VSL sodba I Cpg 256/2015

I. Pritožba se zavrne in se zamudna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 59.993,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od posameznih zneskov periodično zapadejo vse do plačila (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še, da plača pravdne stroške tožeče stranke v višini 2.418,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper zamudno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi kršitev postopka in kršitev materialnega prava in predlagala sodišču druge stopnje, da pritožbi ugodi, sodbo spremeni in tožbo zavrne oziroma sodbo razveljavi in vrne v ponovno sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da jo sodišče druge stopnje zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je pravilno v skladu s 318. členom Zakona o pravdnem postopku izdalo zamudno sodbo, saj tožena stranka nanjo ni pravočasno odgovorila. V skladu z določbo drugega odstavka 338. člena ZPP se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6Pritožnica sodišču prve stopnje očita, da ni navedlo, kdaj je tožena stranka tožbo prejela in kdaj je potekel rok za odgovor na tožbo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v sodbi sicer res ni podalo časovne dinamike postopka, vendar pa je ugotovilo, da so podani zakonski pogoji za izdajo sodbe. Tožena stranka je tožbo prejela 30. 9. 2014, rok za odgovor nanjo je potekel 30. 10. 2014, tožena stranka pa vse do izdaje zamudne sodbe (8. 12. 2014) ni podala odgovora. Njene trditve, da je zaradi tega sodba obremenjena z absolutno bistvenimi kršitvami postopka tako niso pravilne. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožna stranka na tožbo v zakonskem roku ni odgovorila, kar pomeni, da je podalo razloge za izdajo zamudne sodbe.

7Pritožnica nima prav, ko sodišču prve stopnje očita, da tožbe ne bi smelo obravnavati, saj je bilo pooblastilo, ki ga je tožeča stranka dala odvetniku P., že z dne 20. 11. 2013. Enajst računov, ki so podlaga za zahtevek, je bilo izdano po nastanku tega pooblastila. Peto poglavje Zakona o pravdnem postopku, ki ureja nastopanje pooblaščencev v pravdnem postopku, nikjer ne navaja časovne omejitve pooblastila. Izrecno v drugem odstavku 95. člena ZPP določa le, da mora za vložitev izrednih pravnih sredstev odvetnik predložiti novo pooblastilo.

8Prav tako ne držijo pritožbeni razlogi, da iz dejstev v tožbi ne izhaja posledica, ki jo tožeča stranka zatrjuje in sicer da je tožena stranka poleg dobavljenega plina dolžna plačati še druge storitve, saj to ne izhaja iz predložene pogodbe. V skladu z določbo 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP mora sodišče paziti zgolj, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju s predloženimi dokazi ali z dejstvi, ki so splošno znana. V točki 1. tožbe je tožeča stranka navedla, da je opravila vse dobave zemeljskega plina in druge storitve, kot so navedene v računih. Navaja, da je vrsta, obseg in cena opravljenih storitev razvidna iz računov, na katere se tudi sklicuje. Tako ne drži, da je tožeča stranka v tožbi kot podlago zahtevku navajala samo dobavo plina, pač pa je zatrjevala tudi druge storitve. Kot dokaz je predložila kupoprodajno pogodbo za zemeljski plin z dvema aneksoma in splošnimi pogoji ter račune, na podlagi katerih zahteva plačilo. Iz teh računov (dokaz) izhaja obveznost plačati tudi druge storitve, ki jih zatrjuje v tožbi. Prav tako iz ostalih predloženih dokazov ne izhaja nasprotje med trditvami (da je tožena dolžna plačati tudi druge storitve) in dokazi (nikjer ni navedeno, da se ostale storitve ne plačujejo, ampak jih 10. člen Splošnih pogojev celo izrecno omenja).

9Pritožnica tudi nima prav, ko sodišču prve stopnje očita, da ne bi smelo obravnavati tožbe, ker se tožeča stranka v njej sklicuje na priložene račune in izrecno (v celoti) ne povzame njihove celotne vsebine. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo (4. točka obrazložitve), da so podana dejstva, ki utemeljujejo zatrjevano pravno posledico. V tožbi so navedeni zahtevani zneski in izdani računi računi zanje. Navedeno je tudi, da se računi nanašajo na dobavo plina in ostale storitve, ki so točno razvidne iz računov. V delu, ko se tožena stranka spušča v to, kateri računi so bili navedeni v pozivu za predložitev seznama etažnih lastnikov – neplačnikov in da se zahteva tudi plačilo računa, ki ni bil naveden na tem seznamu, pa gre za ugotavljanje dejanskega stanja, katerega pa tožeča stranka ne sme uveljavljati kot pritožbeni razlog v primeru, ko je izdana zamudna sodba.

10Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje stališču tožene stranke, da kot upravnik ni pasivno legitimirana za tožbeni zahtevek tožeče stranke po sami pogodbi za dolgoročno kupoprodajno pogodbo za zemeljski plin, iz uvoda katere izhaja, da jo je sklenila kot zastopnik in upravnik odjemalcev A. in B. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da je pravna podlaga za ugoditev zahtevku pogodbene narave. Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago navedlo 71. člen Stanovanjskega zakonika (SZ-1) in prvi odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

11Določba 71. člena SZ-1 določa, da mora upravnik brez odlašanja izpolniti zapadle denarne obveznosti tretjim osebam iz pogodbe glede upravljanja večstanovanjske stavbe glede na prejeta plačila od vsakega posameznega etažnega lastnika. Če obveznosti do tretje osebe niso poravnane v celoti za vse etažne lastnike, mora upravnik tretji osebi na njeno zahtevo v roku osmih delovnih dni od prejema posredovati podatke o etažnem lastniku, ki ni plačal svojega dela obveznosti, potrebne za vložitev tožbe.

12Tožeča stranka je v tožbi navedla, da dobavljenega plina in ostalih storitev ni dobila plačanega in da upravnik svoje obveznosti glede dostave seznama neplačnikov tudi po njenem pozivu ni izpolnil. Upravnik mora izpolniti zapadle denarne obveznosti do tretjih oseb, to je tožeče stranke, glede na prejeta plačila od etažnih lastnikov (71/I. čl. SZ-1).(1) Pri tem ni bistveno, ali tožeča stranka v tožbi navede, da zgolj domneva, da je toženka prejela plačila s strani etažnih lastnikov, ali da jih je resnično prejela. Bistveno je, da iz tožbe izhaja, da tožeča stranka ni dobila plačila iz kupoprodajne pogodbe o dobavi plina, da toženka ni ovrgla trditve, da je plačila etažnih lastnikov prejela, da tožnici ni poslala seznama neplačnikov, tožeča stranka pa je pogodbeno obveznost o dobavi plina izpolnila in pri njej gre za tretjo osebo iz 71. člena SZ-1 ter je upravnik na podlagi prvega odstavka 71. člena SZ-1 dolžan nemudoma poravnati obveznosti do tretjih oseb.(2) Tretjim osebam iz 71. člena SZ-1 je potrebno zagotoviti sodno varstvo, ko upravnik ne predloži seznama etažnih lastnikov – neplačnikov, saj tretja oseba v primeru neaktivnosti s strani upravnika ne more uveljavljati zahtevka na plačilo zoper tiste lastnike, ki dobav tretjih oseb niso plačali, ker ne ve za njihovo identiteto. Te podatke ima le upravnik in jih je tretjim osebam dolžan predložiti, ali pa trpeti posledice svoje pasivnosti.

13Sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj pritožbeni razlogi niso podani, niti ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (353.čl. ZPP).

14Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi v zadevi, zato stroški odgovora na pritožbo niso stroški, ki bi bili za pravdo potrebni (prvi odstavek 155. čl. ZPP). V odgovoru na pritožbo namreč tožnica ni podala nobenih pomembnih dejstev in naziranj, s katerimi se pritožbeno sodišče ne bi seznanilo že iz podatkov spisa ter s katerimi bi pripomogla k rešitvi pritožbe.

----------

(1) Podobno glej: VSL I Cpg 1093/2007.

(2) Pritožbeno sodišče pripominja, da tožena stranka ves čas postopka ne zanika, da je plačila prejela.