UPRS sodba in sklep U 432/2007

Zadevi, ki se vodita pod opr. št. U 432/2007 in U 442/2007 se združita v skupno obravnavanje in se odslej vodita pod skupno opr. št. U 432/2007.

Tožbi se zavrneta.

Zahtevi tožnikov in prizadete stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrneta.

Z izpodbijano odločbo je prvostopni upravni organ zavrnil zahtevo drugotožnika A.A. za odobritev pravnega posla- kupne pogodbe, ki sta jo dne 12. 2. 2007 sklenila s prodajalko B.B. (prvotožnica) za nepremičnine- kmetijska zemljišča v k.o. C., k.o. D. in k.o. E. V obrazložitvi navaja, da je drugotožnik po pooblaščencu podal vlogo za odobritev navedenega pravnega posla za tam navedene parcele. Ob preizkusu vloge v smislu 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. list RS od št. 80/99 dalje) je ugotovil, da je bila podana v smislu prvega odstavka 22. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ, Ur. list RS št. 55/03 z dne 9. 6. 2003-UPB1) v predpisanem roku in da je promet z nepremičnino potekal na način in pod pogoji, kot jih določa ZKZ. Ponudba je bila izobešena na oglasni deski Upravne enote Ptuj in objavljena na enotnem državnem portalu E uprave od 12. 12. 2006 do 11. 1. 2007. V zakonskem roku so pisno izjavo o sprejemu ponudbe poleg tožnika podali še Občina Videm, F.F. ter zakonca G.G. in H.H. Občina Videm in F.F. nista sprejela ponudbe v celoti, ampak le glede posameznih parcel, torej nepravilno. Zakonca G.G. in H.H., ki sta uveljavljala prednostno pravico do nakupa kot solastnika in kot kmeta, katerih zemljišče, ki ga imata v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj, pa sta prodajne pogoje sprejela v celoti. Tudi tožnik je prodajne pogoje sprejel v celoti, ni pa uveljavljal prednostne pravice pri nakupu. Dne 11. 1. 2007 je prodajalka B.B. svojo ponudbo želela umakniti, kar pa ni bilo več mogoče, ker je takrat že potekla in je bila že tudi sprejeta s strani navedenih ponudnikov. O tem so bile vse stranke seznanjene z obvestilom o poteku ponudbe št. 330-665/2007-3 z dne 6. 3. 2007. Prednostni vrstni red za uveljavljanje predkupne pravice je določen v 23. členu ZKZ (solastnik, kmet mejaš, zakupnik zemljišča, drugi kmet, kmetijska organizacija, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS). Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da ponudnika zakonca G.G. in H.H. izpolnjujeta pogoje za prednostnega upravičenca po 23. členu ZKZ iz naslova solastništva nekaterih od v prodajo ponujenih parcel, medtem ko tožnik nobenega od pogojev za prednostnega upravičenca do nakupa ne izpolnjuje in prednostne pravice niti ni uveljavljal, je bilo potrebno njegovo vlogo za odobritev pravnega posla zavrniti.

Drugostopni organ v obrazložitvi svoje odločbe (s katero je zavrnil pritožbo obeh tožnikov) navaja, da je izpodbijana prvostopna odločba pravilna in zakonita, pritožbene navedbe pa neutemeljene. V postopku je bilo dokazano, da sta zakonca G.G. in H.H. svojo ponudbo pravočasno poslala priporočeno po pošti, pritožnika tega ne prerekata ampak le trdita, da ponudba ni bila vložena pravilno. Dejstvo, da poštne pošiljke s ponudbo nista poslala s povratnico, ampak priporočeno brez povratnice, predstavlja pomanjkljivost, ki pa ni take narave, da bi povzročila nezakonitost izpodbijane odločbe, saj samo dejstvo, da sta jo pravočasno poslala, ni sporno (enako npr. sodba Upravnega sodišča RS 223/2005-17). Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da sta zakonca G.G. in H.H. neupravičeno podala skupno vlogo za odobritev pravnega posla. Po drugem odstavku 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR-UPB1, Uradni list RS, št. 69/04) je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Po drugem odstavku 52. člena istega zakona se lahko zakonca dogovorita, da le eden izmed njiju upravlja to premoženje, upoštevaje pri tem koristi drugega zakonca. V primeru ponudbe zakoncev G.G. in H.H. je treba šteti, da sta s tem, ko je v postopku izkazano solastništvo H.H. na nekaterih od ponujenih parcel, skupaj kot zakonca izkazala prednostno pravico do nakupa iz naslova solastništva.

Tožnika v tožbah (vloženi sta bili dve tožbi) navajata, da je prvotožnica kot prodajalka sklenila kupoprodajno pogodbo z drugotožnikom kot kupcem, saj ostali ponudniki niso podali popolnih oz. zakonitih ponudb. Zakonca G.G. in H.H. ponudbe nista poslala priporočeno s povratnico in zato nista zadostila zakonskim pogojem glede vročitve ponudbe po 21. in 22. členu ZKZ, v svoji ponudbi sta navajala neresnične podatke glede statusa kmeta, G.G. je tudi neupravičeno uveljavljal prednostno pravico kot kmet mejaš. Ker sta podala skupno vlogo za odobritev pravnega posla oz. za nakup predmetnih zemljišč, bi ju bilo treba smatrati kot eno stranko in obravnavati skupaj nerazdelno. V upravnem spisu ni dokazov za stališče, da bodo sporne nepremičnine po nakupu dejansko postale skupno premoženje zakoncev G.G. in H.H., saj bo kupnina zagotovljena iz sredstev, ki jih je H.H. pridobila v postopku denacionalizacije in gre torej za njeno posebno premoženje. Prednostna upravičenka bi zato lahko bila le H.H., ki je solastnica v naprodaj ponujenih zemljišč. Upravni organ nima zakonske podlage, da obema prizna status predkupnega upravičenca, če le eden izmed njiju izpolnjuje pogoje za predkupnega upravičenca. Na Okrožnem sodišču na Ptuju teče sodni postopek, v katerem zakonca G.G. in H.H. zahtevata sklenitev kupne pogodbe za sporna zemljišča. Tožnika predlagata da se obe izpodbijani odločbi kot nezakoniti odpravita, sodišče pa odloči, da se ugodi tožnikovi zahtevi za odobritev pravnega posla, tožena stranka je dolžna tožniku povrniti nastale stroške tega postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka vse navedbe v tožbi iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno ter potrdi odločbo tukajšnjega ministrstva.

G.G. in H.H., ki imata v tem postopku položaj prizadete stranke v smislu določb prvega odstavka 19. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS št. 105/06) v odgovoru na tožbo navajata, da sta svojo ponudbo pravočasno oddala priporočeno po pošti, kar sta v upravnem postopku tudi dokazala. Izkazala sta tudi predkupno pravico po ZKZ, medtem ko je tožnik nima in je tudi ni uveljavljal. H.H. ima že sama predkupno pravico kot solastnica nekaterih ponujenih parcel, G.G. pa je kot lastnik parcel št. 389/1 in 389/3 tudi kmet- mejaš, saj ti dve parceli mejita na ponujeno parcelo št. 391/1 (vse k. o. C.), status kmeta pa ima priznan na podlagi odločbe Občine Ptuj z dne 25. 6. 1990, ki je v spisu zadeve. Predlagata zavrnitev tožbe in zahtevata povračilo stroškov postopka.

Dne 7. 7. 2008 je sodišče prejelo pobudo oz. prošnjo tožnikov (vloženo po odvetniški družbi Čeferin) za prednostno obravnavanje zadeve, ker teče pred Okrožnim sodiščem na Ptuju pravdni postopek tožnikov G.G. in H.H. na sklenitev prodajne pogodbe za predmetne nepremičnine (opr. št. P 89/20007), tožnika pa sta tam predlagala prekinitev postopka do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka:

V tej zadevi sta tožbo dne 17. 8. 2007 po pooblaščencu (odvetniku I.I.) skupaj vložila prvotožnica B.B. in drugotožnik A.A. Dne 20. 8. 2007 pa je posebno tožbo zoper isti izpodbijani akt po pooblaščencu (odvetniku J.J.) vložil še drugotožnik A.A. sam. Ker se obe vloženi tožbi nanašata na isti izpodbijani akt in na isto dejansko ter pravno stanje zadeve, je sodišče obe zadevi, ki sta se doslej vodili pod opr. št. U 432/2007 in U 442/2007, na podlagi prvega odstavka 42. člena ZUS-1, združilo v skupno obravnavanje tako, da se odslej vodita pod skupno št. U 432/2007.

K 2. točki izreka:

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je upravni organ po presoji sodišča ravnal zakonito, ko ni odobril s strani tožnika predlaganega pravnega posla iz razloga, ker tožnik kot kupec ni izkazal ustreznega predkupnega upravičenja v skladu z določbami 23. člena ZKZ, medtem ko sta zakonca G.G. in H.H. to pravico izkazala. Kot sta to utemeljeno ugotovila že oba upravna organa, je H.H. nesporno solastnica (nekaterih) sosednjih zemljišč in torej že sama, ne glede na vse ostale zatrjevane in sporne okoliščine, izpolnjuje pogoj za prednostno upravičenko po 1. točki 1. odstavka 23. člena ZKZ.

V tej zvezi je po presoji sodišča iz razlogov, ki jih je pojasnil drugostopni organ, neutemeljen tožbeni ugovor, da H.H. in G.G. ne moreta podati skupne ponudbe za nakup kmetijskih zemljišč. Sodišče se strinja s stališčem, da lahko zakonca, glede na določbe ZKZ v povezavi z določbami ZZZDR podata skupno ponudbo za nakup kmetijskega zemljišča, skupaj uveljavljata prednostno upravičenje po 23. členu ZKZ, ter potem kot kupca tudi skupaj skleneta kupoprodajno pogodbo ter postaneta solastnika kupljenih zemljišč, saj z nakupom, ki je izvršen v času trajanja zakonske zveze, v vsakem primeru ustvarita skupno premoženje. Dejstvo, da lahko kdaj kasneje (v bodočnosti) morda pride iz različnih razlogov do delitve tega skupnega premoženja, na to pravico zakoncev ne vpliva. Zato so nadaljnja tožbena izvajanja o viru, iz katerega so bila pridobljena sredstva za nakup, neutemeljena. Sicer pa sama okoliščina, da sta ponudbo podala zakonca G.G. in H.H. skupno, na pravni položaj tožnikov niti ne vpliva, saj tudi v primeru, če bi ponudbo podala nesporna predkupna upravičenka H.H. sama, tožnika ne bi bila v drugačnem (niti slabšem, niti boljšem) položaju.

Ker torej dejstvo, da bosta sporno zemljišče kupila zakonca G.G. in H.H. skupaj, ne pa le H.H., v ničemer ne posega v pravne koristi tožnikov, je ta tožbeni ugovor tudi nedopusten glede na določbe 1. odstavka 2. člena ZUS-1.

Upoštevaje navedeno, za odločitev ni več relevantna med strankami očitno sporna okoliščina, ali jeG.G. izkazal stasus kmeta po določbah 24. člena ZKZ in ga je torej treba obravnavati kot kmeta mejaša, oz. ali s strani G.G. predložena odločba Občine Ptuj z dne 25. 6. 1990, s katero je ugotovljeno, da je G.G. kmet, to okoliščino (da je kmet) dokazuje. Prvostopni organe tega dokaza sicer ni sprejel kot relevantnega, drugostopni pa se o tem ni posebej izrekel.

Tožbeni ugovor, da ponudba zakoncev G.G. in H.H. ni oddana zakonito in je zato ni mogoče upoštevati, ker je bila oddana priporočeno po pošti brez vročilnice (medtem ko določba 21. člena ZKZ zahteva oddajo priporočeno po pošti z vročilnico) je neutemeljen, ker je v postopku nesporno izkazano, da je bila ponudba pravočasno poslana s priporočeno poštno pošiljko, česar tožnika ne zanikata.

Tudi v upravno- sodni praksi se je že oblikovalo stališče, da gre v primeru, če je bila ponudba poslana po pošti s priporočeno pošiljko, vendar brez povratnice, za bistveno kršitev upravnega postopka v smislu določbe iz 21. člena ZKZ le v primeru, če v postopku ni mogoče z drugimi dokazi zanesljivo ugotoviti, da je bila pravilno sestavljena ponudba poslana pravočasno in na pravi naslov.

V ostalem se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje na razloge iz obrazložitve obeh upravnih odločb (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

Glede na vse navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

K 3. točki izreka:

Odločitev o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov postopka tako za oba tožnika kot za prizadeto stranko temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, kjer je določeno, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, ali če se postopek ustavi.