VSL sklep I Cpg 1560/2014

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred drugim sodnikom.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke za zavarovanje denarne terjatve z začasno odredbo in dopolnitev predloga za zavarovanje denarne terjatve z začasno odredbo z novimi sredstvi zavarovanja, s katero bi se za zavarovanje njene denarne terjatve v višini glavnice 7.999.979,00 EUR vsem tožencem prepovedalo do višine tega zneska razpolagati s sredstvi, ki jih imajo na kateremkoli računu pri organizacijah za plačilni promet, vključno s sredstvi na transakcijskem računu, odprtem pri tožeči stranki, prvemu in tretjemu tožencu prepovedalo obremeniti, odtujiti ali prenesti vrednostne papirje, ki jih imata na svojih trgovalnih računih, tretjemu tožencu pa še prepovedalo razpolagati s sredstvi, deponiranimi pri tožeči stranki na podlagi pogodb o deponiranju denarnih sredstev z dne 28.1.2013 in 1.2.2013 ter mu prepovedalo odtujiti ali obremeniti v izreku sklepa navedene nepremičnine in premičnino, vse z grožnjo, da so dolžni v primeru kršitve začasne odredbe plačati denarno kazen.

2Tožeča stranka izpodbija sklep iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) ter predlaga spremembo sklepa tako, da sodišče druge stopnje predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi v celoti oziroma podrejeno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugega okrožnega sodnika. Kot bistveno v obširni pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku mimo ugotovitev in napotkov višjega sodišča sprejelo enako odločitev kot v prvem postopku, pri čemer je tudi obrazložitev v bistvenem identična tisti iz prvega postopka. Glede verjetnosti obstoja terjatve je sodišče prve stopnje tudi v ponovljenem postopku zavzelo napačno stališče, da mora protipravno ravnanje, kakor tudi predpostavko proste podjetniške presoje, dokazati tožeča stranka. Sodišče ne pojasni, zakaj naj bi bile v danem primeru izpolnjene predpostavke za sklicevanje na prosto podjetniško presojo, pri čemer se tožene stranke na to pravilo sploh niso sklicevale. Sklep nekritično povzema navedbe toženih strank, izkrivlja dejansko stanje in dela povsem napačne pravne zaključke glede poteka odobritve kredita. Sodišče napačno in sploh ne upošteva navedb in dokazov tožeče stranke ter se do njih niti ne opredeljuje. Tožeča stranka je obširno navajala v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe ter ostalih vlogah okoliščine glede odobritve kredita. Zaključki sodišča, da je bila končna odločitev o odobritvi kredita v pristojnosti in domeni nadzornega sveta, je napačna, saj nadzorni svet k poslu lahko da le soglasje, kljub temu pa odškodninska odgovornost poslovodstva ni izključena na podlagi tretjega odstavka 263. člena ZGD-1. Tudi glede ustreznosti zavarovanja kredita sodišče ponovno neutemeljeno zaključi, da je bil kredit ustrezno zavarovan. Tožeča stranka poudarja, da je bilo zavarovanje z osmimi bianco menicami neustrezno z vidika pričakovanega ravnanja skrbnega bančnika, prav tako pa v skladu z internimi in ostalimi predpisi takšno zavarovanje ne zmanjšuje kreditnega tveganja. Menice so se tudi v bančni praksi v večini primerov izkazale za povsem neučinkovito sredstvo zavarovanja. To še posebej velja v konkretnem primeru, ko je bila družba M. d.d. že ob odobritvi kredita praktično nelikvidna. Tožeča stranka je v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe podala obširno trditveno podlago, s katero je dokazovala, in to ne zgolj indično, da tožene stranke kot člani uprave tožeče stranke pri sprejemu odločitve o odobritvi 8.000.000,00 EUR kredita družbi M. d.d., niso ravnale kot vestni in pošteni gospodarstveniki, niti niso ravnale v interesu in v korist tožeče stranke kot družbe, ki so jo vodile. S tem je nedvomno zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu. Škoda je tožeči stranki nesporno nastala, saj je bil družbi M. d.d. nakazan znesek v višini 8.000.000,00 EUR, ki pa ni bil nikoli vrnjen. Sodišče napačno in neupoštevajoč kapital družbe M. d.d. ter preostale sklepe uprave zaključi, da je tožeča stranka s konverzijo terjatev za delnice dejansko pridobila ekvivalent v lastniškem kapitalu M. d.d. Tudi iz zadnjega objavljenega načrta finančnega prestrukturiranja družbe M. d.d. izhaja, da ima družba negativni kapital v višini minus 230 mio EUR in se posledično vrednost delnice vrednoti z vrednostjo nič. Glede na višino celotne terjatve in obseg še neodtujenega premoženja toženih strank je jasno, da je tudi ob upoštevanju 60 % poplačila v prisilni poravnavi ali cene delnice 15,30 EUR, kot sta jo opredelili prva in tretjetožena stranka, tožeči stranki vsaj z verjetnostjo nastalo najmanj nekaj milijonov škode. Zato je povsem napačen očitek sodišča, da tožeča stranka višine škode ni niti ustrezno zatrjevala niti ustrezno izkazala. Napačno je stališče sodišča, da bi morala tožeča stranka za subjektivno nevarnost izkazati sedanje aktivno delovanje, ne pa zgolj v preteklosti enkratna oziroma neponavljajoča delovanja. Ravnanja tožencev tako pri prodaji nepremičnin kot dvigu depozitov pokažejo, da je bil edini namen, da odsvojijo vse svoje premoženje z namenom otežkočanja oziroma onemogočanja uveljavitve terjatve.

3Tožena stranka je odgovorila na pritožbo, predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je v tem gospodarskem sporu drugič odločalo o predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe v zavarovanje njene denarne terjatve. Ponovno je prišlo do zaključka, da tožeči stranki ni uspelo niti verjetno izkazati kumulativno zahtevanih pogojev za izdajo začasne odredbe po 270. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in je zato predlog za izdajo začasne odredbe in posebej tudi dopolnitev predloga(1) zavrnilo kot neutemeljena. Po presoji pritožbenega sodišča je pri tem ponovno zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je ugodilo pritožbi in sklep razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje namreč ne more samo spreminjati odločitve sodišča prve stopnje, saj bi v takšnem primeru toženo stranko prikrajšalo za pravno sredstvo - ugovor zoper izdani sklep.

6Verjeten obstoj terjatve je osnovni pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve. Upnik je dolžan verjetno izkazati, da terjatev obstaja ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Sodna praksa in pravna teorija enotno poudarjata, da terjatev verjetno obstaja, kadar so okoliščine, ki govore za obstoj določenega dejstva, močnejše od tistih, ki govore zoper njega. Pri tem tudi ni potrebno, da upnik oziroma tožnik natančno opredeli višino denarne terjatve, ki se zavaruje z začasno odredbo, pač pa tudi v tem zadostuje že pravni standard verjetnosti.

7Za pravilno opredelitev spora med strankama je treba ponoviti sledeče: tožeča stranka je banka, ki ji je trenutno izrečen izredni ukrep za zagotovitev stabilnosti bančnega sistema in imenovana izredna uprava banke. Z odškodninskim zahtevkom uveljavlja od tožencev kot bivših članov uprave plačilo odškodnine zaradi kršitve skrbnosti dobrega bančnega strokovnjaka, do katere naj bi prišlo pri odobritvi kratkoročnega kredita v znesku 8.000.000,00 EUR družbi M. d.d. s kreditno pogodbo z dne 1.6.2010. Tožencem očita, da so odobrili navedeni kredit kljub bonitetnemu mnenju, ki je opozarjal na znatno poslabšanje finančnega položaja družbe in tveganje pri morebitni odobritvi kredita, predvsem pa, da so zelo visok znesek kredita odobrili brez ustreznega zavarovanja. Toženci svojo odškodninsko odgovornost zavračajo s trditvijo, da pri odobritvi kredita niso ravnali v nasprotju z dolžno skrbnostjo članov uprave tožeče stranke, ker so postopek izvedli skladno z internimi akti tožeče stranke, ker je kredit v skladu s svojo pristojnostjo odobril nadzorni svet tožeče stranke, ker je bil kredit ustrezno zavarovan in ker nadaljnji dogodki po odobritvi kredita (začetek postopka prisilne poravnave nad dolžnikom M. d.d. in odločitev, da se pretežni del terjatve konventira v delnice te družbe) izkazujejo, da ni niti vzročne zveze niti škode.

8Sodišče prve stopnje je sicer tudi v ponovljenem postopku pravilno začrtalo materialnopravno podlago za odločanje o verjetnosti terjatve v tem sporu in sicer je ta v določbi 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), ki ureja odškodninsko odgovornost članov organov vodenja delniške družbe. Po tej določbi morajo člani organa vodenja ali nadzora pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe. Za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih dolžnosti, so člani organa vodenja ali nadozora solidarno odgovorni družbi, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti. Odgovornost je torej krivdna z obrnjenim dokaznim bremenom glede dokazovanja poštenosti in vestnosti pri izpolnjevanju njihovih dolžnosti. Gre za posebno obliko odškodninske odgovornosti, ki izhaja iz posebnega statusa članov organov vodenja, pri čemer zanjo veljajo splošne predpostavke za nastanek odškodninske odgovornosti (protipravnost kot škodljivo dejstvo, ki ga stori član organa vodenja, ko krši svoje dolžnosti oziroma jih ne opravlja s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, pri čemer nastane škoda; nastanek nedopustne škode kot posledica kršitve dolžnosti; vzročna zveza med škodljivim dejstvom in nedopustno škodo; odškodninska odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom)(2). Člani organa vodenja se lahko razbremenijo odgovornosti v primeru škode le, če dokažejo, da so vestno in pošteno izpolnjevali svoje dolžnosti. Namen pravila o obrnjenem dokaznem bremenu je po stališču novejše pravne teorije(3) olajšati uveljavljanje odškodninskih zahtevkov. Skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika ni le merilo za presojo krivde, ampak je tudi objektivna dolžnost ravnanja. Zato se pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu ne nanaša le na predpostavko krivde, ampak tudi na predpostavko protipravnosti. To pomeni, da mora tožeča stranka dokazati nastanek škode in njeno višino ter vzročno zvezo med škodo in ravnanjem članov vodenja, hkrati pa mora zatrjevati vsaj indice, ki kažejo na to, da bi lahko bilo ravnanje, zaradi katerega je družbi nastala škoda, protipravno. Sodna praksa je v nekaterih odločbah glede odškodninske odgovornosti članov poslovodstva pri oceni kršitve dolžne skrbnosti že upoštevala tudi t.i. pravilo podjetniške presoje(4), katerega bistvo je, da uprava ne odgovarja za vsako napačno odločitev, zaradi katere nastane družbi škoda, ampak mora upravi vedno ostati določeno polje proste (lastne) presoje.

9V tem materialnopravnem okviru je potrebno tudi v konkretni zadevi presojati dolžnosti oziroma morebitne opustitve tožencev kot bivših članov uprave tožeče stranke v zvezi z odobritvijo spornega kredita družbi M. d.d., seveda ob upoštevanju relevantnih zakonskih in podzakonskih predpisov ter internih aktov tožeče stranke, ki so takrat urejali bančno poslovanje(5). Tožeča stranka je določno in natančno navedla, v čem je njen očitek tožencem, in sicer: da so odobrili kredit družbi M. d.d., kljub mnenju Službe za obvladovanje kreditnih tveganj, ki je izkazovala znatno poslabšanje finančnega položaja družbe in opozarjala na tveganje pri morebitni odobritvi kredita, predvsem pa, da so zelo visok znesek kredita odobrili družbi brez ustreznega zavarovanja. Pritožbeno sodišče vztraja pri že zavzetem stališču, da za izkaz verjetnosti terjatve zadošča, kar navaja in izkazuje tožeča stranka v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe, saj so zaenkrat, v tej fazi postopka, njeni argumenti, ki kažejo na obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke, močnejši od tistih, s katerimi se brani tožena stranka. Predvsem za razbremenitev odgovornosti tožene stranke ne zadostuje njena trditev, ki ji sledi sodišče, da je bil sklep o odobritvi kredita sprejet po predpisanem postopku, prav tako ne trditev, da je bilo zavarovanje z bianco menicami samo po sebi dopustno, saj je kot sredstvo zavarovanja predvideno v internem pravilniku tožeče stranke. Tožeča stranka namreč ne očita nedopustnost tega sredstva zavarovanja, pač pa, da je bilo zavarovanje z menicami glede na takratne razmere in finančne sposobnosti kreditojemalca nezadostno in neustrezno. Nobenega dvoma ni, da menica lahko opravlja in je v času odobritve kredita tudi opravljala funkcijo zavarovanja plačil. Vendar je menica kakovostno zavarovanje plačila le, če jo akceptira banka ali druga oseba z visoko boniteto, ne pa v primeru lastne menice kot instrumenta zavarovanja. V tem primeru je menica primerljiva z zadolžnico(6). Utemeljen je zato pritožbeni očitek tožnice, da sodišče tudi v ponovljenem postopku sploh ni presojalo njene kritike ravnanja tožencev, da bi morali za ustrezno zavarovanje odobrenega kredita zagotoviti poleg menic še dodatno zavarovanje. Pritožba ima prav tudi, ko graja kot netočno in poenostavljeno ugotovitev sklepa, da je bila končna odločitev o odobritvi spornega kredita v pristojnosti in domeni nadzornega sveta tožeče stranke ter selektivno povzemanje mnenja Službe za obvladovanje kreditnih tveganj pri tožeči stranki.

10Ob upoštevanju postrožene dolžnosti skrbnega ravnanja, h kateremu so bili toženci zavezani ter obrnjenega dokaznega bremena, ki jim nalaga, da dokažejo pošteno in vestno izpolnjevanje svojih dolžnosti, je po ponovni oceni pritožbenega sodišča tožeča stranka obstoj terjatve verjetno izkazala. To velja tudi za njeno višino. Tožeča stranka je namreč ustrezno pojasnila, na kakšen način je izračunala višino škode, pa tudi, zakaj je oškodovana kljub lastništvu delnic družbe M. d.d. Glede vloge nadzornega sveta pri odobritvi kredita, v povezavi z določbo tretjega odstavka 263. člena ZGD-1, je ponovno utemeljen pritožbeni očitek, da so razlogi sklepa o tem nerazumljivi. Na eni strani sodišče ugotovi, da po tretjem odstavku 263. člena ZGD-1, odškodninska odgovornost člana poslovodstva ni izključena, čeprav je nadzorni svet odobril dejanje, na drugi strani pa za konkretni primer šteje, da se ta določba ne uporabi in se napačno sklicuje na dokazno breme tožeče stranke pri izpolnjevanju predpostavk pravila poslovne presoje.

11Pritožbeno sodišče tudi ne more pritrditi oceni sodišča prve stopnje o odsotnosti drugega zakonskega pogoja za zavarovanje denarne terjatve, to je subjektivne nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Pri ugotavljanju t.i. subjektivne nevarnosti za uveljavitev terjatve se torej presoja okoliščine dolžnikovega razpolaganja z lastnim premoženjem. V konkretni zadevi presoja teh okoliščin ne more biti omejena zgolj na obdobje po vložitvi tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe oziroma na sedanje aktivno delovanje tožencev v tej smeri. Tožeča stranka je konkretna ravnanja tožencev, usmerjena v zmanjševanje njihovega premoženja, dokazovala z listinami v spisu in zemljiškoknjižnimi podatki. Toženci so namreč že razpolagali s svojimi nepremičninami takoj po izdaji odločbe 6.9.2013 o prenehanju funkcij, pooblastil in pristojnosti predsednika oziroma članov uprave. V obdobju od 16.9.2013 do 21.10.2013 so neodplačno razpolagali s svojim nepremičnim in premičnim premoženjem s sklepanjem pogodb o prenosu solastniških deležev na zakonca oziroma sorodnike. Pritožba ima zato prav, da so ta ravnanja tožencev direktno usmerjena v zmanjševanje premoženja in časovno sovpadajo z obravnavanim postopkom, pri čemer ni zanemarljivo, da sta prvi in drugi toženec že razpolagala z vsemi svojimi nepremičninami, tretji toženec pa z večino oziroma vrednejšimi nepremičninami. Prav zato ni razumen argument prvostopenjskega sodišča, da ker je šlo za enkratna ravnanja, ni verjetno, da bi v prihodnosti toženci delovali v smeri onemogočanja oziroma oteževanja morebitne bodoče terjatve.

12Ker je sodnica, ki je izdala izpodbijani sklep, ponovno zavzela enako pravno stališče, ki je po mnenju pritožbenega sodišča napačno, je uporabilo pooblastilo iz 356. člena ZPP in odredilo ponovno odločanje pred drugim sodnikom. Pri ponovnem odločanju o začasni odredbi naj sodišče prve stopnje, glede na gornja izhodišča, korektno oceni in obrazloži vse okoliščine, ki so pomembne za odločitev.

-----------------

(1) Očitno gre za nepotrebno odločanje o dveh predlogih, ker je tožeča stranka v dopolnitvi predlogu za izdajo začasne odredbe le dodala nova izvršilna sredstva.

(2) Več o tem Maja Rečnik, Skrbnost in odgovornost članov organov vodenja delniške družbe, Podjetje in delo - 2011, št. 1 in dr. Nina Plavšak, Obveznosti in odgovornosti članov uprave in nadzornega sveta, Podjetje in delo - 2000, št. 2, Gospodarski vestnik d.d.

(3) Dr. Peter Podgorelec, Splošna odškodninska odgovornost članov organov vodenja ali nadzora delniške družbe po ZGD-1, Podjetje in delo, 2010, št. 6-7 in Odškodninska odgovornost članov poslovodstva - analiza nekaterih sodb Vrhovnega sodišča RS, Podjetje in delo - 2013, št. 5.

(4) Odločba Vrhovnega sodišča RS III Ips 80/2010 in III Ips 75/2008.

(5) Zakon o bančništvu, Sklep o skrbnosti članov uprave in nadzornega sveta bank in hranilnic, Sklep o ocenjevanju izgub iz kreditnega tveganja bank in hranilnic, Pravilnik o postopkih odobravanja, dokumentiranja in vodenja naložb v X banki d.d., Interni pravilnik o zavarovanju naložb v X banki d.d.

(6) Dr. Miha Juhart, Menica kot instrument zavarovanja plačil, Podjetje in delo - 2011, št. 6 - 7.