica je dne 25. 7. 2013 vložila tožbo zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, v okviru katere je primarno zahtevala ugotovitev delovnega razmerja s toženo stranko za nedoločen čas za delovno mesto glasbeni urednik voditelj, ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo in povračilo stroškov, podredno pa ugotovitev delovnega razmerja s toženo stranko za nedoločen čas za delovno mesto glasbeni redaktor, ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo ter povračilo stroškov, podpodredni tožbeni zahtevek pa se je glasil na plačilo odškodnine zaradi odpovedi sodelovanja ekonomsko odvisni osebi in povračila stroškov. Primarni in I. podredni tožbeni zahtevek glede nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je tožnica postavila na podlagi 3. odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1), ki določa, da lahko delavec ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice pred pristojnim delovnim sodiščem. Tožnica je že v okviru tožbenih trditev navedla, da je 4. 7. 2013 izvedela za odpoved nadaljnjega sodelovanja, kar je dejansko pomenilo, da je tožnica dne 4. 7. 2013 izvedela za kršitev pravice iz 3. odstavka 200. člena ZDR-1. Zato je bila primorana v roku 30 dni, šteto od 4. 7. 2013, vložiti tožbo, ker bi sicer zamudila zakonski prekluzivni rok za vložitev tožbe. V zvezi z navedenim se tožnica sklicuje tudi na sodno prakso. Vrhovno sodišče RS se je v zadevi opr. št. VIII Ips 51/2009 postavilo na stališče, da je za začetek teka 30-dnevnega roka za tožbo iz 3. odstavka 204. člena ZDR pomembno zgolj določno obvestilo oz. vedenje delavca, da mu pogodbenik (delodajalec) odpoveduje vzpostavljeno (delovno) razmerje oz., da bo takšno razmerje (pogodba o zaposlitvi) prenehalo. V zadevi opr. št. VIII Ips 91/2013 se je Vrhovno sodišče RS postavilo na stališče, da domneva o obstoju delovnega razmerja pomeni tudi domnevo o obstoju pogodbe o zaposlitvi, čeprav je stranki še nista sklenili v pisni obliki. Tožnica pa se sklicuje še na stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 118/2010, v kateri se je postavilo na stališče, da delavčeva zamuda 30-dnevnega roka od dneva vročitve oz. od dneva, ko zve za kršitev pravice oz. prenehanje veljavnosti pogodbe, pomeni prenehanje pravice same. Izpostavlja še odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 430/2009, v kateri se je sodišče postavilo na stališče, da tudi določitev odpovednega roka v redni odpovedi pomeni določitev dejanskega datuma prenehanja pogodbe, zato predstavlja določba o odpovednem roku, če je ta vsebovana v odpovedi, element odpovedi pogodbe o zaposlitvi, katerega nezakonitost se lahko uveljavlja v skladu z določbami tretjega odstavka 204. člena ZDR. Tožnica je pravočasno v skladu s 3. odstavkom 200. člena ZDR-1 vložila predmetno tožbo. Ne gre za spor o odpravi kršitev pravic iz delovnega razmerja, v katerem bi tožnica zahtevala zgolj vzpostavitev delovnega razmerja in bi lahko od nje sodišče zahtevalo, da na podlagi 1. in 2. odstavka 200. člena ZDR-1 zahteva najprej odpravo kršitev in nato, po izteku 8 delovnih dni, v roku 30 dni sodno varstvo. V konkretnem primeru je namreč tožnica že 4. 7. 2013 izvedela za odpoved. Upoštevajoč zgoraj izpostavljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS je tožba vložena znotraj zakonskega 30-dnevnega roka, ne preuranjeno in ne prepozno. Tožnici pa je sodišče prve stopnje s tem, ko je brez kakršnekoli obrazložitve njeno tožbo zavrglo, grobo kršilo pravico iz 23. člena Ustave RS, saj ji je odvzelo pravico, da bi o njenih pravicah odločalo sodišče, kot tudi pravico iz 22. člena Ustave RS, saj ji ni omogočilo enakega varstva njenih pravic pred sodiščem. Z izpodbijanim sklepom so bile grobo kršene tudi 8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče pred izdajo sklepa ni izvedlo predlaganih dokazov, na kar je tožnica že na naroku opozorila in s katerimi bi tožnica lahko dokazala začetek 30-dnevnega odpovednega roka iz 3. odstavka 200. člena ZDR-1 4. 7. 2013, 14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sklep nima razlogov in se zato sploh ne more preizkusiti ter 331. člen ZPP, saj je izpodbijani sklep povsem brez obrazložitve in ga je tudi z navedenega razloga potrebno razveljaviti.

V pritožbi (z dne 7. 7. 2014) tožnica navaja, da je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje nepravilen in nezakonit in pojasnjuje, da je zoper (neobrazloženi) sklep o zavrženju tožbe, ki ga je sodišče prve stopnje sprejelo na naroku 10. 6. 2014 (pod točko 3), že vložila pritožbo z dne 19. 6. 2014. Glede na to, da je naknadno (dne 20. 6. 2014) prejela pisni odpravek sklepa, se tožnica sklicuje na vse navedbe iz prve pritožbe ter predlaga, da jo sodišče obravnava kot del te pritožbe. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, ki je tožbo v delu, ki se nanaša na primarni in podredni tožbeni zahtevek, presojalo po prvem in drugem odstavku 200. člena ZDR-1 v zvezi s 24. in 25. členom ZJU. Z navedenimi določbami je urejeno predhodno pravno varstvo pri delodajalcu kot procesna predpostavka za vložitev tožbe za primer, ko delavec meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja. Za takšen primer pa v obravnavani zadevi ni šlo. Tožnica je namreč vložila tožbo zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, za katero je predvideno direktno sodno varstvo po 3. odstavku 200. člena ZDR-1, ker je dne 4. 7. 2013 preko sporočila nadrejenega zvedela, da ji bo razmerje z elementi delovnega razmerja pri toženi stranki prenehalo z dnem 31. 7. 2013. V skladu z uveljavljeno in ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS ji je od tega datuma začel teči 30-dnevni rok za sodno varstvo. Napačno je materialno pravno stališče sodišča prve stopnje, ki je ob ugotovitvi, da tožnica predhodnega varstva pri delodajalcu ni uveljavljala, zavrglo tožbo, v delu, ki se nanaša na primarni in podrejeni tožbeni zahtevek. Odločitev sodišča prve stopnje odstopa od navedene sodne prakse Vrhovnega sodišča, kar pomeni kršitev tožničine pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Ni relevantna okoliščina, ali je bila tožba vložena v času, ko je pogodbeno razmerje oziroma zatrjevano delovno razmerje med strankama še trajalo. Ta okoliščina bi utegnila biti relevantna kvečjemu v primeru, ko tožnica s strani toženke ne bi prejela odpovedi (delovnega) razmerja in bi od delodajalca zahtevala zgolj ugotovitev delovnega razmerja; v takšnem primeru bi sodišče od nje utemeljeno zahtevalo ravnanje po prvem in drugem odstavku 200. člena ZDR-1. Čim je prišlo do odpovedi oziroma čim je bila tožnica obveščena o prenehanju pogodbenega sodelovanja, je bila dolžna ravnati po tretjem odstavku 200. člena ZDR-1. S tem ko je tožnici odvzelo možnost meritornega obravnavanja primarnega in podrejenega tožbenega zahtevka, je sodišče prve stopnje kršilo tudi določbo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na kar je tožnica iz previdnosti opozorila že na naroku z dne 10. 6. 2014 (286.b člen ZPP).

Nezakonit in nepravilen je po mnenju pritožbe tudi sklep sodišča prve stopnje, da se ne dopusti sprememba tožbe, ki je popolnoma neobrazložen. S tem je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz navedb tožeče stranke v vlogi z dne 16. 4. 2014, s katerimi utemeljuje zahtevek za plačilo odškodnine (v višini 30.000,00 EUR) za utrpelo nematerialno škodo po razširjeni tožbi, je razvidno ravno nasprotno, torej da bi se s hkratno odločitvijo tudi o tem zahtevku dokončno uredilo sporno razmerje med pravdnima strankama. Vsi postavljeni zahtevki namreč izvirajo iz iste dejanske podlage, to je opravljanja dela tožnice pri toženi stranki po pogodbah o poslovnem sodelovanju, ki je imelo elemente delovnega razmerja, oziroma nezakonitega prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Ker se torej dejansko stanje, ki bi ga bilo treba ugotavljati v okviru odškodninskega zahtevka po razširjeni tožbi - (vsaj deloma) glede zatrjevanega protipravnega ravnanja (nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi) tožene stranke - prekriva z dejansko podlago obravnavane tožbe zaradi ugotovitve obstoja in nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, je ekonomično smotrneje, da se dokazni postopek izvede pri istem sodišču. Ravno načelo ekonomičnosti (prvi odstavek 11. člena ZPP) pa je odločilno za presojo, ali naj sodišče spremembo tožbe dopusti (prim. sodbo VS RS opr. št. II Ips 407/2003 z dne 8. 4. 2004). Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določbo 185. člena ZPP. Glede podpodrednega zahtevka ter sklepa o nepristojnosti pa pritožba navaja, da je tožnica s podrednim zahtevkom uveljavljala plačilo odškodnine v višini 10.205,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2013 dalje, in sicer 3.753,60 EUR zaradi neupoštevanja odpovednega roka ter 6.451,50 EUR iz naslova odpravnine. Tožnica se je v tožbi na upravičenja iz 213. in 214. člena ZDR-1 sklicevala zgolj podrejeno, za primer, če bi sodišče delo tožnice presojalo po teh določbah. Odločanje o tem delu zahtevka torej implicira predpostavko, da sodišče ugotovi, da je tožnica opravljala delo kot ekonomsko odvisna oseba. Dokler te ugotovitve ni, pa je sklep sodišča prve stopnje, s katerim se je izreklo za stvarno nepristojno, tudi če bi bil pravilen (čemur tožeča stranka nasprotuje), preuranjen. Že iz dikcije 213. člena ZDR-1 izhaja, da je ekonomsko odvisni osebi zagotovljeno omejeno delovno pravno varstvo po tem zakonu. Tožeča stranka ne vidi nobene zakonske podlage, pa tudi ne pravno logične in ekonomsko smotrne razlage, da bi o takšnem zahtevku odločalo redno sodišče v gospodarskem sporu. Argument v prid svojemu stališču tožeča stranka vidi tudi v primerjavi, da so se pred uvedbo instituta ekonomsko odvisnih oseb z ZDR-1 razmerja iz civilnopravnih pogodb o poslovnem sodelovanju presojala kot razmerja z elementi delovnega razmerja, s čimer je bila po določbi točke a) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 podana pristojnost delovnega sodišča v individualnem delovnem sporu (glej npr. sklep VS RS VIII R 24/2012 z dne 18. 12. 2012). V posledici napačne odločitve sodišča prve stopnje v predhodnih točkah izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje napačno odločilo tudi o pravdnih stroških.

Tožena stranka v odgovorih na obe tožničini pritožbi predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa, saj je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. V odgovoru izpostavlja, da ni bila podana procesna predpostavka za vodenje te pravde, ker je tožnica vložila tožbo dne 25. 7. 2014, to je v času z njene strani zatrjevanega obstoja delovnega razmerja, ne da bi predhodno od tožene stranke zahtevala odpravo kršitve v smislu 1. odstavka 204. člena ZDR (sedaj 1. odstavka 200. člena ZDR-1). Ugotovitev obstoja delovnega razmerja predpostavlja ugotovitev obstoja pogodbe o zaposlitvi, šele pogodba, ki obstoji, lahko preneha. Zato v predmetni zadevi ni mogoče ugotavljati le nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ker bi se to lahko ugotavljalo le ob hkratnem ugotavljanju njenega obstoja. Tožnica zatrjuje nezakonitost prenehanja delovnega razmerja, pri tem pa pomeša vzrok in posledico. Ugotovitev s strani tožnice zatrjevanega obstoja delovnega razmerja je nujen pogoj za ugotavljanje nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, ker pa sodišče, zaradi odsotnosti procesne predpostavke po 204. členu ZDR ni moglo ugotavljati zatrjevanega obstoja delovnega razmerja, seveda ni moglo niti smelo ugotavljati niti njegovega prenehanja. Zato je sklicevanje tožnice na sodno prakso glede nezakonitega prenehanja delovnega razmerja povsem brezpredmetno.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, v delu, ki se nanaša na odločitev o zavrženju tožbe, podana pa je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo sklepa, da se sprememba tožbe ne dopusti.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče glede pogojev za sodno varstvo oziroma glede pravočasnosti tožbe za ugotovitev obstoja pogodbe o zaposlitvi (delovnega razmerja) in nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi zmotno uporabilo materialno pravo in zato sprejelo napačno odločitev.

Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je tožnica v obravnavanem individualnem delovnem sporu uveljavljala ugotovitveni zahtevek, da je imela v času od 1. 3. 2002 do 31. 7. 2013 s toženko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, primarno za delovno mesto glasbenega urednika voditelja in podredno za delovno mesto glasbeni redaktor ter zahtevek, da ji delovno razmerje ni prenehalo, ampak še traja od 1. 8. 2013 dalje ter zahtevek za obračun in izplačilo zapadlih nadomestil plač od 1. 8. 2013 do ponovnega nastopa dela. Sodišče prve stopnje je tožbo s primarnim in podrednim tožbenim zahtevkom zavrglo z utemeljitvijo, da je bila tožba z zahtevkom za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas vložena še v času trajanja poslovnega sodelovanja tožnice s toženo stranko, zato bi morala tožnica pred vložitvijo tožbe uveljavljati predhodno varstvo pri delodajalcu skladno s 1. odstavkom 204. člena ZDR (pravilno: 1. odstavka 200. člena ZDR-1) oziroma po določbah 24. in 25. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZJU), ki urejajo predhodno pravno varstvo pri delodajalcu kot procesno predpostavko za vložitev tožbe. Ugotovilo je, da je tožnica dne 19. 7. 2013 toženi stranki sicer poslala poziv, da jo zaradi nezakonite prekinitve sodelovanja ponovno zaposli, vendar niti navedenega poziva niti odgovora tožene stranke na poziv z dne 25. 7. 20123 ni upoštevalo, ker sta bili listini vloženi po 1. naroku, zaradi česar je bila tožnica skladno s 1. odstavkom 286. člena ZPP prekludirana.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da ni izpolnjena procesna predpostavka za sodno varstvo, to je predhodno varstvo pri delodajalcu, po 1. odstavku 200. člena ZDR-1 oziroma po 24. in 25. členu ZJU, zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe materialno pravno napačna. Tožena stranka je sicer res javni zavod, vendar za delovna razmerja javnih uslužbencev v javnih zavodih ter za pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja, zlasti glede priznanja obstoja delovnega razmerja ter prenehanja pogodbe o zaposlitvi, v skladu z določbami 5. člena ZJU veljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja, to je ZDR-1, ne pa posebne določbe ZJU. Drugi del ZJU z naslovom „Posebne določbe za javne uslužbence v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti“ velja le za javne uslužbence v državnih organih in upravah lokalnih skupnostih, kot izhaja tudi iz izrecne določbe 1. odstavka 22. člena ZJU, ne pa za javne uslužbence v javnih zavodih. Zato tudi v obravnavanem primeru za presojo dopustnosti tožbe ne veljajo določbe 24. in 25. člena ZJU. Odločitev o zavrženju tožbe pa ni nepravilna le iz navedenega razloga, ampak zlasti zato, ker je tožnica pravilno in pravočasno uveljavljala direktno sodno varstvo v skladu z določbo 3. odstavka 200. člena ZDR-1, ki določa, da lahko delavec ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem.

Delavec lahko uveljavlja transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen ali pa obstoj delovnega razmerja, če za delodajalca kot samostojni podjetnik opravlja delo z elementi delovnega razmerja, v času zaposlitve pri delodajalcu v skladu z določbami 1. in 2. odstavka 200. člena ZDR-1. Če pa mu je pogodba o zaposlitvi oziroma zaposlitev (po civilni pogodbi) pri delodajalcu že prenehala (npr. zaradi poteka določenega časa), pa mora sodno varstvo tako glede obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas kot glede nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi oziroma zaposlitve za določen čas, glede katere uveljavlja obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas in vrnitev na delo k delodajalcu, uveljavljati v skladu z določbo 3. odstavka 200. člena ZDR-1. Po izteku prekluzivnega roka iz citirane določbe sodno varstvo ni več dopustno (niti glede priznanja obstoja delovnega razmerja niti glede nezakonitega prenehanja). Skrajni rok za uveljavljanje sodnega varstva je torej v podobnih primerih, kot je obravnavani, 30 dni od dneva, ko je delavec izvedel za kršitev pravice, najkasneje pa 30 dni od dneva, ko je delavec prenehal z delom pri delodajalcu.

Kot izhaja iz tožbe in iz ugotovitev sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, je bila tožnica 4. 7. 2013 preko nadrejenega A.A. ustno obveščena, da ji pogodbe o poslovnem sodelovanju (na podlagi katerega je kot samostojna podjetnica opravljala delo pri toženi stranki) ne bodo podaljšali in da ji tožena stranka z 31. 7. 2013 odpoveduje nadaljnje sodelovanje. Tožba je bila torej vložena v okviru 30 dnevnega prekluzivnega roka v skladu s citirano določbo 3. odstavka 200. člena ZDR-1, ki je začel teči 4. 7. 2013, ko je tožnica izvedela za kršitev svojih pravic, pri čemer ni odločilnega pomena dejstvo, da je tožnica v času vložitve tožbe (dne 25. 7. 2013) še opravljala delo za toženo stranko po pogodbi za določen čas, ki se je iztekel 31. 7. 2013. Pritožba tožnice s tem v zvezi je torej utemeljena, saj niso izpolnjeni v zakonu določeni pogoji za zavrženje tožbe.

V II. točki izreka sklepa je sodišče prve stopnje odločilo, da se sprememba tožbe ne dopusti. Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ni obrazložilo, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 229. člena ZPP. Iz navedenega razloga je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi navedeni sklep, saj odločitve niti ni mogoče preizkusiti in presoditi, ali so bili izpolnjeni pogoji za spremembo tožbe po 1. odstavku 185. členu ZPP. V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje, zlasti glede na razveljavitev sklepa o zavrženju tožbe in povezanost spremembe tožbe s tožbenimi zahtevki, ki jih je tožnica uveljavljala v tožbi, ponovno presoditi, ali so podani pogoji za dovolitev spremembe tožbe po citirani določbi.

Pritrditi pa je potrebno pritožbi tudi v delu, v katerem izpodbija odločitev v III. in IV. točki izreka sklepa sodišča prve stopnje, o stvarni nepristojnosti delovnega sodišča za odločanje o podpodrednem zahtevku (za plačilo odškodnine v višini 10.205,10 EUR in sicer 3.753,60 EUR zaradi neupoštevanja odpovednega roka ter 6.451,50 EUR iz naslova odpravnine, v skladu z določbami 213. in 214. člena ZDR-1, na katere se je tožnica sklicevala zgolj podrejeno, za primer, če bi sodišče delo tožnice za toženo stranko štelo kot delo ekonomsko odvisne osebe). Ker je sklep o zavrženju tožbe glede primarnega in podrednega zahtevka razveljavljen, bo v nadaljnjem postopku potrebno o teh zahtevkih odločiti meritorno. Zato je, kot pravilno opozarja tožnica v pritožbi, odločanje o podpodrednem zahtevku, čeprav gre le za odločitev o stvarni nepristojnosti delovnega sodišča, vsaj preuranjeno, saj se o podrednih zahtevkih odloča šele potem, ko se ugotovi, da je primarni zahtevek neutemeljen.

Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter v skladu z določbo 3. točke 365. člena ZPP razveljavilo izpodbijani sklep ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člen ZPP).

Toženec sam krije svoje stroške odgovorov na pritožbo, saj gre za spor o obstoju oz. prenehanju delovnega razmerja, v teh sporih pa delodajalec praviloma sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid spora (5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ur. l. RS, št. 4/2004 s spremembami in dopolnitvami – ZDSS-1).