UPRS sklep III U 402/2013

I. Tožba se zavrže.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zdravstveni inšpektorat RS, Območna enota Nova Gorica (v nadaljevanju toženka), je z izpodbijanim sklepom sklenil, da je Občina Cerkno (v nadaljevanju tožnica) dolžna v roku 8 dni po vročitvi izpodbijanega sklepa plačati denarno kazen v znesku 1000,00 EUR, ki je bila zagrožena s sklepom tožene stranke št. 06190-86/2010 z dne 9. 8. 2010 na tam navedeni podračun Republike Slovenije (točka 1. izreka). Tožnici je zagrozil, da bo, če na sistemu za oskrbo s pitno vodo A. do 30. 5. 2012 ne bo vzpostavila in izvajala notranjega nadzora na osnovah HACCP sistema in o odpravljenih nepravilnostih obvestila inšpektorico, ki je izdala izpodbijani sklep, kot prisilno sredstvo takoj uporabljena denarna kazen v znesku 1000,00 EUR (točka 2. izreka).

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila s sklepom toženke št. 06190-86/2010 z dne 9. 8. 2010 tožnici zagrožena denarna kazen v znesku 1000,00 EUR, če ne bo v naknadno določenem roku do 30. 6. 2011 na sistemu za oskrbo s pitno vodo A. vzpostavila in izvajala notranjega nadzora na osnovi HACCP sistema in o odpravljenih nepravilnostih obvestila inšpektorico. Tožnica odrejene obveznosti iz odločbe organa prve stopnje št. 06102-192/2009 (pravilno 06102-192/2008) z dne 19. 3. 2009 in sklepa o dovolitvi izvršbe št. 06190-86/2011 (pravilno 06190-86/2010) z dne 9. 8. 2010 ni izvršila niti v odrejenem roku, niti do izdaje izpodbijanega sklepa. Še vedno nima vzpostavljenega notranjega nadzora na osnovah HACCP sistema in ga zato ne izvaja, kar pomeni, da ne zagotavlja skladne pitne vode. To izkazujejo rezultati mikrobioloških preiskusov pitne vode, ki so bili odvzeti 30. 6. 2011. Sklep je utemeljila na drugem odstavku 298. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Ministrstvo za zdravje je z v uvodu navedeno odločbo tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnilo.

Tožnica v tožbi najprej uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker je izrek odločbe upravnega organa druge stopnje v nasprotju z obrazložitvijo. Iz izreka izhaja, da se pritožba zavrne, v obrazložitvi pa je navedeno, da je pritožba utemeljena. Nadalje obširno opisuje problematiko v zvezi z oskrbo s pitno vodo kraja A. Navaja razloge, zaradi katerih ni mogla izvršiti odrejene obveznosti in toženki očita, da se do njih ni opredelila. Meni, da obstajajo opravičljivi razlogi, da se je ne kaznuje, poleg tega mora biti v kaznovalnem pravu izpolnjena predpostavka krivde ali malomarnosti, za kar v njenem primeru ne gre. Meni, da bi toženka lahko oziroma je bila v obravnavanem primeru celo dolžna uporabiti drugo sredstvo izvršbe, in sicer izvršitev po tretjih osebah. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep ter odločbo upravnega organa druge stopnje odpravi ter zadevo vrne toženki v ponovni postopek, toženki pa naloži tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo dodatno pojasnjuje razloge za izdajo izpodbijanega sklepa in sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni dovoljena.

V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. V obravnavani zadevi je predmet upravnega spora presoja zakonitosti in pravilnosti sklepa, ki ga je prvostopenjski upravni organ izdal na podlagi drugega odstavka 298. člena ZUP, ter z njim tožnici naložil plačilo denarne kazni, zagrožene s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 9. 8. 2010, tožnici določil nov rok za izpolnitev obveznosti in zagrozil z novo kaznijo, če obveznosti v določenem roku ne bo izpolnila.

Po presoji sodišča izpodbijani sklep ne vsebuje vsebinske odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1, pač pa gre le za realizacijo sklepa o izvršbi s posredno prisilitvijo, kot jo ureja 298. člena ZUP, katerega namen in vsebina je z denarno kaznijo prisiliti zavezanca k izpolnitvi naložene obveznosti. To odločitev namreč vsebuje izvršilni naslov, to je odločba z dne 19. 3. 2009, s katero sta bila tožnici kot upravljalki sistema za oskrbo s pitno vodo naložena vzpostavitev in izvajanje notranjega nadzora na osnovah HACCP sistema, izpodbijani sklep pa je z njim (izvršilnim naslovom) skladen. Ker tožnica ni ravnala skladno z navedeno inšpekcijsko odločbo, ji je bil s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 9. 8. 2010 določen naknaden rok za prostovoljno izpolnitev naložene obveznosti do 30. 6. 2011, in za primer, da tudi v dodatnem roku ne bo ravnala v skladu z naloženo obveznostjo, zagrožena izvršba s posredno prisilitvijo, to je plačilom denarne kazni v višini 1000,00 EUR. Ker tožnica tudi v dodatnem roku ni izpolnila naložene obveznosti, kar ni sporno, ji je inšpekcijski organ v skladu z navedeno določbo ZUP naložil plačilo denarne kazni, zagrožene s sklepom z dne 9. 8. 2010 in ji zagrozil z novo denarno kaznijo, če naložene obveznosti tudi v dodatnem roku ne bo izpolnila.

Z izpodbijanim sklepom je upravni organ v postopku izvršbe s posredno prisilitvijo nameraval doseči le realizacijo z izvršilnim naslovom izrečene obveznosti. Izrečena in zagrožena denarna kazen pa ne pomeni kazenske sankcije, kot zmotno meni tožnica, temveč preventivno sredstvo. Zato se za njen izrek ne zahteva zavezančeva krivda oziroma odgovornost za neizpolnitev obveznosti.

Glede na navedeno izpodbijani sklep ne predstavlja ponovnega odločanja o tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi, ampak le z zakonom predviden način prisilne izvršitve obveznosti, ki ji je bila naložena z odločbo z dne 19. 3. 2009.

Z izpodbijanim sklepom zato tudi ni poseženo v tožničin pravni položaj. Izbira z zakonom predvidenega načina izvršbe in sama izvršba, ki je skladna z normativno ureditvijo, namreč ne predstavlja odločanja o obveznosti, nalaganja obveznosti in tudi na novo ne posega v pravni položaj zavezanke. Predstavlja le zakonit način, s katerim upravni organ zavezanca prisili k izpolnitvi naložene obveznosti, če zavezanec obveznosti prostovoljno ne izpolni.

Skladno z zakonom pa je tudi izbrano sredstvo izvršbe, to je izvršba s prisilitvijo, o katerem je bilo odločeno s sklepom z dne 9. 8. 2010, v katerem je bilo tožnici tudi pojasnjeno, zakaj odrejenih obveznosti ne more izvesti nihče drug, kot ona. Iz priloženih upravnih spisov ne izhaja, da bi se tožnica zoper navedeni sklep pritožila. Poleg tega tožnica sama priznava, da je upravljalka vodovodnega sistema A., kar je tudi skladno z 21. členom Zakona o lokalni samoupravi, po katerem upravljanje z javnim vodovodnim sodi med izvirne pristojnosti občine (občina v okviru svojih pristojnosti med drugim ureja, upravlja in skrbi za lokalne javne službe ter ureja in vzdržuje vodovodne in energetske objekte), zato po naravi stvari naložene obveznosti ne bi mogel opraviti nihče drug, kot tožnica.

Iz drugega odstavka 5. člena ZUS-I sicer izhaja, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tudi sklepi, vendar le tisti, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. V obravnavani zadevi pa tožeča stranka izpodbija sklep, ki ne sodi med te sklepe.

Ker glede na navedeno z izpodbijanim sklepom ni bilo vsebinsko odločeno o tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi, ne gre za upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1 in ne za sklep, ki bi bil naveden v drugem odstavku 5. člena ZUS-1. To pomeni, da akt, ki se spodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se izpodbija v upravnem sporu. Zato je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep zavrglo (tako stališče je že zavzelo tudi Vrhovno sodišče v več odločbah, med drugim v odločbi I Up 286/2009, I Up 105/2009, I Up 293/2010, I Up 312/2011).