VSL sodba II Cpg 1421/2013

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem bi bila tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico 1.836,34 EUR z obrestmi od posameznih zneskov in dnevov zapadlosti dalje do plačila (I. točka izreka), in odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške tega postopka v višini 237,50 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

2Tožeča stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožeča stranka kot upravnik večstanovanjske stavbe od tožene stranke kot lastnice stanovanja (ki ga je uporabljal najemnik) vtožuje stroške upravljanja in obratovanja na podlagi enainštiridesetih različnih računov v skupnem znesku 1.836,34 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega računa dalje do plačila. Tožeča stranka s tem zneskom zahteva plačilo stroškov upravljanja (plačilo storitev, ki jih izvaja tožeča stranka kot upravnik) in plačilo stroškov obratovanja in vzdrževanja večstanovanjske stavbe, ki jih je kot upravnik plačala dobaviteljem iz lastnih sredstev (torej „založila“ za lastnike stanovanj). Sodišče prve stopnje teh, po pravni naravi različnih terjatev, ni razlikovalo, saj za obe velja isti, enoletni rok, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve.

7Neutemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke, da terjatev upravnika za povračilo obratovalnih in vzdrževalnih stroškov ni upravnikova terjatev iz 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ. Četudi tožeča stranka ni trdila, da je vtoževana terjatev druga upravnikova terjatev iz predhodno navedene zakonske določbe, materialni preizkus njenih trditev pokaže, da gre za terjatev iz predhodno navedene zakonske določbe. Upravnik je namreč v trenutku, ko je iz lastnih sredstev dobaviteljem plačal obratovalne stroške, pridobil (lastno) terjatev do lastnikov stanovanj - torej drugo terjatev v smislu določbe 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ. Slednje (v tem smislu) ni mogoče enačiti s terjatvijo za storitve upravljanja v ožjem pomenu besede, ki ima pogodbeno podlago. To so (tudi) stroški čiščenja skupnih prostorov (kadar jih čisti upravnik kot del svoje dejavnosti) in stroški vodenja rezervnega sklada, ki jih tožeča stranka primeroma našteva v pritožbi. Vendar pa za obe vrsti terjatve velja enoletni zastaralni rok, zato tožena stranka s pritožbenimi navedbami v tej smeri ne more uspeti. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da pri plačilu obratovalnih stroškov ne gre za storitve, ki jih opravlja upravnik, ter da je razlogovanje sodišča prve stopnje v nasprotju z ostalimi določbami 355. člen OZ (v čem naj bi bilo to nasprotje, tožeča stranka natančneje ne pojasni).

8Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje navedlo, da imajo obratovalni stroški, ki jih je upravnik plačal dobaviteljem iz lastnih sredstev, pogodbeno podlago. Sodišče prve stopnje je namreč v 16. točki obrazložitve navedlo, da je bilo plačilo teh stroškov izvršeno v sklopu izvajanja pogodbe o upravljanju. Smiselno je torej pojasnilo, da je bila tožeča stranka glede na svojo funkcijo upravnika večstanovanjske stavbe upravičena, da dobaviteljem poravna obratovalne stroške in jih kasneje razdeli med lastnike stanovanj. Glede na navedeno so neutemeljeni pritožbeni očitki, da so razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju s trditvami strank in v nasprotju s predloženimi listinami (česar tožeča stranka ponovno ni konkretizirala). Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje z vpogledom v pogodbo o upravljanju ugotoviti, da za plačilo obratovalnih stroškov ni pogodbene podlage. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni konkretno pojasnilo, na kateri pravni oz. pogodbeni podlagi naj bi tožeča stranka v sklopu izvajanja pogodbe o upravljanju izvršila plačila. Sodišče prve stopnje se do tega niti ni bilo dolžno opredeliti in pojasniti, od kod tožeča stranka kot upravnik črpa upravičenje za „zalaganje“ stroškov za lastnike stanovanj, saj to med strankama ni bilo sporno in v tej smeri ni bilo podane nobene trdivene podlage.

9V 6. točki prvega odstavka 355. člena Obligacijskega zakonika - OZ je določeno, da v enem letu zastarajo terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš za storitve upravljanja, ter druge njihove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih, pri čemer zastaranje prične teči po poteku leta, v katerem je terjatev dospela v plačilo (drugi odstavek 355. člena OZ). Glede na to zakonsko določbo ne bi smelo biti nobenega dvoma, da stroški upravljanja (v ožjem pomenu besede) zastarajo v enem letu. Bolj sporno je (bilo) vprašanje, ali v istem enoletnem zastaralnem roku zastarajo tudi terjatve za povračilo obratovalnih stroškov, ki jih je upravnik večstanovanjske stavbe iz lastnih sredstev založil za lastnika stanovanj. Drugače povedano, ali je te terjatve mogoče šteti kot „druge (upravnikove) terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih“.

Tožeča stranka v pritožbi pravilno opozarja, da je bila sodna praksa v zvezi s tem vprašanjem (po uveljavitvi OZ) neenotna. Bila so namreč zavzeta stališča, da te terjatve zastarajo v enoletnem zastaralnem roku(1) in (drugačna) stališča, da te terjatve zastarajo v splošnem petletnem zastaralnem roku iz 346. člena OZ, ker imajo podlago v neupravičeni obogatitvi(2). Zato je Vrhovno sodišče RS s sklepom III DoR 77/2013 z dne 15. 10. 2013 dopustilo revizijo, o kateri je kasneje odločilo s sodbo III Ips 23/2014 z dne 2. 9. 2014. V slednji je bilo potrjeno stališče, ki ga je zavzelo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, da tudi terjatve za povračilo obratovalnih stroškov, ki jih je upravnik iz lastnih sredstev založil za etažnega lastnika, zastarajo v enem letu, saj gre za terjatve, ki dospevajo v plačilo v trimesečnih oziroma krajših rokih. Takšno stališče je bilo zastopano tudi v pravni teoriji,(3) ki je poudarjala pomen enakega obravnavanja pravnih položajev etažnih lastnikov, ko plačilo za izvedene dobave dolgujejo dobaviteljem ali ko njihovo plačilo dolgujejo upravnikom.

Stališče sodišča prve stopnje, da je treba položaje, ko etažni lastniki dolgujejo plačilo stroškov dobaviteljem, izenačiti s položaji, ko te stroške dolgujejo upravnikom, je skladno z novejšo sodno prakso in sodno prakso Vrhovnega sodišča RS. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da je stališče sodišča prve stopnje v nasprotju z materialnim pravom, sodno prakso in listinami v spisu (kar po pritožbenih navedbah predstavlja kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). V zvezi z uveljavljanjem kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, višje sodišče pripominja, da tožeča stranka ni konkretizirala, v čem je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov, in med samimi temi listinami. Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo, za kakšno primerljivost položajev (oziroma terjatev) gre, zato so očitki tožeče stranke, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, neutemeljeni.

11Z novejšo sodno prakso je spremenjeno stališče starejše sodne prakse,(4) ki je poudarjala, da ti položaji lastnikov stanovanj niso primerljivi, ker gre za terjatve po dveh različnih pravnih podlagah (v primeru plačila dobavitelju gre za pogodbeno podlago, pri plačilu upravniku pa za zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve). Takšnemu stališču starejše sodne prakse je botrovala takrat veljavna materialnopravna podlaga. V času nastanka terjatev, obravnavanih v starejši sodni praksi, je namreč še veljal Zakon o obligacijskih razmerjih - ZOR (Ur. l. SFRJ, št. 29/1987 in nasl.), ki ni vseboval določbe, ki bi bila primerljiva s 6. točko prvega odstavka 355. člena OZ (zastaranje terjatev upravnikov), zaradi česar je bilo treba uporabiti splošni petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR. Glede na navedeno tožena stranka ne more uspeti z razlogi, navedenimi v sklepu VS RS II Ips 256/99 z dne 14. 2. 2000, na katere se sklicuje v pritožbi.

12Ob povedanem se kot materialnopravno zmotna izkaže presoja sodišča prve stopnje iz 15. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, da tudi za terjatve, ki so nastale in zapadle v plačilo pred uveljavitvijo OZ (torej pred 1. 1. 2002), ob smiselni uporabi določbe 378. člena ZOR velja enoletni zastaralni rok. Sodna praksa je bila enotna, da v teh primerih velja petletni zastaralni rok (takšno stališče je zastopano tudi v sklepu VS RS II Ips 256/99 z dne 14. 2. 2000, na katerega se sklicuje tožeča stranka, enako poudarjeno v VSL sodba I Cp 3707/2011 z dne 3. 7. 2012 in VSM sodba I Cp 1029/2013 z dne 4. 2. 2014). Kljub zmotnemu materialnopravnem izhodišču, je odločitev sodišča prve stopnje, da je ugovor zastaranja utemeljen, pravilna. Četudi bi namreč veljal splošni petletni zastaralni rok (371. člen ZOR oz. sedaj 346. člen OZ), so bile terjatve, zapadle v plačilo pred 1. 1. 2002, ob vložitve tožbe dne 17. 11. 2009 že zastarane. Pripomniti je tudi, da je ob vložitvi tožbe za vse vtoževane terjatve (prva je zapadla v plačilo 29. 2. 2000, zadnja 16. 6. 2003) potekel tudi že splošen petletni zastaralni rok.

13Nadalje je treba pojasniti, da na uporabo enoletnega zastaralnega roka iz 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ ne vpliva pravna podlaga obligacijskega razmerja (torej neupravičena obogatitev), ker za to v tem zakonskem določilu ni najti nobene pravne podlage (prim. sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 23/2014 z dne 2. 9. 2014). Zato tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je pravna podlaga tožbenemu zahtevku neupravičena obogatitev, za katero velja splošni petletni zastaralni rok. Vrhovno sodišče RS je poudarilo, da je ključno, da gre za terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih, za kar v teh primerih gre. Zato tožeča stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da terjatev upravnika za povračilo obratovalnih stroškov ne predstavlja terjatve, ki bi zapadla v plačilo v trimesečnih ali krajših obdobjih. Poleg tega je treba pripomniti, da tožeča stranka vtožuje plačilo računov, ki jih je najemniku izdajala vsak mesec (prim. priloga A29 - A69 spisa), torej periodično. Ni pa tudi ne pojasnila, zakaj se te terjatve (ali vsaj nekatere izmed njih) ne bi plačevale v teh rokih, zaradi tega so že v tem pogledu njene pritožbene navedbe neutemeljene.

14Tožeča stranka v nadaljevanju pritožbe navaja, da so razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju (v čem je to nasprotje, tožeča stranka ponovno ne obrazloži), ter da je pravno zgrešeno stališče sodišča prve stopnje, ker pri teku zastaralnega roka upoštevalo datum zapadlosti posameznih računov, namesto datuma, ko so bili računi plačani dobaviteljem. Višje sodišče ugotavlja, da so ti očitki neutemeljeni, saj lahko sodišče prve stopnje odloča (in uporablja materialno pravo) v mejah trditvene podlage strank. Tožeča stranka je v tožbi (list. št. 2 spisa) navedla oznake, datume izdaje in datume zapadlosti posameznih računov, ki so bili naslovljeni na najemnika. Velja pojasniti, da je zahtevala plačilo računa št. 11745/03 z dne 31. 5. 2003 v višini 30,14 EUR, ki po njenih trditvah zapade v plačilo 16. 6. 2003, kar je tudi datum, na katerega se je sodišče prve stopnje sklicevalo pri presoji ugovora zastaranja (14. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Sedaj v pritožbi tožeča stranka navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo utemeljenost ugovora zastaranja presojati glede na datume, ko je tožena stranka stroške plačala dobaviteljem, pri čemer pa v zvezi s tem ni navedla nobene trditvene podlage.

15Tožeča stranka v pritožbi navaja tudi to, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do veljavnosti 24. člena Stanovanjskega zakona - SZ-1, na podlagi katerega je tožena stranka kot lastnik stanovanja subsidiarno odgovorna za plačilo obratovalnih stroškov, ki bi jih sicer moral plačati najemnik stanovanja. To naj bi tožena stranka v postopku trdila in dokazovala. Njene pritožbene navedbe so neutemeljene, saj ni bilo potrebe, da bi se sodišče prve stopnje opredeljevalo do materialnopravnih vsebin, ki ne vplivajo na sprejeto odločitev, sploh če pravdni stranki s temi materialnopravnimi vsebinami soglašata. Tožeča stranka je namreč navajala (list. št. 3 spisa), da peti odstavek 24. člena SZ-1 (ki določa subsidiarno odgovornost lastnika stanovanj) v konkretnem primeru ne velja, saj je treba obveznost lastnika (tožene stranke) in najemnika za plačilo teh stroškov obravnavati po ločenih temeljih, njuna odgovornost pa je lahko le solidarna. S tem je soglašala tudi tožena stranka, ko je navedla (list. št. 18 spisa), da lahko lastnik neprofitnega stanovanja (tožena stranka) subsidiarno odgovarja za neporavnane obratovalne stroške zgolj od uveljavitve novele SZ-1 v juniju 2008 dalje, vtoževane terjatve pa so nastale pred tem. Ker ni bilo spora o tem, da določba o subsidiarni odgovornosti iz 24. člena SZ-1 v konkretnem primeru ni uporabljiva (kar je tudi sicer pravilno(5)), se sodišče prve stopnje do te pravne podlage ni bilo dolžno opredeljevati. Ker tožena stranka ni zakonita porokinja, ni pravno pomembno, ali je (in kdaj je) tožeča stranka zahtevala plačilo stroškov od najemnika, saj do pretrganja zastaranja ni moglo priti (tretji odstavek 1034. člen OZ).

16Višje sodišče se do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo, ker le-te niso pravno pomembne za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

18Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

-----------------------------------

(1) VSL sodba in sklep I Cpg 764/2010 z dne 17. 6. 2010, VSL sodba II Cp 3254/2011 z dne 4. 4. 2012, VSL sodba I Cp 3707/2011 z dne 3. 7. 2012, VSM sodba I Cp 1498/2013 z dne 12. 5. 2014, VSM sodba I Cp 1029/2013 z dne 4. 2. 2014)

(2) VSL sklep I Cp 1327/2010 z dne 12. 1. 2010, VSL sodba II Cp 197/2009 z dne 16.4.2009

(3) Kranjc, V,: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003.

(4) VSM sodba Cpg 302/98 z dne 23. 9. 1999, VS RS sklep II Ips 256/99 z dne 14. 2. 2000

(5) V vtoževanem obdobju še ni bil v veljavi Stanovanjski zakon (Ur. l. RS, št. 69/2003, v nadaljevanju: SZ-1), ki bi vseboval določbe o subsidiarni odgovornosti lastnikov neprofitnih stanovanj. To je bilo uvedeno z novelo SZ-1A, Ur. l. RS, št. 57/2008, prim. tudi VSL sodba I Cpg 410/2008 z dne 4. 11. 2008 in VSM sodba I Cpg 542/2012 z dne 6. 6. 2013).