VSK sklep II Kp 44371/2014

Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izločitev dokazov, ki ga je obdolženčev zagovornik vložil 9.2.2015.

Proti takemu sklepu je vložil pritožbo obdolženčev zagovornik. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje nezakonita in so izkazane kršitve pravil kazenskega postopka po drugem odstavku 83. člena ZKP, v zvezi z drugim odstavkom 18. člena ZKP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da na podlagi drugega odstavka 83. člena ZKP odloči, da se iz spisa izločijo listine oziroma zapisi kot jih navaja v pritožbi, podrejeno pa predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa pravilna, čeprav ne iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi.

Iz spisovnega gradiva izhaja, da je Okrožno državno tožilstvo v Kopru zahtevalo uvedbo preiskavo zoper obdolženca zaradi obravnavanega kaznivega dejanja storjenega na škodo obdolženčeve vnukinje, rojene 2.8.2010. V zahtevi za uvedbo preiskave je okrožna državna tožilka predlagala, med drugim, da se kot pričo zasliši (s pomočjo ustreznega strokovnjaka) tudi oškodovanko N.K., katere pričanje naj se zvočno in slikovno snema. Preiskovalna sodnica je uvedla preiskavo s sklepom z dne 27.11.2014.

V izpodbijanem sklepu je navedeno, da oškodovanka v preiskavi ni bila zaslišana, ker „je bilo ugotovljeno, da kot štiri in pol letna deklica ne bi bila sposobna razumeti pravice, ki jo ima kot priviligirana priča“. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da preiskovalna sodnica ni imela podlage za tako ugotovitev, saj ta okoliščina ni sama po sebi umevna, ampak gre za strokovno vprašanje. Nenazadnje je okrožna državna tožilka predlagala zaslišanje oškodovanke, spisovni podatki pa ne izkazujejo, da se preiskovalna sodnica s tem ni strinjala in da je zahtevala, naj o tem odloči senat (šesti odstavek 25. člena ZKP), kot to določa prvi odstavek 177. člena ZKP.

Glede na zgoraj navedeno se tako izkaže, da je predlog za izločitev dokazov, ki ga je vložil obdolženčev zagovornik 9.2.2015, preuranjen, saj še ni jasno, ali gre glede oškodovanke za situacijo iz tretjega odstavka 236. člena ZKP, ko je ne bi bilo dovoljeno zaslišati kot priče. V kolikor bo v nadaljnjem postopku ugotovljeno, da oškodovanka, kot priviligirana priča, ne more razumeti pomena pravice, da ni dolžna pričati, pa pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam, s katerimi izpodbija razloge kot ti izhajajo iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Pritožbene navedbe so v celoti utemeljene in imajo podlago tudi v sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 4349/2009 z dne 7.7.2011 (16. točka prej navedene sodbe).

Sodišče prve stopnje se tudi nepravilno sklicuje na 5. točko prvega odstavka 236. člena ZKP, saj se ta določba nanaša le na osebe, za katere velja dolžnost, da mora ohraniti kot tajnost tisto, kar je zvedela pri opravljanju svojega poklica. Policist taka oseba ni, saj zanj ne velja tako imenovana poklicna molčečnost. Poklicna skrivnost je tisto, kar ni poznano širšemu krogu ljudi, kar oškodovanec želi ohraniti kot skrivnosti in za kar ima upravičen interes (5. točka komentarja k 236. členu Zakona o kazenskem postopku s komentarjem).

Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP, v zvezi tretjim odstavkom 83. člena ZKP), saj je odločitev sodišča prve stopnje kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa pravilna zato, ker je bil predlog za izločitev dokazov preuranjen.