UPRS sodba I U 1963/2013

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Direktor Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni (v nadaljevanju pristojni organ) je z izpodbijano odločbo odločil, da se tožnika kot obsojenca razvrsti v posebej varovan oddelek v okviru zavoda za čas, dokler obstajajo razlogi za namestitev, vendar najdlje za čas treh mesecev, ko se bo o zadevi ponovno odločalo. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da se za obsojence, ki so nevarni, ker ogrožajo druge, skladno s tretjim odstavkom 206. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) organizira posebej varovan oddelek v okviru zavoda, v katerega se razvršča nevarne obsojence, in sicer v soglasju z generalnim direktorjem uprave. V predmetni zadevi je bilo pridobljeno pisno soglasje generalnega direktorja uprave z dne 22. 11. 2013. Glede tožnika pa je bilo ugotovljeno, da ta tudi po nadaljnji namestitvi v posebej varovan oddelek nadaljuje s kršitvami hišnega reda. Pri pregledu bivalnih prostorov so bili pri njem najdeni USB modem za povezavo z internetom, mobilni telefon ter stekleničke s tekočino, pri čemer je šlo za sum na steroide. Navedeno po mnenju organa kaže na to, da se tožnik povezuje z drugimi soobsojenci in sicer z veliko verjetnostjo, da bi še najprej ustrahoval ostale obsojence. Organ meni, da bi v primeru namestitve tožnika v matični II. oddelek lahko prišlo do vplivanja na oškodovanca in da bi lahko obsojenec nad njim izvrševal fizično in psihično nasilje ter ga s tem prisilil v dejanje proti njegovi volji. Iz takega dejanskega stanja po mnenju organa izhaja, da je tožnik še vedno nevaren, saj s svojim vedenjem ogroža druge oziroma je verjetno izkazano, da bi druge ogrožal. Zato je po mnenju organa razvrstitev tožnika po 206. člena ZIKS-1 nujno potrebna, saj se na podlagi navedenega ugotavlja, da bi namestitev tožnika v matični II. oddelek ali katerikoli drug oddelek zaprtega dela zavoda pomenila nevarnost za življenje oziroma zdravje drugih obsojencev in bi bila ogrožena red in varnost zavoda.

Tožnik vlaga tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev materialnega prava ter bistvenih kršitev pravil postopka. Izpodbijana odločba ni obrazložena tako, da bi bila s tem zagotovljena tožniku pravica do poštenega odločanja in do pravne varnosti. Odločitev je arbitrarna in nezakonita. Z izpodbijano odločbo je tako poseženo v tožnikove pravice iz 14. in 22. člena Ustave. Uporaba določbe tretjega odstavka 206. člena ZIKS-1 v obravnavanem primeru je nepravilna, kajti navedena zakonska določba je namenjena nevarnim obsojencem, ki ogrožajo druge. V predmetni zadevi pa navedeni pogoj ni izpolnjen. Iz dejstva, da naj bi tožnik posedoval predmete, na katere se sklicuje izpodbijana odločba, še ni mogoče zaključevati, da gre za nevarnega obsojenca, ki ogroža druge. Poleg tega navedeni predmeti niso last tožnika ter jih on ni uporabljal. Tudi bivalni prostor ni izključno v njegovi uporabi, zato ni mogoče zaključevati, da pripadajo ravno njemu. Dejansko stanje glede vprašanja, čigava last so predmeti, ki so bili zaseženi, ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Na kakšen način je tožnik nevaren obsojenec, ostane v odločbi odprto, neobrazloženo, zaradi česar se odločbe ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Poleg tega organ tudi ni izvedel ugotovitvenega postopka, kot to narekuje določba 9. člena ZUP. Tožnik dodaja, da je ukrep razvrstitve v bivalni prostor s strožjim režimom prestajanja kazni zapora eden izmed posegov v človekovo integriteto, zaradi česar je potrebno spoštovati vsa pravila postopka, ki se nanašajo na dokazovanje. Tako pa organ v obravnavani zadevi ni odločil, saj se je oprl zgolj na indice. Navedeno predstavlja kršitev načela iskanja materialne resnice iz 8. člena ZUP. Tožnik pa se v zadevi tudi ni mogel izjaviti o odločilnih dejstvih, zaradi česar je podana kršitev iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Tožnik meni, da v obravnavanem primeru ni bilo mogoče uporabiti skrajšanega ugotovitvenega postopka po 144. členu ZUP. Kateri je tisti razlog, ki je terjal uporabo skrajšanega postopka, iz izpodbijane odločbe ne izhaja, zato se odločbe tudi v tem delu ne da preizkusiti. Poleg tega pa je ukrep iz tretjega odstavka 206. člena ZIKS-1mogoče uporabiti le na podlagi predhodnega soglasja generalnega direktorja zavoda; iz izpodbijane odločbe pa ne izhaja, da je bilo v obravnavanem primeru temu pogoju zadoščeno, zato je odločitev nezakonita tudi iz tega razloga. Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter odloči o ustavitvi postopka oziroma podrejeno, naj zadevo vrne organu v ponovni postopek. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter vztraja pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih ter sodišču smiselno predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev, da se tožnika kot obsojenca razvrsti v posebej varovan oddelek v okviru zavoda za čas, dokler obstajajo razlogi za namestitev, vendar najdlje za čas treh mesecev, ko se bo o zadevi ponovno odločalo.

Pravno podlago za razvrstitev obsojenca v posebej varovan oddelek predstavlja določba tretjega odstavka 206. člena ZIKS-1, po kateri je za obsojence, ki so nevarni, ker ogrožajo druge, mogoče organizirati posebej varovan oddelek v okviru zavoda in v katerega razvršča nevarne obsojence direktor zavoda s soglasjem generalnega direktorja uprave.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da se na navedeno določbo tretjega odstavka 206. člena ZIKS- 1 tudi opira. Iz odločbe in spisne dokumentacije v zadevi pa tudi izhaja, da je odločbo pristojni organ izdal ob soglasju generalnega direktorja Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij št. 720-790/2013/23 z dne 22. 11. 2013. To pa je v skladu s citirano zakonsko določbo. Glede na to tožnik protispisno očita, da naj bi bila odločba izdana brez predpisanega soglasja in neutemeljeno zatrjuje, da naj bi bila iz navedenega razloga nezakonita.

Tožnik brez podlage očita tudi, da je podana kršitev iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, po kateri se za bistveno kršitev pravil upravnega postopka šteje, če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Iz določbe tretjega odstavka 8. člena ZIKS-1 v povezavi s prvim odstavkom tega člena namreč izhaja, da se odločbe, ki se izdajajo na podlagi tam navedenih zakonskih določb, med drugim 206. člena ZIKS-1, izdajajo po določbah ZUP in da v teh zadevah pristojni organi odloča v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je organ po izvedenem ugotovitvenem postopku zaključil, da je tožnik (še vedno) nevaren, ker s svojim vedenjem ogroža druge in kar terja njegovo (nadaljnjo) razvrstitev v posebej varovan oddelek zavoda za nevarne obsojence (za čas, dokler trajajo razlogi, vendar največ za tri mesece, ko se bo o zadevi ponovno odločalo), saj bi vsaka drugačna namestitev tožnika pomenila nevarnost za življenje oziroma zdravje drugih obsojencev ter ogrozila red in varnost zavoda. Navedeno pomeni, da je pristojni organ v zadevi odločal o nujnih ukrepih v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati (po drugem odstavku 144. člena ZUP so taki nujni ukrepi podani, če obstaja nevarnost za življenje in zdravje ljudi, za javni red in mir, za javno varnost ali za premoženje večje vrednosti). Za take primere ZUP dopušča odločanje v skrajšanem postopku, brez zaslišanja stranke in odločitev na podlagi zgolj verjetno izkazanih dejstev (4. točka prvega odstavka ter drugi in tretji odstavek 144. člena ZUP). Protispisno tožnik zatrjuje, da iz izpodbijane odločbe ne izhaja, kateri razlog je terjal uporabo skrajšanega postopka, zaradi česar odločbi očita, da je ni mogoče preizkusiti. V odločbi se namreč pristojni organ sklicuje na obstoj nevarnosti za življenje in zdravje ljudi ter ogrožanje javnega reda in miru; to pa so okoliščine iz drugega odstavka 144. člena ZUP v povezavi s 4. točko navedenega člena. Glede na povedano tožnik brez podlage očita tudi kršitev načela iskanja materialne resnice iz 8. člena ZUP, kajti drugi odstavek tega člena določa, da se lahko v zadevi odloči tudi le na podlagi verjetno izkazanih dejstev. Kolikor pa tožnik zatrjuje, da bi določbi 8. in 9. člena ZUP morali biti v postopku, kot je obravnavani, dosledno spoštovani, tako da bi morala biti pravno relevantna dejstva in okoliščine ugotovljena z gotovostjo ter da bi stranki morala biti dana možnost izjaviti se o odločilnih dejstvih, ker gre pri ukrepu razvrstitve v bivalni prostor s strožjim režimom prestajanja kazni zapora za poseg v človekovo integriteto, sodišče odgovarja, da pa je z zakonskimi določbami iz tretjega odstavka 8. člena ZIKS-1 ter 4. točke prvega odstavka in drugega ter tretjega odstavka 144. člena ZUP (s katerimi se procesne garancije po 8. in 9. členu ZUP strankam ne zagotavljajo oziroma ne v celoti) varovan javni interes, ki je v tem, da se čim hitreje in učinkoviteje zavaruje tako pomembne vrednote, kot so življenje in zdravje ljudi ter javni red in mir, ki prav tako uživajo ustavnopravno varstvo. Pravni položaj tožnika pa je ob tem v izpodbijani odločbi varovan z izrekom časovno omejene razvrstitve v posebej varovan oddelek ter obveze ponovne presoje obstoja razlogov za tak ukrep najkasneje po preteku treh mesecev.

Kot iz izpodbijane odločbe izhaja, je pristojni organ svoje zaključke o tem, da je tožnik kot obsojenec še vedno nevaren ter da s svojim vedenjem ogroža druge oziroma je verjetno izkazano, da bi druge ogrožal (če ne bi bil ponovno razvrščen v posebej varovan oddelek za nevarne obsojence), kar predstavlja dejansko podlago za razvrstitev tožnika kot obsojenca v posebej varovan oddelek zavoda na podlagi tretjega odstavka 206. člena ZIKS, izvedel iz pravno relevantnih dejstev, ki jih je ugotovil v zvezi s tožnikom, in sicer da so - po uradnih zaznamkih uradnih oseb zavoda - pri njem oziroma v prostoru, kjer biva, v mesecu novembru 2013 (3., 7. in 8. 11. 2013) našli USB modem za povezavo z internetom, mobilni telefon in tri stekleničke s tekočino (pri čemer je šlo za sum na steroide), kajti ocenil je, da dajejo podlago za sklepanje o povezovanju tožnika s soobsojenci z namenom, da bi še naprej ustrahoval ostale obsojence ter poskušal vplivati na tiste obsojence, ki so bili udeleženi v fizičnem napadu na obsojenca A.A. ter da bi izvrševal pritisk na soobsojenca, ki je prijavil kaznivo dejanje in tiste, s katerimi so predstavniki policije opravljali razgovore zaradi suma, da je tožnik storil kaznivo dejanje, pri čemer bi lahko prišlo tudi do izvrševanja fizičnega in psihičnega nasilja tožnika nad oškodovancem. Navedeni sklep je torej organ opiral tudi na poznavanje dejstev o tožnikovem preteklem obnašanju in delovanju v zavodu, njegovih odnosih s soobsojenci itd., kot vse to izhaja iz uradnih zaznamkov v spisni dokumentaciji in ki je bilo razlog za predhodno razvrstitev tožnika v posebej varovan oddelek zavoda (z odločbo z dne 3. 9. 2013), ob oceni, da je bilo tožnikovo obnašanje in delovanje, ugotovljeno v mesecu novembru 2013, z njegovim preteklim delovanjem in obnašanjem povezano. Na taki podlagi zgrajene zaključke pristojnega organa o tem, da je tožnik kot obsojenec drugim obsojencem nevaren ter da jih ogroža ter da s tem ogroža tudi javni red in mir v zavodu, pa sodišče kot prepričljive v celoti sprejema ter se strinja, da predstavljajo dejansko podlago za uporabo določbe tretjega odstavka 206. člena ZIKS-1, zato kot neutemeljene zavrača tožbene navedbe o tem, da je odločitev arbitrarna in nezakonita oziroma da je organ z njo celo posegel v tožnikovi ustavni pravici iz 14. in 22. člena Ustave. Po presoji sodišča so dejstva, na katerih zaključki temeljijo, izkazana vsaj na stopnji verjetnosti, kar pa, kot že navedeno, na podlagi 4. točke prvega odstavka 144. člena ZUP zadostuje. Taka presoja sodišča velja tudi v pogledu predmetov, na katere se nanašajo uradni zaznamki z dne 3., 7. in 8. 11. 2013, in za katere tožnik v tožbi ugovarja, da niso njegova last in da jih tudi ni uporabljal in da si bivalni prostor sploh deli s soobsojencem. Okoliščine, v katerih so bili predmeti najdeni, in kakor izhajajo iz uradnih zaznamkov, ki so jih o dogodkih napisali pravosodni policisti oziroma inšpektor, ki so neposredno sodelovali pri zasegu predmetov (mobilni telefon je tožniku pri pregledu padel iz hlačnice; USB modem se je nahajal v sobi pod njegovo posteljo, ne on ne drugi obsojenec v sobi pa lastništva modema nista priznala, medtem ko sta bila ob tej priliki soobsojencu zasežena prenosni računalnik in USB kabel; stekleničke so se nahajale v zavodski omari, za katero se je tožnik pred ogledom javil kot lastnik), da namreč dopuščajo oceno o pravilnosti sklepanja organa, da jih je tožnik posedoval z namenom uporabe, ki je tožnik z neizkazanim zatrjevanjem nasprotnega ne more izpodbiti, uspeti pa tudi ne more s tožbenim ugovorom, da je bilo v tem pogledu dejansko stanje nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno.

Sodišče pa tožniku tudi ne pritrjuje, da bi izpodbijana odločba ne bila v zadostni meri obrazložena, tako da bi tožniku s tem ne bila zagotovljena pravica do poštenega odločanja in do pravne varnosti ter da naj bi odločbe ne bilo mogoče preizkusiti, ker naj bi v odločbi ostalo neobrazloženo, zakaj naj bi bil tožnik nevaren obsojenec. Iz obrazložitve odločbe namreč jasno izhajajo dejanski razlogi, zaradi katerih organ je organ zaključil, da je tožnik kot obsojenec drugim obsojencem nevaren ter da jih ogroža ter da s tem ogroža tudi javni red in mir v zavodu (posedovanje in uporaba najdenih predmetov z namenom, da tožnik zaradi preteklih dogodkov soobsojence ustrahuje in nanje vpliva, s čemer bi bilo lahko ogroženo njihovo življenje in zdravje ter tudi javni red in mir v zavodu).

Ker je po povedanem sodišče presodilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.