UPRS sodba III U 148/2014

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Nova Gorica št. 214-272/2014-7 z dne 9. 4. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 305,12 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino prošnjo za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje. Ugotovila je, da ji je Postaja mejne policije Obrežje izrekla globo za prekršek zaradi nezakonitega prebivanja v Republiki Sloveniji. To po mnenju organa predstavlja podlago za domnevo, da se ne bo podrejala pravnemu redu Republike Slovenije (RS), kar je razlog za zavrnitev prošnje iz pete alineje prvega odstavka 55. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2).

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in tožbi navaja, da je bil v zadevi kršen sedmi odstavek 62. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj je organ ni poučil, da ima pravico spremljati postopek po tolmaču. Sama ne govori tekoče slovenskega jezika, zato ni pravilno razumela poziva upravnega organa, o katerih dejstvih in okoliščinah naj se izreče v pisni vlogi. Tako je omenjeni poziv razumela v smislu, naj pojasni, zakaj je bivala v Sloveniji po 20. 1. 2013, ni pa vedela, da so za presojo relevantni tudi podatki, ki se nanašajo na trimesečno obdobje, ko je v državi bivala zakonito. Zato je premalo natančno pojasnila, zakaj ni mogla zapustiti države v zakonskem roku, ne da bi s tem spravila v nevarnost življenje svojega otroka.

Pojasnjuje, da je 21. 10. 2012 vstopila v Slovenijo s petletnim sinom, s katerim sta obiskala njenega moža. V sredini decembra je imel otrok prvi epileptični napad in bil hospitaliziran. Opisuje potek zdravljenja in navaja, da do 20. 1. 2013 njegovo zdravstveno stanje ni dopuščalo 16 urne avtobusne vožnje v Makedonijo. Dne 15. 2. 2013 so se močnejši napadi ponovili in je bila ponovno potrebna hospitalizacija. Ker se v naslednjih treh mesecih pri otroku ni več ponovil hujši napad, je 11. 5. 2013 zapustila Slovenijo. Vse navedeno kaže, da je upravni organ napačno ugotovil dejansko stanje in neutemeljeno zaključil, da neupravičeno ni zapustila države v trimesečnem roku in da zato obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejala pravnemu redu RS. Prav to, da je zapustila državo, takoj ko je to bilo mogoče, kaže, da bo brez dvoma spoštovala pravni red. Zato predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, toženki pa naloži povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Po prvem odstavku 62. člena ZUP se upravni postopek vodi v slovenskem jeziku. V tem jeziku se vlagajo vloge, pišejo odločbe, sklepi, zapisnik, uradni zaznamki in druga pisanja ter se opravljajo vsa dejanja v postopku.

Navedeno pomeni, da upravni organ svojih pisanj ni dolžan prevajati v jezik, ki ga stranka razume (v obravnavanem primeru v makedonski jezik), razen če bi šlo za primer iz drugega odstavka istega člena, ko je pri organu poleg slovenščine uradni jezik tudi italijanski oziroma madžarski, stranka pa v tem jeziku vloži zahtevo, na podlagi katere se postopek začne oziroma bi uporabo tega jezika zahtevala kadarkoli med postopkom. Glede na omenjeno je treba sedmi odstavek istega člena, po katerem ima stranka, ki ne zna jezika, v katerem teče postopek, pravico spremljati njegov potek po tolmaču, razumeti, da se nanaša na tista dejanja v postopku, ki se izvajajo neposredno (npr. izvajanje dokazov na ustni obravnavi). V takem primeru mora organ opozoriti stranko na pravico spremljati potek postopka po tolmaču in ji to tudi zagotoviti. S tem se ji omogoči dajanje izjav v svojem jeziku, obenem pa spremljanje postopka, ki se izvaja v jeziku, ki ga sama ne razume.

Iz navedenega izhaja, da upravni organ v konkretnem primeru ni bil dolžan opozoriti na pravico do tolmača, saj ta v primeru pisne komunikacije s stranko ne obstaja, zato si je bila tožnica dolžna sama zagotoviti prevod poziva. Ker v tožbi niso navedene druge okoliščine, ki bi v tej zadevi lahko bile pomembne za uporabo jezika v postopku, je neutemeljeno stališče o kršitvi sedmega odstavka 62. člena ZUP in posledično sklicevanje na to, da tožnica zaradi jezika poziva ni razumela.

V skladu z drugim odstavkom 4. člena ZTuj-2 mora tujec med bivanjem v Republiki Sloveniji spoštovati ustavo, zakone in druge splošne pravne akte ter se podrejati ukrepom pristojnih državnih organov. Po peti alineji prvega odstavka 55. člena se tujcu ne izda dovoljenje za prebivanje v RS, če obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal njenemu pravnemu redu.

V zadevi ni sporno, da je tožnica po vstopu v Slovenijo 21. 10. 2012 v njej bivala več kot 90 dni v šestih mesecih brez vizuma (drugi odstavek 14. člena ZTuj-2) in da ji je bila zaradi nezakonitega prebivanja izrečena globa za prekršek. Sporno pa je, ali zgolj to zadostuje za domnevo, da se ne bo podrejala pravnemu redu, ki velja v Sloveniji.

Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da je upravni organ tožnico z dopisom z dne 6. 3. 2014 seznanil z okoliščinami njenega bivanja v Sloveniji do 11. 5. 2013, pri tem navedel določbo pete alineje prvega odstavka 55. člena Ztuj-2, izrazil stališče, da zaradi navedenega obstajajo razlogi za zavrnitev podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje (gre očitno za pomoto opredelitve zahtevka, ki se nanaša na prvo dovoljenje za začasno prebivanje – op. sodišča) in jo pozval, naj se pred izdajo odločbe izreče o omenjenih ugotovitvah oziroma dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev.

Po presoji sodišča iz takega poziva ni razvidno, o katerih pravno pomembnih dejstvih za odločitev naj se tožnica izjavi, saj je upravni organ z njimi ni seznanil. Med drugim ni bilo razvidno, od kdaj naprej šteje, da je nezakonito prebivala v Sloveniji, zato tožnica tudi ni mogla pojasniti, zakaj ni zapustila Slovenije po poteku 90 dni od dneva prvega vstopa na območje EU. Navedeni datum je tako nedvoumno razviden šele iz obrazložitve izpodbijane odločbe, v kateri organ navaja, da je tožnica po podatkih policije 20. 1. 2013 dopolnila trimesečno bivanje v Sloveniji v obdobju šestih mesecev, računajoč od dneva prvega vstopa v eno od držav pogodbenic (konkretno 21. 10. 2012).

Posledica tega je bil odgovor tožnice, da je bivala v Sloveniji dlje od predvidenega časa zaradi bolnega otroka in da so zdravniki zaradi njegovega poslabšanega zdravstvenega stanja ter hudih in pogostih epileptičnih napadov v času zdravljenja odsvetovali potovanje v Makedonijo. Med strankama sicer ni sporno, da je tožnica svojemu odgovoru predložila tudi dokazila o opravljanju zdravniških preiskav za svojega otroka, ki datumsko segajo v čas po 20. 1. 2013. Vendar pa bi moral organ, ki je za te dokaze navedel, da jih ne more upoštevati, ker se nanašajo na kasnejši datum od tistega, do katerega bi morala stranka zakonito zapustiti Slovenijo, pozvati tožnico na dodatna pojasnila in predložitev dokazov, s katerimi bi izkazovala ovire za zapustitev Slovenije do 20. 1. 2013.

Navedeno pomeni, da upravni organ z omenjenim pozivom ni izpolnil svoje dolžnosti, da stranki omogoči, da se izreče o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so pomembne za odločbo (prvi odstavek 9. člena ZUP). Navedeno pomeni absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP. Sodišče zato le dodaja, da bo šele na podlagi vseh okoliščin, v katerih je prišlo tožničinega nezakonitega bivanja v Sloveniji (po njenih pojasnilih v tožbi naj bi jo pri tem vodile otrokove potrebe oz. njegova korist), mogoče sprejeti stališče o tem, ali njeno ravnanje daje podlago za domnevo, da se tudi v bodoče ne bo podrejala pravnemu redu RS.

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo zaradi procesnih kršitev odpravilo (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopala odvetniška družba, je po drugem odstavku 3. člena Pravilnika upravičena do povračila stroškov v višini 285,00 EUR. Sodišče ji je zato priznalo v tožbi priglašene odvetniško nagrado za postopek v višini 230,10 EUR, pavšalne stroške za poštne in telekomunikacijske storitve v višini 20,00 EUR, od seštevka pa še 22% DDV v znesku 55,02 EUR. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).