VDSS sodba Pdp 733/2014

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za plačilo odškodnine za nematerialno škodo v znesku 10.000,00 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 31. 1. 2007 dalje do plačila in odškodnino za materialno škodo v znesku 1.370,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega zneska v plačilo dalje do plačila, kot to izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, v 8 dneh in pod izvršbo. V II. točki izreka je naložilo tožnici, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 872,50 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo se z obširno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku vključno s pravdnimi stroški oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka po 8. točki člena 339/2 ZPP, ko se je na naroku za glavno obravnavo dne 15. 4. 2014 najprej odločilo, da bo o predmetni zadevi odločilo z vmesno sodbo glede temelja zato, da tožnici ne bi po nepotrebnem povzročalo stroškov (ki bi ji v primeru morebitne zavrnitve tožbenega zahtevka lahko nastali z izvedencem psihiatrom), nato pa je o tožbenem zahtevku odločilo v celoti na naroku, na katerega stranki nista bili povabljeni. S tem je bil kršen tudi 113. člen ZPP, ki določa, da mora sodišče na narok pravočasno povabiti stranke. Sodišče prve stopnje je nadalje kršilo 8. točko 339/2 ZPP, saj je tožnici pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 25. 4. 2014 vročilo šele skupaj z izpodbijano sodbo. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja v konkretni zadevi sploh ni ugotavljalo, temveč je upoštevalo dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočno zaključenih postopkih opr. št. I Pd 2238/2008 in I Pd 1287/2012, s čimer je kršilo tudi 4. člen ZPP, 7. člen ZPP, 8. člen ZPP in 213. člen ZPP, kar vse je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazovanja (zaslišalo je le tožnico), dokazne ocene ni napravilo, saj se je v celoti oprlo na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo v drugih postopkih, s tem pa je bil kršen tudi 8. člen ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. V postopku opr. št. I Pd 1287/2012 je sodišče ugotavljalo obstoj zatrjevanih kršitev na tožničinem novem delovnem mestu policijske inšpektorice v A., na katero je bila razporejena z aneksom z dne 29. 8. 2011. Protipravna ravnanja, ki so se zgodila tožnici in ki so bila obravnavana v konkretni zadevi, pa so se zgodila v času, ko je bila tožnica zaposlena na delovnem mestu kriminalistični inšpektor v B.. V postopku opr. I Pd 1287/2012 (prej I Pd 1066/2008) se je obravnavala tožba z drugačno dejansko in pravno podlago, saj je tožnica že v letu 2008 zahtevala od delodajalca, da odpravi kršitev oziroma izpolni svoje obveznosti in to zgolj za čas od 29. 8. 2011 dalje, ko je bila že zaposlena na drugem delovnem mestu. V tem individualnem delovnem sporu pa toži tožnica za plačilo odškodnine po 45. in 184. členu ZDR oziroma po ustreznih določbah OZ. Prav tako ni zanemarljivo, da je sodišče prve stopnje v zadevi opr. št. I Pd 1287/2012 odločilo na podlagi bistveno manj obsežnega dokaznega gradiva, kot pa ga je imelo na razpolago v tem postopku, pri čemer je tožnica določene dokaze pridobila od tožene stranke šele kasneje, pa še to šele s posredovanjem C. pooblaščenke. Sodišče prve stopnje dokazov ni ocenilo v skladu z 8. členom ZPP, saj jih je ocenilo pomanjkljivo in selektivno. Listinskih dokazov ni pregledalo ali prebralo, s tem pa je kršilo 8. člen ZPP, tožnici pa je odreklo tudi ustavno pravico do enakega varstva pravic v postopku. Tožnica je bila že od leta 2007 dalje v delovnem okolju izpostavljena dolgotrajnemu nasilju, trpinčenju in šikaniranju s strani nadrejenih oziroma sodelavcev, tožena stranka pa je ni zaščitila, prav nasprotno, sama je dopuščala (s protizakonitimi ravnanji), da se je to dogajalo še naprej. Ob premestitvi na drugo delovno mesto ji ni vrnila večine njenih stvari, ki jih je zasegla v letu 2007. Tožnico je dolgotrajno ter sistematično trpinčila in šikanirala z različnimi dejanji (npr. pečatenje njenega delovnega mesta; večkratno zastrašujoče pregledovanje tožničinih službenih in zasebnih stvari; stigmatiziranje tožnice; ni ji odgovarjala na njena večkratna zaprosila; preprečevala ji je dogovorjeno delo; nenehno in nezakonito jo je premeščala v druga delovna okolja in ji s tem zagotavljala tudi slabše pogoje dela,...). Tožena stranka ni dokazala, da je vložila vse potrebno za odpravo kršitev, čeprav je bilo dokazno breme na njej. Posledice šikaniranja so bile tudi nezakonite tožničine premestitve na druga delovna mesta. V zadevi opr. št. I Pd 2238/2008 se sodišče prve stopnje ni spuščalo v vprašanje dejanskih odnosov med strankama in ni ugotavljalo elementov mobinga. Tožena stranka je tožnico premeščala na druga delovna mesta zato, ker jo je želela namenoma ovirati pri izvrševanju njenih delovnih nalog in strokovnem ter kariernem udejstvovanju, tožena stranka pa na njene pozive v zvezi s tem ni odgovarjala. Dejstvo, da je šlo za izživljanje nad tožnico, izhaja tudi iz e-maila tožničinega nadrejenega z dne 9. 1. 2007, pri čemer se je ta na zaslišanju v zadevi I Pd 1066/2008 z dne 21. 10. 2009 ujel tudi v lastne laži, ko se je hotel razbremeniti svoje odgovornosti. Tožena stranka je začasne napotitve tožnice zlorabljala tudi za njeno odstranitev iz strokovnih skupin, kar vse je negativno vplivalo na njen delovni in karierni status. Sodišče prve stopnje svojih ugotovitev, ki jih izrecno navaja tožnica v pritožbi, ni obrazložilo, zato je podana tudi bistvena kršitev določb postopka po 8. točki člena 339/2 ZPP. Pečatenje omar in predalov tožena stranka tožnici ni nikoli pojasnila, ni ji izročila nobenega dokumenta, ki bi bil podlaga za ta poseg, prav tako pa nikoli ni bila opozorjena, da dela neažurno in da obstaja seznam nerešenih zadev, ki jih je morala rešiti. Urgence za reševanje teh zadev niso obstajale, saj tožnica z njimi ni bila seznanjena. Pri svoji ugotovitvi, da je tožeča stranka zagotovila toženi stranki dostop do vsega gradiva in do delovnih sredstev, se sodišče sklicuje na uradni zaznamek z dne 30. 3. 2009, ki ga v spisu ni. Tožena stranka tožnici ni nikoli omogočila dostopa do zaseženih predmetov, kar izhaja iz številne listinske dokumentacije. Tožnica je zahtevala izročitev stvari s primopredajnim zapisnikom, kar ni nič nenavadnega in je to pri toženi stranki standardni postopek. Tožnica je imela 19. 4. 2007 zgolj navidezno možnost, da vzame iz predalov svoje stvari, saj je imela za to premalo časa. Tožnica je nekatere stvari od tožene stranke dobila šele skoraj po enem letu. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je štelo, da pečatenje omar in predalnikov ni pomenilo protipravnega ravnanja tožene stranke. Tožnica ni nikdar dejala, da bi bilo v njeni omari kaj podtaknjenega ali odvzetega. Nadrejeni D.D. je hotel tožnico postopoma in do skrajnosti oblatiti s tem, da jo je popolnoma nadzoroval in ji dajal neprimerne naloge, kar izhaja iz obsežne listinske dokumentacije. Ugotovitve sodišča prve stopnje (glede subjektivne ocene tožnice o ponižanju,...; glede pečatenja omar in predalov; glede neučinkovitosti tožničinega dela;...) so neutemeljene in napačne in tudi neobrazložene. Tožena stranka je tožnico šikanirala tudi s tem, da jo je razrešila z mesta vodje skupine E., kar vse je bilo neprimerno in nepravično, enako pa velja tudi za onemogočanje tožnice pri izpopolnjevanju oziroma izobraževanju. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo tudi, da tožnica zaradi ravnanja tožene stranke ni utrpela niti nepremoženjske niti premoženjske škode, teh svojih ugotovitev pa ni ustrezno obrazložilo. V nadaljevanju pritožbe podaja tožnica še kronološki pregled dogodkov, dokumentov in njihove vsebine za obdobje od 19. 4. 2007 do 24. 1. 2014. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja tožnica v pritožbi, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožnice o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP, ker naj izpodbijana sodba ne bi bila dovolj obrazložena, zaradi česar se je ne bi dalo preizkusiti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov, ti razlogi niso nejasni niti med seboj v nasprotju, obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje pa je mogoče v celoti preizkusiti.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnice, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki člena 339/2 ZPP, ker je namesto vmesne sodbe izdalo končno sodbo in to na naroku, na katerega sicer stranki nista bili povabljeni. 124. člen ZPP določa, da se zapisnik sestavlja tako, da predsednik senata (ali z njegovim dovoljenjem pooblaščenec) glasno narekuje zapisnikarju, kaj naj zapiše v zapisnik, stranke pa imajo pravico prebrati zapisnik ali zahtevati, naj se jim prebere, zoper njegovo vsebino pa imajo tudi pravico ugovarjati. Popravki zapisnika oziroma dodatki k zapisniku, ki so posledica ugovora, se zapišejo na koncu zapisnika, na zahtevo strank (pa tudi drugih oseb, katerih izjava je zapisana v zapisnik) se v zapisniku zapišejo tudi ugovori, ki jim ni bilo ugodeno. Iz zapisnika naroka o glavni obravnavi z dne 15. 4. 2014 izhaja, da je sodišče prve stopnje izdalo sklep, da se stranki zedinita, da sodišče po prejemu pripravljalnih vlog v odsotnosti strank odloči o tožbenem zahtevku in da je narok končan. Iz omenjenega zapisnika ne izhaja, da bi tožnica oziroma njena pooblaščenka na tem naroku pred njegovim zaključkom podali kakršenkoli ugovor, ki bi se nanašal na sporni sklep sodišča prve stopnje glede odločitve o tožbenem zahtevku. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje je sicer tožnica s posebnim pisnim ugovorom procesne kršitve, ki ga je sodišče prve stopnje prejelo 16. 4. 2014, ugovarjala kršitev določb pravdnega postopka, med drugim tudi z obrazložitvijo, da je sodišče prve stopnje na naroku 15. 4. 2014 odločilo, da bo o predmetni zadevi odločilo z vmesno sodbo glede temelja zato, da tožnici z morebitno zavrnitvijo tožbenega zahtevka ne bo povzročalo nepotrebnih stroškov, ki bi ji lahko nastali z izvedencem psihiatrom. Iz tega pisnega ugovora izhaja še, da sta se obe stranki z izdajo vmesne sodbe strinjali in sta soglašali, da lahko sodišče po prejemu pripravljalnih vlog in odgovorov nanje izda vmesno sodbo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je z ozirom na 124. člen ZPP tožnica svoj ugovor procesne kršitve zoper zapisnik naroka z dne 15. 4. 2014 podala prepozno (saj bi morala zoper njega ugovarjati na naroku dne 15. 4. 2014). Ta kršitev bi namreč predstavljala relativno bistveno kršitev določb postopka po členu 339/1 ZPP, ki bi jo morala tožnica ugovarjati takoj, ko bi bilo to mogoče (člen 286.b ZPP), torej na samem naroku z dne 15. 4. 2014. To bi po zaključku pritožbenega sodišča tožnica lahko storila, saj je iz tega zapisnika razvidno, da se narok ni zaključil s sprejemom spornega sklepa, temveč da sta po njegovi razglasitvi stranki na zapisnik priglasili še stroške postopka. Zapisnik o naroku za glavno obravnavo ima poleg tega naravo javne listine (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 255/2003 z dne 13. 11. 2003), tožnica pa ni predložila nobenih dokazov, iz katerih bi izhajala neresničnost ugotovljenih dejstev v tej listini oziroma njena nepravilna sestavljenost (člen 224/4 ZPP).

Pritožbeno sodišče v zvezi s to njeno pritožbeno navedbo kljub temu ugotavlja, da lahko sodišče izda vmesno sodbo le, če tožena stranka izpodbija tako podlago kot tudi višino tožbenega zahtevka, pa je glede podlage stvar zrela za odločitev (člen 315/1 ZPP). V primeru, da se sodnik najprej odloči, da bo izdal vmesno sodbo, ker meni, da je glede podlage stvar zrela za odločitev (torej, da je tožbeni zahtevek po temelju v celoti ali vsaj deloma utemeljen) pa po zaključku naroka ugotovi neutemeljenost tožbenega zahtevka po temelju v celoti (kar posledično pomeni tudi neutemeljenost višine tega zahtevka v celoti) in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, ne stori bistvene kršitve določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 315. členom ZPP, kot to smiselno zatrjuje tožnica v svojem ugovoru procesne kršitve in v pritožbi. Če namreč sodišče ugotovi, da je zahtevek po temelju neutemeljen, vmesne sodbe sploh ne more izdati. S tem, ko sta se stranki strinjali z izdajo vmesne sodbe (soglasje strank sicer ni pogoj za izdajo takšne sodbe, sta se strinjali, da je stvar glede podlage zrela za odločitev.

Kot je bilo že omenjeno, iz spornega sklepa sodišča prve stopnje, sprejetega na naroku za glavno obravnavo dne 15. 4. 2014, izhaja, da sta se stranki zedinili, da sodnik po prejemu pripravljalnih vlog v odsotnosti odloči o tožbenem zahtevku. Iz listinske dokumentacije in iz zapisnika naroka z dne 15. 4. 2014 je razvidno, da sta obe stranki na tem naroku vložili v spis vsaka svojo pripravljalno vlogo. Na tem naroku je sodišče sprejelo tudi sklep, da se obema strankama odobri rok do 25. aprila 2014, da se opredelita do pripravljalne vloge nasprotne stranke. Temu sklepu je sledila le tožena stranka in pravočasno vložila v spis svojo pripravljalno vlogo, tožnica pa na pripravljalno vlogo tožene stranke, ki jo je prejela na naroku dne 15. 4. 2014, ni odgovorila. S tem, ko je sodišče prve stopnje to zadnjo pripravljalno vlogo tožene stranke, s katero je bilo odgovorjeno le na pripravljalno vlogo tožnice (tožnica v pritožbi ne zatrjuje, da bi pripravljalna vloga tožene stranka vsebovala še navedbo kakšnih drugih dejstev, tej vlogi pa niso bili priloženi tudi nobeni dokazi), vročilo tožnici skupaj s sodbo, po zaključku pritožbenega sodišča ni storilo bistvene kršitve določb postopka po 8. točki člena 339/2 ZPP.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka po 8. točki člena 339/2 ZPP s tem, ko na narok dne 9. 5. 2014 ni vabilo strank. Člen 291/2 ZPP dopušča, da se konča glavna obravnava tudi tedaj, če je treba, da se preskrbijo še kakšni spisi, v katerih so dokazi, potrebni za odločitev, ali če je treba počakati na zapisnik o dokazih, ki jih je izvedel zaprošeni sodnik, pa se stranke odpovejo obravnavanju teh dokazov. Na podlagi zapisnika o glavni obravnavi z dne 15. 4. 2014 in tudi na podlagi ugovora procesne kršitve tožnice je potrebno zaključiti, da se je sodišče prve stopnje odločilo za izdajo t.i. pridržane sodbe, potem ko je strankam dalo možnost, da v postavljenem roku odgovorita na pripravljalno vlogo nasprotne stranke, ki sta jo na naroku prejeli. S tem sta se stranki strinjali, kar izhaja tudi iz tožničinega ugovora procesne kršitve. Ker se izpodbijana sodba nanaša na dejstva in pravno stanje, ki je obstajalo ob koncu glavne obravnave, na kateri sta sodelovali obe stranki (čemur tožnica v pritožbi ne oporeka), pri čemer iz obrazložitve izpodbijane sodbe niti ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upoštevalo navedbe tožene stranke iz njene zadnje pripravljalne vloge, sodišče prve stopnje z izdajo pridržane sodbe ni storilo bistvene kršitve določb postopka po 8. točki člena 339/2 ZPP. Z opustitvijo vabljenja strank na narok 9. 5. 2014 pa zato tudi ni bila storjena bistvena kršitev določb postopka po členu 339/1 ZPP v zvezi s členom 113 ZPP, kar zatrjuje tožnica v pritožbi.

V zvezi s pritožbenim očitkom tožnice, da sodišče prve stopnje ni prebralo oziroma pregledalo obsežne listinske dokumentacije, je potrebno ugotoviti, da je sodišče prve stopnje na narokih za glavno obravnavo dne 21. 5. 2013 in 17. 1. 2014, na katerih sta bili prisotni tudi tožnica in njena pooblaščenka, sprejelo sklep o vpogledu v listinsko dokumentacijo, ki je v spisu, in sicer deloma z navedbo konkretnih listinskih dokazov, deloma pa z navedbo listinskih dokazov, kot so označeni v prilogah A in B predmetnega spisa. S takim načinom izvedbe dokaznega postopka je sicer sodišče prve stopnje kršilo določbo 8. člena ZPP, kot to zatrjuje tožnica v pritožbi, vendar pa ta kršitev, ki po svoji naravi predstavlja bistveno kršitev določb postopka po členu 339/1 ZPP, s strani tožnice ni bila pravočasno uveljavljena, kot to določa člen 286. b ZPP. Iz tega razloga pritožbeno sodišče teh pritožbenih navedb tožnice ni upoštevalo. V zvezi s tem se tožnica po stališču pritožbenega sodišča sicer neutemeljeno sklicuje tudi na sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 908/2007 z dne 18. 2. 2010, saj iz njega izhaja, da sodišče prve stopnje v omenjeni zadevi na obravnavi dokazov (ki jih toženci niso predlagali, kar pomeni, da jih je sodišče izvedlo brez ustreznega dokaznega predloga strank) ni niti vpogledalo, s čimer je bil v konkretnem primeru kršen tudi 22. člen Ustave RS. Odločitev Vrhovnega sodišča RS v citirani zadevi je torej temeljila na drugačnem dejanskem stanju, kot pa je bilo v tem individualnem delovnem sporu.

Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek tožnice, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja v tem individualnem delovnem sporu ni ugotavljalo in da je le upoštevalo dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočno zaključenih postopkih opr. št. I Pd 2238/2008 in I Pd 1287/2012. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razbrati, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev tem individualnem delovnem sporu sprejelo ob upoštevanju izpovedbe tožnice (tožnica je bila zaslišana na naroku za glavno obravnavo dne 17. 1. 2014, njeno zaslišanje pa se je nadaljevalo tudi na naroku za glavno obravnavo dne 15. 4. 2014) in na podlagi obsežne listinske dokumentacije, ki jo je v spis vložila predvsem tožnica (priloge A1-A271, B1-B33). Med to dokumentacijo se nahajajo tudi zapisniki o zaslišanju tožnice in večih prič, ki so izpovedovale tudi v zvezi z ravnanji tožene stranke in dogodki, glede katerih je tožnica zatrjevala, da jo je z njimi tožena stranka trpinčila, jo maltretirala in nad njo izvajala nasilje (tožbeni zahtevki v teh drugih zadevah se niso nanašali na odškodninsko odgovornost tožene stranke, temveč na presojo zakonitosti odločitev oziroma ravnanj tožene stranke in na zagotovitev izvrševanja pogodbe o zaposlitvi). Na podlagi listinskih dokazov, ki sta jih v spis vložili stranki in tudi iz navedb strank, prav tako pa tudi iz tožničine izpovedbe, je razvidno, da gre pravzaprav za delno prekrivajoče se historične dogodke, v zvezi s katerimi tožnica vtožuje odškodnino od tožene stranke tudi v tem individualnem delovnem sporu. Glede na to sodišče prve stopnje ni ravnalo nezakonito, ko je svojo odločitev oprlo tudi na dokaze, ki so bili izvedeni v postopku drugih individualnih delovnih sporov, še posebej ob dejstvu, da je zapisnike o zaslišanju tožnice in prič kot dokaz vložila v spis tožnica. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe opredeljevalo le do tistih ravnanj, ki jih je tožnica opisovala kot ravnanja, s katerimi naj bi jo tožena stranka trpinčila, jo šikanirala oziroma nad njo izvajala mobing.

Na podlagi 6.a/4 člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) je trpinčenje na delovnem mestu prepovedano. Trpinčenje na delovnem mestu je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Tudi 15.a člen Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) prepoveduje vsako fizično, verbalno ali neverbalno nasilje javnega uslužbenca, ki temelji na katerikoli osebni okoliščini in ustvarja zastrašujoče, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo delovno okolje za osebo ter žali njeno dostojanstvo. Na podlagi člena 184 ZDR je delodajalec odgovoren za škodo delavcu, ki mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom in sicer po splošnih pravilih civilnega prava. Podobno tudi člen 140/1 ZJU določa, da mora delodajalec povrniti javnemu uslužbencu, ki mu je pri delu ali v zvezi z delom pri organu povzročena škoda, to škodo povrniti po splošnih načelih civilnega prava. Po členu 45/2 ZDR je dokazno breme na delodajalcu, če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da delodajalec delavcu ni zagotavljal takšnega delovnega okolja, v katerem ne bi bil izpostavljen spolnemu in drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev.

Iz navedb tožnice, ki jih je podala v postopku pred sodiščem prve stopnje v skladu z 286. členom ZPP, izhaja, da tožena stranka tožnici ni zagotavljala dela v skladu z določbami pogodbe o zaposlitvi oziroma njenega delovnega mesta, da jo je protizakonito premeščala na druga delovnega mesta, jo razrešila z mesta vodje ... delovne skupine E., ji zapečatila njeno delovno mesto in jo tudi drugače šikanirala (onemogočanje izobraževanja, izguba kredibilnosti med sodelavci,...). Vsa ta ravnanja tožene stranke so po stališču tožnice pomenila šikaniranje in trpinčenje tožnice oziroma izvajanje mobinga nad njo, to pa je imelo za posledico nepremoženjsko škodo, ki jo je zaradi ravnanj tožene stranke oziroma njenih delavcev (še posebej tožnici nadrejenega delavca D.D.) trpela tožnica. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožničine trditve niso utemeljene, to svojo ugotovitev je ob upoštevanju pravilne dokazne ocene izvedenih dokazov tudi ustrezno obrazložilo. Z zaključki prvostopenjskega sodišča soglaša tudi pritožbeno sodišče.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da začasno premeščanje tožnice na druga delovna mesta, do katerih je prišlo na podlagi odločitev tožene stranke, ni predstavljalo protipravnega ravnanja tožene stranke, kot podlage za njeno odškodninsko odgovornost napram tožnici iz naslova mobinga. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka v sodnem postopku uspela le z razveljavitvijo odločbe o začasni premestitvi z dne 3. 9. 2008, pri čemer je bila ta odločba nezakonita zaradi formalnih razlogov (A214 - sodba VDSS opr. št. Pdp 206/2011) oziroma zato, ker določba 77. člena Zakona o policiji (ZPol; Ur. l. RS, št. 49/1998 in nadalj.) ni dopuščala podaljšanja 6 mesečne začasne napotitve policista. Glede izdaje te odločbe pa toženi stranki (kljub temu, da je bila sicer razveljavljena kot nezakonita) tudi po zaključku pritožbenega sodišča ni mogoče očitati, da jo je izdala z namenom šikaniranja tožnice oziroma z namenom, da ji namerno povzroča nevšečnosti. Iz tega razloga tožena stranka tožnice niti s to niti s preostalimi premestitvami (ki sicer niso bile predmet sodne presoje) ni šikanirala oziroma nad njo ni izvajala mobinga, zato so drugačne pritožbene navedbe tožnice neutemeljene.

Po oceni pritožbenega sodišča trpinčenja tožnice ne potrjuje niti e-mail tožničinega nadrejenega D.D. z dne 9. 1. 2007 (B20), v katerem je tožnici napisal, da bo pomočniku F.F. v petek 11. 1. 2007 sporočil tožničino odločitev, na katero PU (G. ali H.) bo začasno premeščena. Navedel je tudi, da v kolikor do petka (do jutranjega sestanka) tožnica tega ne bo sporočila, bo D.D. F.F. sporočil, naj tožnico začasno premesti na PU G.. Iz tega dopisa tudi po stališču pritožbenega sodišča ne izhaja šikaniranje tožnice in to kljub temu, da naj bi bil po trditvah tožnice predlog za premestitev pripravljen že 10. 1. 2007 (torej dan pred njeno premestitvijo). V zvezi s tem je namreč D.D. na zaslišanju dne 21. 10. 2009 (A63) pojasnil, da datum na dokumentu še ne pomeni datuma pošiljanja dokumenta in da je bilo dogovorjeno, da bo D.D. F.F. sporočil odločitev o začasni premestitvi tožnice 11. 1. 2007 (kar sicer navaja tudi tožnica v pritožbi, vendar meni, da priča D.D. glede navedenega ni govoril resnice).

Iz dokaznega postopka nadalje izhaja, da je tožena stranka dne 19. 4. 2007 zapečatila dve omari in predalnik na delovnem mestu, kjer je delala tožnica, pri čemer je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je do tega ukrepa tožene stranke prišlo zato, ker večina zadev, ki jih je imela tožnica v reševanju, ni bilo rešenih (uradni zaznamek z dne 19. 4. 2007 - A18, B15, izpovedba D.D. - A62, A63) in ker je bilo potrebno zaradi vsebine dokumentacije, ki je bila v tej pisarniški opremi, te listine zavarovati (izpovedbe D.D. - A62, A63). Iz D.D. izpovedbe z dne 21. 10. 2009 (A63) sicer izhaja tudi, da je tožena stranka imela neoviran dostop do ene omare, kar potrjuje tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica tudi v spornem obdobju pri toženi stranki z delom nadaljevala (po nalogu nadrejenih delavcev). Navedeno izhaja iz 22. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo tudi (to ugotovitev potrjuje izpovedba D.D. - A62, A63, B30, uradni zaznamek z dne 19. 4. 2007 - A18), da je tožnica tudi sama izrazila bojazen, da bi bilo v sporni omari oziroma predalnik mogoče poseči brez njene vednosti z odtujitvijo določenih dokumentov oziroma z njihovim vnosom, kar je bil po ugotovitvi sodišča prve stopnje dodaten razlog za zavarovanje spornih pisarniških omar oziroma predalnika. Iz izpovedbe D.D. (A62, A63) sicer izhaja, da je tožnici pojasnil razlog zapečatenja omar in predalnikov (kar sicer tožnica zanika), v pritožbi zatrjevano dejstvo, da ji v zvezi s tem ni bil izročen noben dokument, ki bi bil podlaga za navedeni poseg, pa še ne pomeni, da je tožena stranka tožnico s tem šikanirala oziroma nad njo izvajala mobing. Po stališču pritožbenega sodišča je sicer pečatenje dela pisarniške opreme, ki jo je uporabljala tožnica, nenavaden in neobičajen ukrep, ki prav gotovo ni pozitivno vplival na delovno okolje tožnice, vendar pa zato tega ravnanja tožene stranke še ni mogoče označiti kot protipravnega, kar je sicer ugotovilo že sodišče prve stopnje (zavarovanje dokumentov). Ob začetku tega posega je bila tožnica prisotna v pisarni, s strani komisije je bila opozorjena, da lahko pred pečatenjem iz omare oziroma predalnika vzame osebne stvari (po izpovedbi D.D. je bilo zaradi količine spisov nemogoče, da bi tožnica komisiji predala te spise - A63), kar je tožnica delno tudi storila, nato pa je ob 15. uri (tožnica je izpovedala, da je njen delovni čas trajal do 15. ure, poleg tega pa je morala iti po otroka v šolo oziroma vrtec) svojo pisarno, v kateri je komisija opravljala komisijski popis zadev, zapustila. To pa pomeni, da ni utemeljena pritožbena navedba tožnice, da ji je tožena stranka onemogočila dostop do njenih osebnih stvari, kar je sicer ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče tudi soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bil komisijski pregled omar in predalnika, v katerem so bile zadeve, povezane s I. ter J., ki so bile dodeljene v reševanje tožnici, edina možnost, s katero je tožena stranka zagotovila nemoteno nadaljevanje dela na tem področju in vzpostavila nadzor nad nerešenimi zadevami.

Prav tako ni utemeljeno pritožbeno zatrjevanje tožnice, da ji po odpečatenju omar ni bil zagotovljen dostop do vsega preostalega delovnega gradiva, delovnih sredstev in materiala, saj prav nasprotno izhaja iz uradnega zaznamka z dne 20. 3. 2009 (B14) oziroma dopisa z dne 7. 1. 2010 (B16). V zvezi s pritožbenim očitkom tožnice, da uradnega zaznamka z dne 30. 3. 2009, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi, ni v spisu, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prišlo pri navedbi datuma tega uradnega zaznamka v obrazložitvi izpodbijane sodbe očitno do pisne pomote, saj se v spisu nahaja uradni zaznamek z dne 20. 3. 2009 (B14), ki potrjuje ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnici omogočen dostop do predmetov, ki so bili shranjeni v omarah.

Pritožbeno sodišče nadalje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tudi razrešitev tožnice z mesta vodje medresorske skupine E. oziroma opustitev usposabljanja glede dela, ki se je nanašal na I., ni pomenilo šikaniranja tožnice oziroma kršitve njene pravice do izobraževanja. Tožnici so bile namreč v spornem obdobju dodeljene druge naloge, ... skupina E. pa je pri toženi stranki prenehala obstajati (sicer 3 mesece po razrešitvi tožnice z mesta vodje te skupine), kar izhaja iz tožničine izpovedbe z dne 19. 3. 2010 (A215). Iz dopisa 1. 2. 2007 (A11) je razvidno, da je ta delovna skupina prešla v resor drugega ministrstva, tožnica pa je bila razrešena kot vodja te skupine zaradi kadrovske premestitve. Ker je bilo imenovanje oziroma razrešitev vodje medresorske skupine E. v pristojnosti tožene stranke in ker je iz priloge A11 razvidno, da je bil razlog za razrešitev tožnice njena kadrovska premestitev, ta razrešitev sama po sebi nima elementov mobinga, drugih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da je bila tožnica razrešena z omenjene funkcije zaradi šikaniranja tožene stranke, pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da so bile tožnici dodeljene naloge s področja preostale kriminalitete, ni bilo več potrebe, da bi tožena stranka tožnico pošiljala na usposabljanje v zvezi z delom, ki bi se nanašalo na I.. Ob tem je potrebno ugotoviti, da iz dokaznega postopka izhaja tudi, da je bila tožnica poslana na tečaj K. jezika (ki se je izvajal od 6. 11. 2006 do 6. 7. 2007), na podlagi česar je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožena stranka tožnici tudi ni kršila pravice do izobraževanja oziroma jo s tem šikanirala.

Glede na navedeno je tožena stranka tudi po zaključku pritožbenega sodišča uspela dokazati, da s svojimi ravnanji, ki jih je v postopku izpostavila tožnica, tožnice ni trpinčila, jo šikanirala oziroma nad njo izvajala mobinga. To pa pomeni, da je bil tožničin tožbeni zahtevek za plačilo vtoževane odškodnine za nepremoženjsko škodo že po temelju neutemeljen. Spornih ravnanj tožene stranke namreč ni mogoče opredeliti kot protipravna v smislu elementa odškodninske odgovornosti, ki bi moral biti podan, če bi tožnica želela s svojim tožbenim zahtevkom za plačilo nepremoženjske škode uspeti.

Pravilen pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da stroški, ki so nastali tožnici s pridobitvijo listin od tožene stranke po določilih Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ; Ur. l. RS, št. 24/2003), niso stroški, ki bi jih tožnica lahko od tožene stranke utemeljeno zahtevala kot premoženjsko škodo. Ker toženi stranki ni mogoče očitati odškodninske odgovornosti za nepremoženjsko škodo, ki naj bi nastala tožnici (ni bilo protipravnega ravnanja tožene stranke), ji tudi ni mogoče naložiti, da tožnici povrne njene stroške, ki jih je ta imela z zbiranjem dokazov v zvezi z vtoževano nepremoženjsko škodo. Toženi stranki v zvezi s tem ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, če je te stroške tožnici zaračunala, kar sicer določa tudi člen 34/2 ZDIJZ. Razen tega bi lahko tožnica do teh listin prišla tudi v sodnem postopku in sicer na podlagi 227. člena ZPP (kar pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje), s čimer bi se lahko izognila plačilu stroškov po določbah ZDIJZ.

Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožnice ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njene pritožbe niso bistvenega pomena (člen 360/1 ZPP).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP).