VSL sodba V Cpg 146/2015

I. Pritožbi zoper točko I izreka se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek a prepoved uporabe besedne zveze „Pršut s´krasa“ kot označbe na suhomesnatih izdelkih in na izdelkih in materialih za trženje.

II. Pritožba zoper točko III izreka (o zahtevkih po nasprotni tožbi) se zavrne in se izpodbijana sodba v tej točki potrdi.

III. Pritožbi zoper točko IV izreka se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v tej točki spremeni tako, da se odslej glasi:

„Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka“

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Pred prvostopenjskim sodiščem se je po tožbi vodil spor glede pravice do uporabe znaka „Pršut s krasa“ in še nekaterih podobnih označb, ki jih je uporabljala tožena stranka, tožeča stranka pa je temu nasprotovala. Tožeča stranka je tudi zahtevala izdajo začasne odredbe.

V postopku z nasprotno tožbo se je vodil spor glede pravice tožeče stranke, uporabljati znake, ki so vsi vsebovali risbo stare kraške hiše, znamko nasprotne toženke (t. j. tožeče stranke po tožbi) in imena izdelkov.

3Prvostopenjsko sodišče je ugodilo zahtevi na prepoved uporabe besedne zveze „Pršut s'krasa“ v gospodarskem prometu kot označbe na suhomesnatih izdelkih in na izdelkih in materialih za trženje. Ostale tožbene zahtevke in zahtevo za izdajo začasne odredbe je zavrnilo. Zavrnilo je vse zahtevke po nasprotni tožbi.

4Zoper prvostopenjsko sodbo je vložila pritožbo tožena stranka. V pritožbi je menila, da naj bi bili razlogi izpodbijane sodbe mestoma nejasni in med seboj v nasprotju, konkretno v točkah 23, 28 in 29 obrazložitve. Grajala je tudi odločitev sodišča, da ne bo postavilo izvedenca, ki bi preizkusil podobnost znakov. V pritožbi je podajala številne razloge, zakaj naj ne bi bilo podobnosti med kolektivno znamko „Kraški pršut“ in „ ZGO Kraški pršut“ na eni strani, in na drugi strani s pršutom, ki ga tožena stranka označuje kot „pršut s'krasa“. Slikovne podobnosti naj ne bi bilo, podobnost naj bi bila le v besednem zapisu, pri katerem oba znaka oziroma kolektivna znamka uporabljata besedo „kras“, enkrat kot pridevniški, drugič kot samostalniški prilastek. Obstajala naj bi jasna zvočna različnost obeh znakov. Tudi besedna primerjava naj ne bi mogla pripeljati do sklepa, da sta znaka podobna. Besedna zveza „kraški pršut“ naj bi za povprečnega porabnika pomenila jasen razlikovalni element, ki ločuje kraški pršut z ZGO od ostalih pršutov na trgu. Za povprečnega porabnika naj bi bila najpomembnejši podoba, kjer pa naj bi ne bilo podobnosti. Zelo pomemben razlikovalni element naj bi bil logotip „Kraški pršut“ na kolektivni znamki, ki ga na nalepki „pršut s'krasa“ ni. Prav tako naj ne bi držalo, da so izdelki druge tožnice na trgu porabnikov dostopni v enaki meri.

5Pritožba je grajala tudi odločitev glede zahtevka po nasprotni tožbi. Utemeljevala je, da naj bi med ZGO „Kraški pršut“ in označbo „pršut“ in „kmečki pršut“ ne obstajali jasni razlikovalni elementi niti v samem besedilu, niti v barvi nalepke. Nalepka, s katero K. d. o. o. označuje „Kmečki pršut“ in „Pršut“ je na pogled povsem enaka nalepki, s katero označuje „Kraški pršut z ZGO“. Obstajala naj bi tudi zvočna podobnost, ki jo pritožba še dodatno utemeljuje. Porabnik naj bi bil zmeden tudi zato, ker je K. d. o. o. najbolj poznan po izdelavi Kraškega pršuta z ZGO. Povprečen porabnik povezuje Kraški pršut s K. d. o. o. Povprečen porabnik je ob pomenski in vidni enakosti nalepk „Kraški pršut“, pršut“ in „kmečki pršut“ še dodatno zmeden ob zapisu „Kras“. Sodišče bi moralo postaviti izvedenca za presojo podobnosti, vendar pa tega ni storilo.

6Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila. V pritožbi je odgovarjala na posamezne pritožbene navedbe P.

7Pritožba tožene stranke je utemeljena, kolikor se nanaša na točko I izreka prvostopenjske sodbe. Pritožbeno sodišče ji je v tem delu ugodilo na temelju 358. člena ZPP. Neutemeljena pa je, kolikor se nanaša na točko III izreka prvostopenjske sodbe. Zavrnitev pritožbe v tem delu temelji na 353. členu ZPP.

I. ZAHTEVEK PO TOŽBI

1) Dejansko stanje

8Tožeča in tožena stranka uporabljajo firmo, znake, (neregistrirane) znake in zaščiteno geografsko označbo (v nadaljevanju: ZGO), ki so si podobni. V njih se namreč ponavljata besedi: „Kras“ in „pršut“ v različnih oblikah. Zato, da bo ta sodba čimbolj razumljiva, se bodo stranke označevale s kraticami, ostale označbe bodo ostale neskrajšane. Stranke tožbe se bodo označevale takole: prvi tožnik s kratico „KP GIZ“, drugi tožnik s kratico „K. d. o. o.“. Toženka se bo označevala s P. Enakih kratic se bo sodišče posluževalo tudi, ko bo obrazlagalo svojo odločitev glede zahtevka iz nasprotne tožbe.

9Neizpodbijano dejansko stanje je takšno: KP GIZ je od leta 2004 naprej nosilec ZGO „Kraški pršut“ in poleg tega še imetnik kolektivne znamke „Kraški pršut“. Znamka je sestavljeno iz imena „Kraški pršut“ in iz stilizirane podobe pršuta. ZGO se glasi „Kraški pršut“.

10K. d. o. o. in P. sta članici KP GIZ in izdelovalki suhih mesnin. Izdelujeta izdelek „Kraški pršut“, ki je varovan z ZGO. Poleg tega izdelujeta tudi pršute, ki z ZGO niso varovani.

11P. je začela leta 2011 oglaševati in tržiti nov izdelek, namreč pršut pod imenom „pršut s'krasa“. Za označevanje tega izdelka je uporabila napis „pršut s'krasa“ na zeleni podlagi. Po njim se na beli podlagi nahaja še logotip P., ki vsebuje napis „Pršut“ na modri podlagi, pod njem je stilizirana podoba vasi in čisto spodaj še napis „na Krasu“ (r. št. 20).

2) Odločitev o pritožbi

12V pritožbenem postopku je treba odločiti le še o zahtevku, s katerim je prvostopenjsko sodišče P. prepovedalo uporabiti besedno zvezo „pršut s'krasa“ kot označbo na suhomesnatih izdelkih in na izdelkih in materialih za trženje.

13Prvostopenjsko sodišče je zanikalo slikovno (vizualno) podobnost (prvostopenjska sodba, r. št. 27). Pritrdilo pa je pomenski in zvočni podobnosti, ker „Kraški pršut“ (ki je tako ZGO kot tudi zavarovana kolektivna znamka) in „pršut s' krasa“ pomenita isto. Pomenska podobnost naj bi bila sploh prevladujoča, ker je zaradi dolgotrajnosti uporabe in prepoznavnosti Kraškega pršuta ta del znamke dominanten, slikovni del pa podrejen (r. št. 27).

14Prvostopenjsko sodišče je preizkusilo še, ali ni podana izjema po 1. odstavku, pododstavek b) 48. člena ZIL-1. Dovoljeno je namreč označiti geografski izvor blaga, dokler je to v skladu z dobrimi poslovnimi običaji. Prvostopenjsko sodišče je prišlo do sklepa, da je bila z označbo „pršut s'krasa“ prekoračena meja dovoljenega. Podobnost med znakom „pršut s'krasa“ in znamko naj bi bila tako velika, da povprečni porabnik ne more razlikovati med izdelkoma, ker mu oba posredujeta povsem iste informacije. Povprečni uporabnik naj bi bil pozoren predvsem na poimenovanje izdelka, še posebej, ker gre pri „Kraškem pršutu“ za dobro poznano besedno zvezo. Oblikovanje znaka naj bi bilo takšno, da je s svojim poimenovanjem nagovorila prav tiste dele kolektivne znamke, ki pri porabniku ustvarijo vtis, da gre za izdelek s posebnim poreklom (prvostopenjska sodba, r. št. 29).

15Pritožba je v tem delu utemeljena, čeprav ne iz razlogov, ki jih navaja.

a) Kolektivna znamka

16Materialnopravni temelj za varstvo kolektivne znamke so določbe ZIL-1 o znamki, saj je kolektivna znamka zgolj vrsta znamke. Kolektivna znamke se sicer nekoliko razlikuje od nekolektivne znamke. Razlike opredeljujeta 45. in 46. člen ZIL-1. Za odločitev v tej zadevi ključna lastnost kolektivne znamke je, da lahko pridobi kolektivno znamko le pravna oseba (2. odstavek 45. člena ZIL-1). Pomembno je to zato, ker lahko kolektivno znamko uporabljajo člani pravne osebe, če gre za osebo zasebnega prava. Ti so upravičenci do uporabe kolektivne znamke (3. odstavek 45. člena ZIL-1). Kako je pri osebah javnega prava kot nosilcih kolektivne znamke, za odločitev v tej zadevi ni pomembno.

17Tožečo stranko v tej zadevi sestavljata dva tožnika: prvi ima pravno obliko GIZ (KP GIZ), in je torej pravna oseba zasebnega prava v smislu 2. odstavka 45. člena ZIL-1. Je kot takšen imetnik kolektivne znamke in tudi nosilec ZGO. Tako K. d. o. o. kot tudi P. sta njegovi članici. Zato imata pravico uporabljati kolektivno znamko.

18Prvostopenjsko sodišče se je ukvarjalo s povsem materialnopravnim vprašanjem, ali je sploh mogoče, da lahko član nosilca kolektivne znamke „neupravičena tretja oseba“ v smislu 47. člena ZIL-1. Na vprašanje je odgovorilo pritrdilno.

19Pritožbeno sodišče se s takšno presojo ne strinja. Imetnik znamke sme prepovedati drugemu uporabo znamki enakega ali podobnega znaka (1. odstavek 47. člena ZIL-1). Imetniku samemu pa ni prepovedano, uporabljati podoben znak. Seveda mu je poleg tega dovoljeno uporabljati z znamko varovani znak, torej enak znak. Isto mora veljati tudi za upravičenca do uporabe kolektivne znamke, saj je on tisti, ki ima pravico do uporabe znamke. Praviloma, če ne sploh izključno on je tisti, ki daje blago ali storitve v promet, in ne prijavitelj; tako je že zaradi oblike pravne osebe prijavitelja (društvo ali pravna oseba javnega prava; gl. 2. odstavek 45. člena ZIL-1).

20Glede na točko e) 2. odstavka 46. člena ZIL-1 mora pravilnik o kolektivni znamki vsebovati tudi določbe o pravicah in obveznostih članov v primeru kršitve kolektivne znamke. Tožeča stranka svojega tožbenega zahtevka ni izrecno opirala na kakšno določbo pravilnika prve tožnice (priloga A28). Pritožbeno sodišče samo v pravilniku ni našlo materialnopravne določbe, ki bi urejala posledice kršitve kolektivne znamke v takšni zadevi, kot je predložena. Iz tega razloga torej velja, kar je že bilo prej obrazloženo, namreč da lahko upravičenec do uporabe kolektivne znamke, v tej zadevi tožena stranka (P.) uporablja ne le znamko, temveč tudi znamki podoben znak.

21Med kolektivno znamko in s strani tožene stranke uporabljenim znakom „pršut s'krasa“ obstaja besedna podobnost. Iz prej pojasnjenih materialnopravnih razlogov pa tožena stranka takšen znak sme uporabljati ne glede na to, ali bi takšno ravnanje pomenilo kršitev znamke (v hipotetičnem primeru), da bi tožena stranka sama ne bila upravičenka do uporabe kolektivne znamke.

22S tem materialnopravno drugačnim stališčem, kot ga je imela prvostopenjska sodba, je odpadla potreba po primerjanju znaka tožene stranke z znamko. Prav to pa je sicer storilo prvostopenjsko sodišče v r. št. 29 in nasl. prvostopenjske sodbe.

b) Zaščitena geografska označba

23Geografska označba je ime pokrajine, ki se uporablja za opis živila, ki ima poreklo na navedenem območju, ima posebne značilnosti zaradi porekla, izpolnjuje s predpisi EU določene predpostavke in je vpisano v poseben seznam (1. odstavek 78. člena ZKme-1).

24Materialnopravni predpis, na katerega odkazuje 1. odstavek 78. člena ZKme-1 in ureja zaščiteno geografsko označbo, je „Uredba ES št. 510/2006 o zaščiti geografskih označb in označb porekla za kmetijske proizvode in živila“. Ta uredba se bo v nadaljevanju označevala kot Ur 510/2006.

25Z ZGO se varuje trženje živil (in kmetijskih proizvodov), če so ti v skladu z ustreznimi specifikacijami (čl. 8 ods. 1 Ur 501/2006). Specifikacije mora med drugim vsebovati ime živila, opredelitev geografskega področja, opis in pa metodo pridobivanja (čl. 4 ods. 2 Ur 510/2006). Predmet varovanja je torej ime živila, ki pa mora biti z določenega geografskega področja in izdelano po določeni metodi.

26Upravičenec do uporabe ZGO je vsak gospodarski subjekt, ki trži kmetijske proizvode ali živila, ki so v skladu z ustreznimi specifikacijami (čl. 8 ods. 1 Ur 501/2006). Enako določbo vsebuje sicer tudi ZIL-1 v 1. odstavku 58. člena.

27Za kmetijske pridelke ali živila, za katere se po ZKme-1 uporablja geografska označba, se za sodno varstvo pravic uporabljajo predpisi o industrijski lastnini (79. člen ZKme-1). Uporabljajo se torej tudi pravila o tožbenem upravičenju.

28Varstvo ZGO in kolektivne znamke je zelo podobno. Tožbeno upravičenje zaradi morebitne kršitve ZGO ima imetnik pravice (1. odstavek 120.a člena ZIL-1). To pa je vsaka oseba, ki je sicer upravičena uporabljati ZGO. Glede na podobnost ZGO s kolektivno znamko, in tudi glede na to, da se ZGO registrira (in s tem nastane) na zahtevo določene osebe, je varstvo upravičena zahtevati tudi pravna oseba, ki je dosegla registracijo ZGO.

29Z geografsko označbo (in ZGO) se varuje poreklo proizvoda, ki mora biti iz določenega področja, in izdelan v skladu z določeno metodo pridobivanja (izdelave). Metoda izdelave sama kot takšna je javna, saj je vsebovana v specifikaciji.

30GO Kraški pršut lahko uporablja vsakdo, ki izdeluje pršute po ustrezni specifikaciji, in se podvrže tudi nadzoru nad izdelavo pršuta. Kdor pa je upravičen tržiti pršut kot Kraški pršut z ZGO, je upravičen uporabljati tudi podobne označbe.

31Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da tako drugi tožnik kot tudi toženec izdelujeta z ZGO varovane pršute in takšne, ki niso varovani z ZGO (prvostopenjska sodba, r. št. 20).

32Tožeča stranka niti ni očitala toženi stranki, da uporablja ZGO; očitala pa ji je, da njen znak „pršut s'krasa“ preveč podoben ZGO. To je za varstvo ZGO premalo. Za varstvo ZGO je treba trditi in po potrebi dokazati, da tožena stranka ni imela pravice uporabljati ZGO. Uporaba ZGO je namreč prostovoljna; noben proizvajalec ni prisiljen označevati z ZGO svoj izdelek, četudi to lahko počne. Proizvajalec se namreč lahko odpove označevanju z ZGO.

33Zelo splošne trditve je tožeča stranka sicer postavila v svojih vlogah z dne 3. 4. 2012 (str. 5 vloge, l. št. 54) in 20. 4. 2012 (str. 2 vloge, l. št. 74) in obakrat predlagala zaslišanje S. R. Tožena stranka je nato ugovarjala (vloga z dne 6. 6. 2012, str. 2, l. št. 84), da so prav vsi pri njej izdelani pršuti izdelani v skladu s specifikacijo in je to dokazovala z dvema upravnima odločbama. Ugovarjala je tudi, da so trditve tožeče stranke presplošne in brez dokazov, ker ne navajajo niti števila stegen niti časovnega obdobja. Na to je tožeča stranka, ki je glede tega nosila trditveno in dokazno breme že od samega začetka, v naslednji vlogi z dne 29. 6. 2012 ostala pri svojih povsem splošnih trditvah (str. 4 vloge, l. št. 90). Tožnika sta v tej vlogi zapisala da si „pridružuje(ta) pravico, da v postopek predložita tudi dokaze, iz katerih jasno izhaja, da so bila vsa stegna, ki so bila prijavljena na soljenje za označbo z ZGO Kraški pršut, … kasneje v enakem številu tudi prijavljena za označbo ZGO Kraški pršut.“ Tožena stranka je v vlogi z dne 9. 7. 2012 (l. št. 105) nato še predložila upravno odločbo Ministrstva za kmetijsko in okolje z dne 5. 8. 2013, s katero je dokazovala pravilnost svojih trditev.

34Tožeča stranka po vlogi z dne 29. 6. 2012 ni navedla nobenih drugih trditev, in tudi dokazov ni predložila. Prvostopenjsko sodišče ni zasliševalo predlagane priče, te opustitve pa tožeča stranka ni grajala na samem naroku (1. odstavek 286.b člena ZPP). Glede na splošnost trditev bi takšna graja lahko ostala kvečjemu brez učinka.

35Tožeči stranki torej tudi ni uspelo dokazati, da tožena ni upravičena uporabljati ZGO „Kraški pršut“. Zaradi tega za njen zahtevek ni bilo mogoče najti pravnega temelja niti v določbah o geografski označbi.

c) Nelojalna konkurenca

36Pritožbeno sodišče je preizkusilo, ali bi mogel biti zahtevek tožeče stranke utemeljen vsaj na temelju 13. člena ZVK. Preizkus na tem pravnem temelju je prvostopenjsko sodišče izrecno zavrnilo zato, ker je ugodilo prepovednemu zahtevku že na drugem pravnem temelju.

37Glede na 2. odstavek 13. člena ZVK so prepovedana dejanja, ki v nasprotju z zakonom nasprotujejo dobrim poslovnim običajem pri nastopanju na trgu. ZVK potem zgolj primeroma našteva posamezne bolj natančno opredeljene zakonske dejanske stanove nelojalne konkurence, ki pa morajo izpolnjevati splošne predpostavke po 2. odstavku 13. člena ZVK.

38Proti tej sodbi je že bilo obrazloženo, zakaj lahko tožena stranka uporablja ne le kolektivno znamko, temveč tudi podoben znak. Pravno pravilna (pravnoskladna) uporaba znaka ni prepovedana po zakonu in že iz tega razloga ne more biti z uporabo kolektivni znamki podobnega znaka kršen zakon.

39Uporaba znaka „pršut s'krasa“ bi lahko pomenila tudi prodajanje blaga z označbami, ki bi utegnile ustvariti zmedo glede izvora, načina proizvodnje, količine, kakovosti ali drugih lastnosti blaga (5. alinea 3. odstavka 13. člena ZVK). Tudi glede tega velja smiselno tisto, kar je že bilo povedano glede uporabe kolektivne znamke: ker lahko tožena stranka uporablja označbo, podobno ZGO Kraški pršut, ji tudi ni mogoče očitati, da z uporabo označbe krši zakon (2. odstavek 13. člena ZVK). Njeno ravnanje ni nelojalna konkurenca.

d) Očitki kršitev določb postopkovnega prava

40Pritožba je očitala prvostopenjskem sodišču tudi kršitev določb pravdnega postopka. Te naj bi prvostopenjsko sodišče storilo s tem, da naj bi bila njegova obrazložitev v r. št. 23, 28 in 29 nejasna in med seboj v nasprotju. Takšne kršitve pritožbeno sodišče ni našlo. Obrazložitev je v sebi skladna. Pritožbeno sodišče je sicer presodilo dano dejansko stanje po materialnopravni plati drugače, kot prvostopenjsko sodišče, toda to še ne pomeni, da je bila njegova obrazložitev pomanjkljiva v procesnem smislu.

41Pritožba je tudi očitala prvostopenjskem sodišču, da bi moralo postaviti izvedenca za živilsko tehnologijo in za industrijsko oblikovanje, ki bi potem presojal znamko, znake in ZGO. Takšen očitek se pojavlja v zvezi s tožbo (str. 3 pritožbe) in v zvezi z nasprotno tožbo (str. 11 pritožbe). Oba očitka sta neutemeljena. Primerjava znamke in znakov ali pa dveh znamk je že po ustaljeni sodni praksi mogoča tudi brez izvedbe dokaza z izvedencem. Opravi se s primerjanjem znamk ali znamke in znakov. Odločitev sama po sebi je povsem materialnopravnega značaja in je zato pridržana sodišču. Smiselno isto pač mora veljati tudi za primerjavo znakov in ZGO, saj tudi pri takšni primerjavi naloga sodišča ni bistveno drugačna, kot če bi med sabo primerjalo znamke ali znamke in znake.

II. ODLOČITEV O ZAHTEVKU PO NASPROTNI TOŽBI

1) Dejansko stanje

42Tožena stranka po nasprotni tožbi je bil le K. d. o. o., ne pa tudi KP GIZ. Nasprotna tožena stranka izdeluje „Kraški pršut“, ki je varovan z ZGO in z kolektivno znamko. Poleg tega izdeluje tudi „Pršut“ in „Kmečki pršut“. Tadva izdelka nista varovana z ZGO. Za označevanje teh dveh izdelkov uporablja oznake na različnih barvnih temeljih, ki pa vse vsebujejo risbo stare kraške hiše, znamko nasprotne toženke (K. d. o. o.) in imeni izdelkov. Pri „Kraškem pršutu“ je ozadje nalepke rdeče in pri „Pršutu“ je zeleno. Pri „Kmečkem pršutu“ je sicer tudi rdeče, vendar v drugačnem barvnem odtenku, kot pri „Kraškem pršutu.“.

43Očitek tožeče stranke (po nasprotni tožbi) je bil, da tožena stranka za označevanje izdelkov Pršut in Kmečki pršut uporablja znake, ki so enaki znakom, ki se uporabljajo za označevanje Pršut in Kraški pršut. Vse nalepke naj bi vsebovale velik napis KRAS in nesorazmerno majhen napis Pršut in Kmečkem pršutu. Uporaba takšnih označb naj bi pomenila zlorabo ZGO.

44Prvostopenjsko sodišče je tožbene zahtevke zavrnilo. Med drugim je tako zavrnilo zahtevek za prepoved uporabe oznak, ki jih je uporabljal K. d. o. o. za označevanje obeh izdelkov in na odstranitev izdelkov iz prometa.

45Pravni temelj za varstvo kolektivne znamke je bil naveden že v zvezi z odločitvijo o pritožbi zoper odločitev o tožbi. Prepovedana je uporaba ZGO, ki bi bila zavajajoča glede resničnega porekla proizvoda (čl. 13 ods. 1 (d) Ur 510/2006. Tipični primeri zavajajoče uporabe ZGO so našteti tudi v točkah (a) do (c) navedenega člena. Vsebinsko podobno določbo je mogoče najti tudi v 3. odstavku 58. člena ZIL-1.

46Za odločitev o pritožbi (in o zahtevku) je torej odločilno, ali je znak, ki ga uporablja tožena stranka (po nasprotni tožbi) preveč podoben ZGO Kraški pršut. Enako kot že pred njim prvostopenjsko, meni tudi pritožbeno sodišče, da ni.

47ZGO je zgolj oznaka izvora blaga (člen 2 ods. 1 (a) in čl. 8 ods. 1 Ur 510/2006 in 1. odstavek 55. člena ZIL-1). Vse ostalo z ZGO ni varovano. Brez varstva je splošni pojem „pršut“, ki označuje zgolj določeno vrsto suhega mesa. Varstvo uživa zgolj besedna zveza „Kraški pršut“.

48Jezikovna podobnost med „Kraškim pršutom“ na eni strani, in „Pršutom“ in „Kmečkim pršutom“ na drugi strani tudi po presoji pritožbenega sodišča ni tolikšna, da bi bila uporaba znakov Pršut in Kmečki pršut nedovoljena.

49Uporaba besede pršut je dovoljena v vsakem primeru, ker pripada splošnemu jeziku, in ta beseda tudi ni pravno varovana. S pridevnikom „Kraški“ se „ZGO Kraški pršut“ vsakomur očitno razlikuje od „Pršuta“, tako zvočno, kot tudi po svoji vsebini. Zadnji je pršut brez kakšne posebne označbe izvora, prvi je iz Krasa.

50„K“ je začetna črka v „Kmečki“ in „Kraški“. Končnici obeh besed (-čki in -ški) se razlikujeta. Besedi „kmečki“ in „kraški“ se kljub isti začetni črki medsebojno dovolj razlikujeta. Zgolj enaka začetna črka ob očitno sicer povsem različnem zvočnem nadaljevanju besede je bistveno premalo, da bi bilo mogoče govoriti o podobnosti obeh besednih zvez. Obe besedni zvezi se sicer očitno razlikujeta tudi po pomenu: kmečki pršut naj bi bil pršut iz podeželja, kraški pa iz Krasa.

51Glavni del pritožbe se ukvarja z primerjanjem oblikovanja nalepk tožene stranke z drugimi nalepkami tožene stranke. Takšno primerjanje je v načelu zavrnilo že prvostopenjsko sodišče (r. št. 43). Predmet varstva je zgolj oznaka izvora blaga, in to sta dve besedi „Kraški pršut“. Vse ostalo se z ZGO ne varuje.

52Pritožnica (tožeča stranka po nasprotni tožbi) v svoji pritožbi uveljavlja, da obstaja podobnost med nalepkami na izdelkih tožene stranke, ki uporabljajo ZGO, in tistimi, ki ne uporabljajo ZGO. ZGO se naj bi torej kršila tudi tako, da naj bi tožena stranka podobne nalepke kot na izdelkih z ZGO uporabljala tudi na tistih, ki niso varovani z ZGO. Porabnik bi lahko torej kvečjemu zato, ker bi zamenjal nalepke izdelkov tožene stranke z označbo „ZGO Kraški pršut“ s tistimi za izdelke brez označbe ZGO („Pršut“ in „Kmečki pršut“) zašel v zmoto, da kupuje izdelek, ki je varovan z ZGO „Kraški pršut“. Tožeča stranka torej ne očita, da bi tožena stranka z ZGO označevala izdelke, ki ne bi smeli biti označeni z ZGO.

53Ker tožena stranka sploh ne uporablja ZGO „Kraški pršut“ na svojih dveh izdelkih „Pršut“ in „Kmečki pršut“ in tudi ne kakšne podobne označbe, ji tudi ni mogoče očitati, da jo krši.

54Ne glede na to je pritožbeno sodišče preizkusilo, ali ne obstaja podobnost nalepk.

55Eden od očitkov je tudi ta, da tožena stranka na podobnih nalepkah uporablja znamko Kras. Tožena stranka je imetnik te znamke. Uporaba znamke za označevanje izdelkov ni prepovedana, saj je namen znamke prav v tem, da jo lahko imetnik uporablja za označevanje svojih proizvodov (1. odstavek 47. člena ZIL-1). V okviru presoje podobnosti torej ni mogoče upoštevati uporabe znamke Kras.

56Sicer pa se tudi ostali znaki na nalepkah, ki jih uporablja tožena stranka, razlikujejo od tistih za označevanje izdelka „Kraški pršut“.

57Pri izdelku „Pršut“ je napis drugačen kot pri izdelku „Kraški pršut“; slika kraške hiše je sicer podobna kot pri „Kraškem pršutu“, toda ozadje (barvni temelj) je v drugi barvi, namreč zeleni. Pri izdelku „Pršut“ manjka tudi označba „ZGO Kraški pršut“.

58Pri izdelku „Kmečki pršut“ je napis drugačen kot pri izdelku „Kraški pršut“. Slika kraške hiše je sicer podobna kot pri „Kraškem pršutu“, ozadje pa je v drugem odtenku rdeče barve. Pri izdelku „Kmečki pršut“ manjka tudi označba „ZGO Kraški pršut“.

59Pri obeh izdelkih „Pršut“ in „Kraški pršut“ je torej razlika med nalepkama tolikšna, da ni mogoče govoriti o kršitvi ZGO niti na takšen, posreden način. Da za njega pritožbeno sodišče meni, da takšna kršitev iz materialnopravnih razlogov ni mogoče, je bilo obrazloženo že prej.

60S tem je bilo tudi odgovorjeno na očitek, da povprečni porabnik, ki vidi na nalepki znamko „Kras“ to povezuje s „Kraškim pršutom“. Uporaba znamke je dovoljena, in tudi znaki tožene stranke se dovolj razlikujejo od ZGO „Kraški pršut“. Tožena stranka je ravnala v okviru dovoljenega in ji takšnega ravnanja zato ni mogoče prepovedati.

61Podobnost v ceni ni okoliščina, ki bi jo lahko sodišče upoštevalo pri preizkusu podobnosti znakov. Zavarovane so geografske označbe, z znamko pa znaki, ne pa cena. Poleg tega je končna cena v trgovini – kot primer pritožba navaja ceno v trgovini M. v M. – določena po trgovini sami in ne po izdelovalcu pršuta.

62Ker je tudi K. d. o. o. upravičena do uporabe kolektivne znamke, seveda njej enako kot Pršut ne bi bilo mogoče očitati, da krši kolektivno znamko, če uporablja podoben znak.

63Glede na odločitev pritožbenega sodišča nista s svojimi zahtevki uspeli niti tožeča, niti tožena stranka. Vsaka od strank je torej v pravdi zmagala delno (2. odstavek 154. člena ZPP). Vrednost spornega predmeta je bila tako za tožbo, kot tudi za nasprotno tožbo, povsem enaka (25.000,00 EUR). Pritožbeno sodišče se je zato odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške prvostopenjskega in tudi pritožbenega postopka.