15.a člen ZJU-UPB3

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica od 64 v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitanih kršitev delovnih obveznosti, storila najmanj 20 hujših kršitev delovne obveznosti. Tožničine kršitve predstavljajo nedopustne posege v osebnost in dostojanstvo zaposlenih pri toženi stranki, del njenih kršitev pa je finančne narave. Zato je obstajal odpovedni razlog po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Za presojo sodišča v konkretni zadevi ni odločilno, ali izrečene besede na način, kot jih je izrekla tožnica, izpolnjujejo znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu, saj je evidentno, da gre za dejanje, ki predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti. Revizijsko sodišče ne sprejema presoje sodišča druge stopnje, da ne gre za ravnanje, ki izpolnjuje „elemente hujše kršitve“ delovnih obveznosti po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Teža ravnanja in posledice namreč niso zanemarljive in jih ni mogoče minimalizirati. Ravno obratno. Standard hujše kršitve pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja je izpolnjen, saj takšno ravnanje močno odstopa od sprejemljivega ravnanja v delovni sredini in ruši medsebojne odnose.

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenih dejstev (da dogajanje v zvezi s trajno premestitvijo tožnika spornega dne predstavlja neprimerno ravnanje v razmerju do tožnika glede na okoliščine vročanja; da premestitev tožnika in odreditev drugega dela ni bila izvedena zaradi učinkovitosti poslovanja, ampak zaradi degradacije tožnika,...) zavzelo pravilno stališče, da opisana vedenja in ravnanja v okviru teh historičnih dogodkov predstavljajo trpinčenje tožnika v skladu z definicijo v četrtem odstavku 6.a člena ZDR oziroma četrtem odstavku 7. člena ZDR-1 in 15.a členom ZJU, saj skupek opisanih ravnanj pomeni sistematično, graje vredno, očitno negativno in žaljivo ravnanje, usmerjeno proti tožniku, ki je bil v podrejenem položaju, tožnik pa je zaradi navedenega utrpel nepremoženjsko škodo.

Tožnik je ustvaril zastrašujoče in sovražno delovno okolje ter s tem ravnal v nasprotju s 7. členom ZDR-1 in s 15.a členom ZJU. Ugotovljeno neprimerno obnašanje tožnika v profesionalnem okolju (udarjanje po mizi, vpitje oziroma govor s povišanim tonom, zaradi katerega so ga nekateri sodelavci mirili, sestanek pa je bil zaradi nevzdržnosti predčasno končan, pri čemer so se sodelavci počutili nelagodno, prestrašeno, ogroženo in šokirano) je hujša kršitev, ki že sama zase upravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zgolj dejstvo, da se tožena stranka za prejšnje podobne kršitve ni odločila tožniku izredno odpovedati pogodbe o zaposlitvi, ne pomeni, da je nezakonita izredna odpoved za kasnejšo istovrstno kršitev.

Pomočnik direktorja ni imel namena prizadeti tožnikovo dostojanstvo, niti ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje, temveč je z izjavo želel razmejiti med delovno in sindikalno vsebino sestanka, kar pomeni, da ni bila kršena prepoved nadlegovanja v smislu določb 7. člena ZDR-1 in 15.a člena ZJU. Ne gre niti za trpinčenje, saj vedenje pomočnika direktorja, za katerega je bilo v postopku pri delodajalcu sicer ugotovljeno, da je bilo v povezavi z osebno okoliščino nezaželeno, ni ponavljajoče se ali sistematično. Enkraten dogodek (ali pa dva takšna dogodka) ne more(ta) predstavljati trpinčenja na delovnem mestu. Tožnikovo subjektivno dojemanje ravnanja delavcev tožene stranke kot trpinčenja na delu ni relevantno.

Tožnik (zdravnik specialist - radiolog) v pritožbi neutemeljeno navaja, da je tožena stranka nad njim izvajala psihično nasilje na način, da ga je neprestano pošiljala na zdravniške preglede. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi ocene izvedenih dokazov pravilno zaključilo nasprotno. Ugotovilo je, da tožena stranka tožnika ni neupravičeno pošiljala na zdravniške preglede. Za zasedbo tožnikovega delovnega mesta se je zahteval vsakoletni specialistični pregled. Na tožnikovem delovnem mestu je prisotno ionizirano sevanje in brez profesionalnega zdravniškega spričevala tožnik dela ni mogel opravljati. Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje tudi izhaja, da tožnik v spornem obdobju ni bil zmožen za delo. Tožena stranka tožniku, ko je bil na delu, ni zagotavljala dela s pacienti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ugotovljeno ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno, saj tožnik posebnih zdravstvenih zahtev za delo ni izpolnjeval. Ravnanja tožene stranke (pošiljanje tožnika na zdravniške preglede, onemogočanje dela tožniku s pacientom) ni mogoče opredeliti kot trpinčenja na delu, zato tožnikovo subjektivno dojemanje ravnanja tožene stranke kot trpinčenja

Tožena stranka je uspela dokazati, da s svojimi ravnanji, ki jih je v postopku izpostavila tožnica (da tožena stranka tožnici ni zagotavljala dela v skladu z določbami pogodbe o zaposlitvi oziroma njenega delovnega mesta, da jo je protizakonito premeščala na druga delovna mesta, jo razrešila z mesta vodje delovne skupine, ji zapečatila njeno delovno mesto, in jo tudi drugače šikanirala), tožnice ni trpinčila, oz. šikanirala oziroma nad njo ni izvajala mobinga. Zato je njen tožbeni zahtevek za plačilo vtoževane odškodnine za nepremoženjsko škodo po temelju neutemeljen. Spornih ravnanj tožene stranke namreč ni mogoče opredeliti kot protipravna v smislu elementa odškodninske odgovornosti, ki bi moral biti podan, če bi tožnica želela s svojim tožbenim zahtevkom za plačilo nepremoženjske škode uspeti.

Tožena stranka ni maltretirala tožnika na delovnem mestu oziroma mu je zagotavljala delovne pogoje v skladu z 42. členom ZDR. Ravnanja zaposlenih pri toženi stranki (župan oziroma občinski funkcionarji in delavci naj bi se do njega nesramno in žaljivo vedli, z namenom doseči prenos lastninske pravice na njegovih solastnih nepremičninah, po katerih je potekala kategorizirana javna pot,...) ni mogoče opredeliti kot trpinčenja na delu, zato tožnikovo subjektivno dojemanje ravnanja delavcev tožene stranke kot trpinčenja na delu ni relevantno. Mobbing ni bil podan, zato ni podano protipravno ravnanje tožene stranke, ki bi opravičevalo priznanje odškodnine zaradi kršenja osebnostnih pravic.