VSRS Sklep I Up 114/2013

I. Pritožba se zavrže.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Zoper izpodbijano sodbo, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi zoper sklep Državnega zbora Republike Slovenije, št. 450-01/12-17/18 z dne 20. 7. 2012, ugodilo tako, da je na podlagi prvega odstavka 64.a člena ZUS-1 ugotovilo, da je navedeni sklep tožene stranke nezakonit, je tožena stranka (v nadaljevanju pritožnik) vložila pritožbo.

2Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) v odgovoru na pritožbo predlaga, da se pritožba zavrže.

3Pritožba ni dovoljena.

4Po določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1 je zoper sodbo, ki jo izda upravno sodišče, dovoljena pritožba, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1.

5V obravnavani zadevi pa ne gre za nobeno izmed situacij, v katerih bi bila po določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1 pritožba dovoljena. Pritožnikove pavšalne pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovil pritožnik kot tožena stranka, namreč nimajo podlage niti v pritožnikovem niti v sodnem spisu. Sodišče prve stopnje ni samo ugotovilo drugačnega dejanskega stanja (v izpodbijanem sklepu ga ni niti pritožnik), prav tako pa ni (na tej podlagi) spremenilo izpodbijanega upravnega akta, temveč je le ugotovilo, da je ta nezakonit. Sodišče prve stopnje pa tudi ni odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1.

6Ne glede na navedeno pa ne držijo niti pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zatrjuje, da je predstavnik Vlade Republike Slovenije (v nadaljevanju Vlada) navedel dodatne razloge za razrešitev, temveč je (na podlagi pritožnikovih dokumentov) ugotovilo, da tožnik z dodatno obrazložitvijo predloga Vlade ni bil seznanjen, saj na sejo Mandatno-volilne komisije ni bil vabljen. Pritožnik pa tudi ne zatrjuje, da je bil tožnik na sejo dejansko vabljen oziroma je bil s potekom seje in dodatno obrazložitvijo Vlade seznanjen na drug način in da mu je bila dana možnost, da na njo odgovori. Sodišče prve stopnje je pritožnika v pravnem pouku tudi pravilno poučilo, da zoper prvostopenjsko sodbo pritožba ni dovoljena.

7Nedovoljeno pritožbo bi moralo na podlagi določb 343. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, zavreči že sodišče prve stopnje. Ker pa tega ni storilo, je nedovoljeno pritožbo zavrglo Vrhovno sodišče na podlagi 346. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

8O zadevi je odločal sodnik poročevalec na podlagi prvega odstavka 346. člena ZPP (ki določa, da lahko nedovoljeno pritožbo zavrže s sklepom že sodnik poročevalec, če ob preizkusu ugotovi, da je nedovoljena, in če tega ni storil že predsednik senata sodišča prve stopnje) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

9Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da pritožba ni dovoljena, tožnik pa z navedbami v odgovoru na pritožbo ni v ničemer prispeval k odločitvi Vrhovnega sodišča, je v skladu z določbami prvega odstavka 155. člena in drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 odločilo, da tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.