VSL sklep II Cp 3056/2014

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu sklep o pričnini potrdi.

II. Pritožbi tožnic se delno ugodi in se izpodbijani sklep:

- v II. in III. točki izreka delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni vzpostaviti prejšnje posestno stanje in tožnicam vrniti posest na parceli 516/0 v izmeri 97 m2, k. o. X, tako, da mora (še) položiti kamnite plošče enake kvalitete in dimenzij 30x30 cm -prane teraco plošče na mesto in na enak način, kot so bile položene pred 1. 4. 2011 ter zgraditi škarpo enake kvalitete in oblike ter mer na mesto in na enak način, kot je bila zgrajena do njene odstranitve;

- v V. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna v roku 8. dni od vročitve sklepa sodišča druge stopnje povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 527,15 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila.

III. V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sklep sodišča prve stopnje potrdi.

IV. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni od vročitve sklepa plačati tožeči stranki 134,05 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je s prvim uvodoma navedenim sklepom sklenilo, da se priči F. D. priznajo potni stroški v znesku 36,51 EUR (I. točka), priči S. D. pa stroškov ni priznalo (II. točka). Tožnicam je naložilo, da morajo odmerjene potne stroške povrniti priči F. D., pričo pa pozvalo, da tožnicam sporoči številko bančnega računa, na katerega bodo nakazale te stroške (III. in IV. točka izreka).

2Zoper III. in IV. točko tega sklepa se pritožujejo tožnice iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da se sklep spremeni tako, da se plačilo odmerjenih stroškov naloži tožencema, priča pa je dolžna številko računa sporočiti njima. Navaja, da je zoper odločitev glede motenja posesti vložila pritožbo, v kateri izpodbija tudi sklep o stroških. V tej posledici se tožnice pritožujejo tudi zoper sklep, s katerim jim je naloženo plačilo pričnine priči F. D.

3S sklepom o motenju posesti je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v delu, s katerim tožnice zahtevajo ugotovitev motilnih ravnanj (I. točka izreka). Zavrglo je tudi podredni tožbeni zahtevek, s katerim so tožnice zahtevale vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja in vrnitev posesti na parc. št. 516 v izmeri 111 m2, k. o. X, tako, da toženca odstranita vso zasejano zelenjavo, vrtnine in ciprese ob notranji strani ograje ob makadamski cesti, odstranita postavljeno žično ograjo in betonske stebre, na katerih je pripeta ograja, položita kamnite plošč enake kvalitete in dimenzij 30 x 30cm -prane teraco plošče na mesti in na enak način, kot so bile položene pred motenjem, ter zgradita novo škarpo enake kvalitete in oblike ter mer na mesto in na enak način, kot je bila zgrajena pred njeno odstranitvijo (II. točka izreka). Ugodilo je zahtevku, da morata toženca vzpostaviti prejšnje posestno stanje in tožnicam vrniti posest na parc. št. 516/0 v izmeri 97 m2, k. o. X, zato morata odstraniti postavljeno žično ograjo. V presežku je zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Tožencema je tudi prepovedalo, da v bodoče s takim ali podobnim ravnanjem posegata v neposredno posest na parceli št. 516/0 v izmeri 97 m2, k. o. Kočevje, v presežku do 111 m2 pa je zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je še, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pravdnega postopka (V. točka izreka).

4Zoper navedeni sklep se pravočasno pritožujeta obe pravdi stranki, tožnice vsebinsko izpodbijajo II., III. in V. točko izreka, toženca pa III., IV. in V. točko. Uveljavljata vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlagata spremembo sklepa, vsaka v svojo korist, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje.

5Tožnice se ne strinjajo z zavrženjem tožbenega zahtevka glede posaditve cipres in vrtnin iz razloga, ker naj bi bil uveljavljan po poteku enoletnega objektivnega roka. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je zavrnilo dokaz z ogledom na kraju samem in z zaslišanjem priče Karla Topolnika zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki so jo tožnice uveljavljale pravočasno na zadnjem naroku. Ogled na kraju samem in zaslišanje priče bi potrdila, da je bila sprememba tožbe glede cipres in vrtnin pravočasna ter da se kamnite plošče še vedno nahajajo nas spornem kraju. Tožnice niso zahtevale položitev novih plošč in škarpe, temveč zgolj vzpostavitev prejšnjega stanja, tako s prvim kot drugim zahtevkom in ne gre za noben odškodninski zahtevek. Nasprotujejo dokazni oceni dokazov, na podlagi katerih sodišče zaključuje, da je bila tožba glede cipres zamujena. Obvestilo cvetličarne je neverodostojen dokaz, ki je bil izdan po navodilu tožencev in ni v skladu z ostalimi dokazi, zlasti z izpovedbami tožnic in bi moralo sodišče dodatno zaslišati tožnice. Glede na velikost cipres, tožnice menijo, da sta toženca kupila in posadila ciprese v maju 2013 in ne spomladi leta 2012. Če bi bile te zasajene že tedaj, bi jih tožnice gotovo opazile. Zmotna je zato ocena sodišča, da je povsem možno, da jih prej niso opazile zaradi zasajenih kultur. Druga tožnica glede časa zasaditve cipres tudi ni bila prepričljiva, saj je svojo izpovedbo glede višine kupljenih cipres večkrat spremenila, česar sodišče ni zapisalo v zapisnik. Ciprese se lahko posadijo različnih višin. Toženka pa tudi ni vedela povedati, kakšna je bila njihova cena, ni predložila računa. Njenih izpovedb ni potrdil niti toženec, ki je izjavil, da tožnice K. L. ob sajenju cipres ni videl. verodostojnost izjav tožencev je omajana, obrazložitev sodišča, zakaj verjame vsebini izjave cvetličarke in izpovedbam tožencev o saditvi cipres aprila 2012 pa neprepričljiva. Tudi predhodne trditve in izpovedi tožence kažejo na njuno neverodostojnost, kar je sodišče zapisalo pri oceni njunih izjav glede motenja posesti v zvezi s pravočasnostjo tožbe glede prvega tožbenega zahtevka na strani 12 izpodbijane sodbe. Sodišče pa se sploh ni opredelilo glede zasajenih vrtnin in zahteve po njihovi odstranitvi. Sodišče je zmotno in nezakonito zavrglo podredni tožbeni zahtevek. Dajatveni in prepovedni del sta neločljivo povezana. Toženca sta posegla v posestno stanje tožnic, s posegi sta to spremenila, zato jima je treba naložiti vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja, pri odvzemu stvari z vrnitvijo stvari. Tožnice so bile motene v posesti nepremičnine, z ravnanjem tožencem jim je bila odvzeta stvar, zato so upravičene zahtevati vrnitev prejšnjega stanja tudi glede kamnitih plošč in škarpe. Dajatveni del sklepa je bistven. Zato mora sodišče odrediti, kakšna ravnanja morata toženca opraviti zaradi vzpostavitve prejšnjega posestnega stanja. Dajatveni zahtevek konkretno opisuje, kaj morata storiti toženca. Nazadnje pa tožnice menijo, da je nepravilna tudi stroškovna odločitev, saj so po temelju v celoti uspele, zato sta jim toženca dolžna povrniti pravde stroške.

6Toženca v obširni pritožbi v bistvenem navajata, da je nepravilna odločitev sodišča, ko je dovolilo spremembo tožbe. Tožnica ni konkretizirala glavnega tožbenega zahtevka, temveč ga je spremenila. Tožnice so zahtevale v spremenjenem tožbenem predlogu širše posestno varstvo, dodale so novo motilno ravnanje. Sprememba tožbe pa je bila vložena po poteku prekluzivnega roka, ki ga določa predpis. Ker je bila tožba v tem delu prepozno vložena, sodišče spremembe ne bi smelo dopustiti. Sicer pa bi morale tožnice glede novega motilnega ravnanja vložiti novo tožbo. Za dopustitev spremembe tožbe pa je procesna predpostavka plačilo sodne takse, ta pa ni bila plačana. Šele če bi bila plačana, bi sodišče lahko odločalo, ali se sprememba tožbe dopusti. Glede na pojasnilo prvega sodišča, da je bil glavni zahtevek premalo določen, podredni pa predstavlja spremembo tožbe, glede kateri ni bila podana ustrezna trditvena podlaga, bi moralo primarni in podredni zahtevek zavreči oziroma zavrniti. Sodišče je storilo bistveno kršitev pravil pravdnega postopka s tem, ko se je postavilo s sklepom z dne 18. 10. 2013 na stališče, da je primarni zahtevek nesklepčen, nato pa je v izpodbijanem sklepu ocenilo, da je v delu sklepčen, in sicer glede ograje, in mu celo ugodilo. Med izrekom in obrazložitvijo pa je tudi nasprotje. V izreku se zahteva odstranitev žične ograje, v obrazložitvi pa sodišče pojasnjuje, da odstranitev ograje pomeni, tako mrežo kot nosilce. Sodišče je tudi napačno štelo, da je tožba vložena pravočasno, saj se sodišče ni opredelilo o navedbah toženke, da jo je prva tožnica videla pri postavljanju ograje. Nepravilna pa je tudi ocena sodišča glede zadnjega stanja in nastalo motenje. Tožnice so parcelo uporabljale zgolj do leta 2008, potem letu pa je bila v posesti tožencev. Sodišču pritožba očita, da se ni opredelilo do vseh dokazov, pri tem izpostavlja odločbo organa o meji z dne 5.1.2011 ter se ne strinja z razlogovanjem sodišča, da so tožnice šele tedaj izvedele o pravem lastništvu sporne nepremičnine. Do posesti naj bi tožnice prišle na podlagi pogodbe z dne 7.5.1978, iz katere pa izhaja, da gre za parcelo v k. o. Y, ne pa k. o. X, v kateri leži sporna nepremičnina. Zakaj naj bi tožnice imele v posesti 97 m2 parcele, ne pa 111 m2, sodišče ne pojasni. Sodišče se tudi ne opredeli do izpovedi priče F. D. Zakaj verjame tožnicam glede izvrševanja posesti na tej parceli, sodišče ni pojasnilo. Toženca tudi ne razumeta, kaj je želelo sodišče pojasniti s tem, ko je zapisalo, da sta toženca uporabljala parcelo le od motilnega ravnanja naprej. Prav tako se ni opredelilo do izpovedi priče S. D., ki je izjavila, da so pravni predniki tožencev dopuščali tožnicam le souporabo sporne parcele. Tudi ni upoštevalo izjave priče N. P., ki potrjuje navedbe tožencev o njihovi uporabi le-te. Vsaka sprememba dejanskega stanja pa tudi še ne pomeni motenja posesti, zato bi moralo sodišče upoštevati ekonomski interes, ki pa ga tožnice nimajo. Z vzpostavitvijo prejšnjega stanja bi tožencem nastala velika škoda in nesorazmerni stroški. Kakšen naj bi bil njihov ekonomski interes, tožnice niso pojasnile, izpodbijani sklep pa o tem tudi nima razlogov.

7Pravdni stranki sta na nasprotni pritožbi medsebojno obširno odgovorili in predlagali njuno zavrnitev.

8Pritožba zoper prvi sklep ni utemeljena, pritožba tožeče stranke zoper sklep zaradi motenja posesti je delno utemeljena, pritožba tožene pa ni utemeljena.

O pritožbi zoper sklep o pričnini

9Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, s katerim je tožnicam naložilo, da priči F. D. plačajo potne stroške v znesku 36,61 EUR (t. im. pričnina). Kot je pravilno pojasnilo, je skladno s 153. čl. ZPP, tudi v primeru, da predujem za stroške priče predhodno ni bil založen, dolžna plačati stroške priči tista stranka, ki je (čeprav že izveden) dokaz predlagala. Zaslišanje navedene priče je predlagala (le) tožeča stranka, zato je dolžna priči povrniti njene potne stroške, na račun, ki ji ga bo priča sporočila. Končni uspeh v pravdi nima vpliva na tožničino obveznost plačila stroškov v zvezi z izvedenim dokazom. Ali je tožeča stranka upravičena tudi do povrnitve pravdnih stroškov - med katere lahko spadajo tudi stroški pričnine, kar je odvisno, ali je stranka njihovo povrnitev zahtevala oziroma jih priglasila s stroškovnikom - je stvar končne odločitve oziroma uspeha z glavnim zahtevkom. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in sklep potrditi (2. točka 365. čl. ZPP).

O pritožbah zoper sklep zaradi motenje posesti

10Tožnice so 29. 4. 2011 s tožbo uveljavljale dajatveni zahtevek(1) za vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja na parceli 516/0, k. o. X z vrnitvijo posesti s tem, da toženca odstranita hlode in drva, odstranita žično ograjo, položita kamnite plošče na mesto in na enak način, kot so bile položene pred motenjem ter zgradita novo škarpo na mestu in na enak način, ko je bila zgrajena do njene odstranitve. Na naroku 18. 10. 2013 so postavile v zvezi z vzpostavitvijo prejšnjega posestnega stanja sicer „podrejeni“ tožbeni zahtevek glede motilnega dejanja zasaditve zelenjave in vrtnin ter cipres ob notranji strani in sicer z njihovo odstranitvijo, s čimer so dodale novo motilno ravnanje. S tem so zahtevale širši obseg posestnega varstva s spremenjeno trditveno podlago, zato gre, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, v tem delu za spremembo tožbe v smislu 2. odst. 184. čl. ZPP, ki pa ji tožena stranka ni nasprotovala, zato je sodišče ob domnevi iz 2. odstavka 185. čl. ZPP o privolitvi v spremembo tožbe to tudi utemeljeno dovolilo s sklepom z dne 18. 10. 2013 (list. št. 148). Pri tem, ali je bila sprememba tožbe glede na določilo 32. čl. Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) vložena v roku za vložitev tožbe zaradi motenja posesti, ki je materialne narave in sodi že na področje materialne presoje o samem zahtevku pred njegovo sicer nadaljnjo vsebinsko obravnavanje, ni odločilno za presojo, ali se sprememba tožbe dopusti ali ne. Sprememba tožbe z zahtevkom za novo motilno ravnanje je bila glede na procesna ravnanja obeh pravdnih strank pravilno dopuščena. Spremembo tožbe je mogoče uveljavljati do konca naroka za glavno obravnavo (1. odst. 184. čl. ZPP), zato je neutemeljen pritožbeni očitek tožencev, da bi morala tožeča stranka glede novega motilnega ravnanja (ki je nadaljevano, saj je bilo namenjeno omejitvi/preprečitvi uporabe posesti s strani tožnic) vložiti novo tožbo. Za dopustitev spremembe tožbe plačilo sodne takse ni procesna predpostavka. Sicer pa Zakon o sodnih taksah (ZST-1) v 29. čl. določa enovito vrednost sodne takse v sporu majhne vrednosti, ne glede na morebitno naknadno širše posestno varstvo glede novega motilnega ravnanja.

Hkrati so tožnice s „podrejenim“ tožbenim zahtevkom še specificirale/konkretizirale glavni zahtevek s tem, da so pri odstranitvi postavljene žične ograje dodale „odstranitev betonskih stebrov, na katerih je pripeta ograja“, pri položitvi kamnitih plošč so dodale „enake kvalitete in dimenzije 30x30 cm - prane teraco plošče“, pri izgradnji škarpe pa dodale „enake kvalitete in oblike ter mer“. Glede tega pa je šlo za procesni položaj, ko je bil zahtevek glede ograje, plošč in škarpe podredno postavljen zgolj navidezno. Tožnice so s takšnim ravnanjem, kot že rečeno, le specificirale prvotni zahtevek glede vzpostavitve prejšnjega stanja, takšne procesne aktivnosti pa v okviru 184. čl. ZPP ni mogoče opredeliti kot spremembo tožbe. Zato dodatnega opisa podanega na naroku ni šteti za spremembo tožbe.

11Čeprav je sodišče prve stopnje s sklepom o dovolitvi spremembe tožbe z dne 18. 10. 2013 (list. št. 149) v obrazložitvi le-tega navedlo, da je po njegovem mnenju prvotni zahtevek premalo določno postavljen, s tem ko je z izpodbijanim sklepom njemu delno ugodilo, ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka, kot zmotno meni pritožba tožencev. Gre za navidezno nasprotje. Sodišče ni vezano na predhodno (zmotno) oceno/ugotovitev o določeni okoliščini. Po presoji pritožbenega sodišča pa je bil ta, ob tem, ko med strankama ni bilo sporno kje in na kakšen način so bile položene plošče in škarpa, žičnata ograja pa tudi po oceni pritožbenega sodišča pomeni ograjo kot celoto in kakršnokoli dodatno opredeljevanje niti ni bilo potrebno(2) , pri čemer tožnice s specifikacijo oziroma podrobnejšim opisom ograje, kvalitete in mer plošč in škarpe sploh niso spremenile tožbe, dovolj določno postavljen. Glede na navedeno, upoštevaje celovito procesno ravnanje sodišča prve stopnje in pravdnih strank, dajatveni (prvotni in dopolnjeni) zahtevek ni mogoče obravnavati ločeno.

12Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je bila tožba (oz. dajatveni tožbeni zahtevek), ki se nanaša na motilna ravnanja postavitve ograje, odstranitve kamnitih plošč in škarpe, pravočasna, ker je bila vložena znotraj subjektivnega roka 30 dni, kot tudi objektivnega roka enega leta (32. čl. SPZ), pri čemer velja izpostaviti, da toženca trditvam tožnic, kdaj so izvedele za odstranitev plošč in škarpe niso konkretno ugovarjale, temveč le v zvezi s postavitvijo ograje okrog sporne nepremičnine in zložitvijo hlodovine nanjo. Dokazna ocena je prepričljiva, celovita in življenjsko sprejemljiva (v skladu z 8. čl. ZPP), v katero pritožbeno sodišče ne dvomi in nima nobenih pomislekov v dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki imajo oporo v razumni in logični dokazni oceni zaslišanih strank in prič tudi v povezavi z objektivno dokazno dokumentacijo. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do izpovedi tožencev in pojasnilo zakaj jima glede trenutka, ko naj bi tožnice zvedele za postavitev ograje in zložitve hlodovine ne sledi. Pritožbeno sklicevanje na izpoved toženke, da jo je prva tožnica videla pri postavitvi ograje (op. ki je bila postavljena časovno ločeno pred kasnejšo odstranitvijo plošč in škarpe, kar je razvidno iz fotografij), na prepričljivost dokazne ocene ne more vplivati. Pritožbeno sodišče soglaša z izčrpno argumentacijo prvega sodišča o tem, kdaj je motilno dejanje nastalo in kdaj so tožnice zanj zvedele. Pri tem velja dodati, da se subjektivni rok šteje od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje, ne pa, ko je to nastalo. Ob tem, ko ni bilo dokazano, da so tožnice za motilna ravnanja izvedela pred 1. 4. 2011 (tožba pa je bila vložena 29. 4. 2011), je nepomembno, kdaj točno v februarju je do ravnanja prišlo. Pritožbeni očitek, da je sodišče napačno štelo, da je bila tožba vložena pravočasno, je zato neutemeljen.

13Na podlagi 33. čl. SPZ sodišče daje sodno varstvo posesti glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem se ne upošteva pravica do posesti in dobrovernost posestnika. Temeljni cilj, ki ga zasleduje posestno varstvo je v preprečevanju uporabe sile pri spremembi posestnega stanja. Sodišče tako da posestno varstvo stranki, ki dokaže, da je pred zatrjevanim motilnim ravnanjem izvrševala posest na predmetu motenja in da je opustila posest zaradi nedopustnega motilnega ravnanja. Iz navedenih razlogov ni relevantna okoliščina, na podlagi česa naj bi tožnice pridobile posest. Zato so vse pritožbene navedbe tožencev v tej smeri odveč.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so imele pred motilnimi ravnanji tožencev na sporni nepremičnini v obsegu 97 m2(3) , zadnjo mirno posest tožnice, pred letom 2007 so jo sicer kot vrt same obdelovale ali v njihovo korist tretji, nato pa so jo zaradi posvečanja obnovi hiše le še kosili vse do postavitve ograje. Med strankama ni bilo sporno, da je bila čez njo v zgornjem delu škarpa in tlakovana pešpot, ki se je uporabljala za dostop hiše tožnic od makadamske ceste. Pritožbeno sodišče sprejema prepričljivo dokazno ceno izvedenih dokazov, s katerimi sta stranki dokazovali vsaka svojo zadnjo posest. Protispisne so pritožbene navedbe tožencev, da sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo izpovedbe pravdnih strank in prič. Iz razlogov izpodbijane sodbe je razvidno nasprotno. Dokazni postopek ni potrdil trditev tožencev, da sta pred zatrjevanim poseganjem v nepremičnino od leta 2008 dalje imeli izključno posest ali morebiti soposest s tožnicami. V okviru proste presoje dokazov je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, zakaj tožencema in pričam H., Š. in M. ne more verjeti o tem, da sta toženca že pred letom 2011 uživala posest sporne nepremičnine, zakaj pa verjame tožnicam in pričam P. (ki je tudi pojasnil, kako se je ime katastrske občine z leti spremenilo), K., Ž. in T. glede izvrševanja posesti na sporni parceli s strani tožnic do posega v posest nepremičnine v letu 2011. Njihove izpovedbe je sodišče prve stopnje skrbno in celovito ocenilo, tudi v povezavi z dokaznimi listinami, tako fotografij, orto posnetkov kot grafičnih prikazov, iz katerih je razbrati različno obdelanost oziroma izkoriščenost zemlje tožencev v primerjavi s sosednim spornim zemljiščem, kot tudi odločbo organa v zvezi s postopkom evidentiranja mej. Priča F. D., ki jo je sicer predlagala tožeča stranka, o izvrševanju posesti na sporni nepremičnini res ni vedel povedati nič, kar pa ne omaje prepričljivost dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje. Neutemeljeno pa je tudi pritožbeno navajanje, da se sodišče ni opredelilo do izpovedi priče S. D. Sodišče je v povezavi z drugimi dokazi korektno pojasnilo, zakaj ji ne sledi. Sicer pa je iz njene izpovedi lahko razbrati, da so tožnice oziroma njihovi predniki, torej pred odločilnim ravnanjem tožencev v letu 2011 uporabljali sporno parcelo, torej na njej izvrševali posest, pri čemer pa vprašanje, na čem temelji posest ni predmet tega postopka, v katerem je odločilna že gola dejanska oblast na stvari. S to pričo tudi ni bilo podprto pritožbeno zatrjevanje, da bi imeli pravdni stranki sporno nepremičnino v soposesti. Da bi jo imeli toženci od leta 1992 v posesti, pa tudi ne daje podlage pisna izjava N. P., ki posplošeno govori predvsem o tem, da naj bi toženci sporno nepremičnino kupili v letu 1992, kar pa kot rečeno v tem postopku ni pomembno. Z nakupom nepremičnine pa stranka še ne dobi stvari nujno tudi v dejansko oblast.

14V postopku ni bilo sporno, da sta toženca sporno nepremičnino, glede katere je bilo pravilno ugotovljeno, da je bila do tedaj v posesti tožnic, ogradila s postavitvijo žične ograje in tudi odstranila škarpo in vzdolž nje položene kamnite pohodne plošče na mestu, kot izhaja iz fotografij, ob čemer tudi kvaliteta, oblika in dimenzije odstranjenih plošč in škarpe, kot so bile opredeljene s konkretizacijo tožbenega zahtevka, niso bile prerekane. Tudi po oceni pritožbenega sodišča gre za motilna dejanja, saj ta ne temeljijo na zakonu. Šlo je za samovoljni poseg tožencev, s katerimi sta motila tožničino posest parcele 516, z njimi sta tožnicam onemogočila izvrševanje oblasti nad stvarjo. Interes, ki ga tožnice zasledujejo v tej pravdi, je posest zemljišča in prost prehod. To je razvidno že iz njihovih tožbenih trditev. Glede na preprečitev izvrševanja posesti nepremičnine z namestitvijo ograje in odstranitvijo plošč in škarpe je postavljen zahtevek z vidika varstva nepremičnine tudi ekonomsko upravičen. Zato je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da tožnice nimajo ekonomskega interesa za posestno varstvo. Pritožbeni očitek, da bo tožencema nastala z vzpostavitvijo prejšnjega stanja velika škoda, pa je presplošen, poleg tega pa ta okoliščina ni predpostavka sodnega varstva pred motenjem posesti. Sicer pa vsaka vzpostavitev prejšnjega stanja lahko nekaj stane. Toženca sta s posegi popolnoma spremenila dejansko stanje, ne gre za neznatno spremembo posestnega stanja, zato so tožnice do posestnega varstva upravičene.

15Sodišče prve stopnje je ugodilo dajatvenemu zahtevku le glede postavljene žične ograje, zavrnilo oz. zavrglo pa glede kamnitih plošč in škarpe, ker je menilo, da ima zahtevek v tem delu, ob tem, da ni izkazano, da odstranjene kamnite plošče in kamni iz porušene škarpe še obstajajo, odškodninsko naravo. Takšno stališče pa je po prepričanju pritožbenega stališča zmotno, na kar opozarja tudi pritožba tožeče stranke. Pri zahtevi za vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja na nepremičnini na način, da se postavijo nazaj škarpa in kamnite plošče iste kvalitete na mesto in na način kot prej, gre za dajatveni zahtevek, ki ima naravo posestnega varstva. Pri tem ni odločilno, ali plošče in kamni škarpe še obstajajo (op. da teh ne bi bilo več, toženca sploh nista trdila oziroma nista ugovarjala, da vzpostavitve posesti s položitvijo plošč in škarpe kot je bilo prej, ne bi mogla), s tožbo pa se tudi ne zahteva položitev novih kamnov ali škarpe, saj kot je razvidno iz celovite vsebine zahtevka se zahteva v stanju, obliki in kvaliteti, kot je bilo pred motilnim ravnanjem. Zato je treba ugoditi tudi dajatvenemu zahtevku glede kamnitih plošč in škarpe v obsegu, kot so ga tožnice konkretizirale na naroku 18. 10. 2013 (kar ni sprememba tožbe). Na takšno spremenjeno odločitvijo pa je avtomatično vezan tudi prepovedni del zahtevka, kateremu je bilo z izpodbijanim sklepom že ugodeno z vsebino, da se tožencema s takim in podobnimi ravnanji prepoveduje posegati v neposredno posest tožnic prej navedene nepremičnine.

16Neutemeljeno pa pritožnice izpodbijajo odločitev, ki se nanaša na zasejano zelenjavo, vrtnine in ciprese ob notranji strani ograje makadamske poti. Pritožbeno sodišče pritrjuje prepričljivi dokazno podprti oceni sodišča prve stopnje, da je bil spremenjen del zahtevka dne 18. 10. 2013 postavljen izven objektivnega prekluzivnega roka za posestno varstvo v smislu 32. člena SZP. V nasprotju s pritožbo se je sodišče prve stopnje opredelilo glede vprašanja(ne) pravočasnosti ne le glede posaditve cipres, pač tudi vrtnin/zelenjave. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da so bile ciprese posajene spomladi 2012, vrtnine pa prvič že prejšnje leto. Ugotovljeno ima oporo ne le v bistveno skladnih izpovedbah tožencev, pač pa tudi dokaznih fotografijah in pisnem dokazilu podjetnice L., ki je tožencema prodala ciprese. Pritožbeno sodišče v verodostojnost slednjega ne dvomi, saj tožnice niso z nobenim nasprotnim dokazom tega uspele omajati. Zgolj s posplošenim pritožbenim navajanjem, da je čudno, da se prodajalka spomni čas nakupa cipres, ne morejo uspeti. Račun pa tudi ni edini dokaz o nakupu stvari. Iz zapisnika glavne obravnave ne izhaja, da bi toženka izjavo glede časa nakupa cipres, njihove cene, in velikosti spreminjala.(4) Sodišče je zaslišalo tudi drugo tožnico na zadnjem naroku, ki pa je vedela izpovedati zgolj to, kdaj je izvedela za zatrjevano (novo) motilno ravnanje, kdaj naj bi to nastalo, ni vedela povedati. Podobno je povedala tudi prva tožnica na prejšnjem naroku. Izvedbo ostalih dokazov - ogled na krajem samem in dodatno zaslišanje priče K. T. - je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo. Kako bi morebiten sedanji ogled nepremičnine, vplival na presojo, ali je bila sprememba tožbe pravočasna, pritožba niti ne pove. Dodatno zaslišanje priče pa je bilo predlagano za dokazovanje dejstva, kdaj naj bi tožnice videle posajene ciprese, kar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo že na podlagi zaslišanja tožnic. A ta okoliščina v tem konkretnem primeru niti ni odločilna, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je novo motenje nastalo že spomladi 2012, in skladno z 32. čl. SPZ zaključilo, da je do vložitve spremembe tožbe objektivni rok za uveljavljanje posestnega varstva v pravdi že potekel.

17Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi tožnic delno ugodilo in izpodbijano odločitev v II. in III. točki izreka delno spremenilo tako, da je ugodilo še tožbenemu zahtevku na vzpostavitev prejšnjega stanja na parc. št. 516/0 (v izmeri 97 m2), k. o. X, s položitvijo kamnitih plošč in postavitvijo škarpe z vsebino, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (358. čl. ZPP). V ostalem je pritožbo tožnic in v celoti pritožbo tožencev zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

18Sprememba odločitve o glavni stvari je terjala spremembo stroškovne odločitve (2. odst. 165. člen ZPP). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da so tožnice po spremembi uspele z zahtevkom na vzpostavitev prejšnjega stanja in posledično prepovednega zahtevka okrog 75 %, zato so v tem obsegu upravičene do povrnitve vseh potrebnih stroškov, toženca pa do 25 % stroškov, ki so jima nastali (2. odst. 154. čl. ZPP). Na podlagi stroškovnika (list. št. 214) so tožnicam v skladu z določbami Zakona o odvetniški tarifi in ZST-1(5) priznani potrebni (155. čl. ZPP) pravdni stroški v skupnem znesku 766,50 EUR (nagrada za postopek 136,50 EUR po tar. št. 3100 ZOdvT, nagrada za narok 126,00 EUR po tar. št. 3102, 20 EUR poštnih stroškov po tar. št. 6002, 6,6 EUR (2x22 strani x 0,15 EUR) za fotokopije dokumentov po tar. št. 6000, 22 % DDV, potni stroški odvetnika na pet narokov (Ljubljana-Kočevje-Ljubljana 5x2x60x0,37 EUR) 222,00 EUR, potni stroški prve tožnice za javni prevoz 26,80 EUR (2x2x6,70 EUR), sodna taksa za tožbo v znesku 165 EUR).(6) Tožencema pa so na podlagi med postopkom priglašenimi stroški (v posameznih vlogah) priznani stroški v znesku 190,93 EUR (nagrada za postopek 136,50 EUR po tar. št. 3100 ZOdvT in 20 EUR poštnih stroškov po tar. št. 6002, 22 % DDV).(7) Upoštevajoč uspeh strank v pravdi, je tožeča stranka upravičena do povrnitve 574,88 EUR, tožena stranka pa do 47,73 EUR. Po medsebojnem pobotu je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v 8 dneh od vročitve tega sklepa 527,15 EUR pravdnih stroškov, od tedaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

19Glede na to, da je tožeča stranka deloma uspela s pritožbo, tožena pa ne, njuna odgovora na pritožbo pa tudi nista pripomogla k odločanju pritožbenega sodišča, sodišče ocenjuje glede na okoliščine primera, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranke polovico njenih pritožbenih stroškov (116,48 EUR nagrade za postopek s pritožbo, 22 % DDV in 126,00 EUR sodne takse, drugih priglašenih stroškov ne gre priznati, ker niso izkazani), kar znaša 134,05 EUR. Tudi te stroške mora tožena stranka povrniti v roku 8 dni, v primeru zamude z obrestmi. Tožnice pa zaradi neuspeha s pritožbo zoper prvi sklep stroške v zvezi s tem krijejo same.

--------------------------

Op. št. (1): poleg dajatvenega zahtevka se uveljavlja tudi prepovedni del zahtevka z vsebino, da se tožencema prepoveduje s takim(i) ali drugim(i) podobnim(i) ravnanj-em(i) posegati v posest tožnic na nepremičnini parc. št. 516/0, k. o. X v izmeri 111 m2.

Op. št. (2): žičnata ograja že po sami naravi stvari zajema/predstavlja tako mrežo kot tudi tiste dele, s pomočjo katerih mreža sploh lahko stoji - nosilci, na katerih je ograja pripeta.

Op. št. (3): Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane pojasnilo, zakaj v takšnem obsegu in ne več, zato je drugačen pritožbeni očitek neutemeljen.

Op. št. (4): Če sodišče prve stopnje oceni njeno izpoved v zvezi s posameznim motilnim ravnanjem za neprepričljivo, to ne pomeni, da je tudi izjava o drugem ravnanju zato neverodostojna.

Op. št. (5): vrednost spornega predmeta je v motenjskih sporih 2.500 EUR (19. čl. ZST-1 v zvezi z 21. čl. ZOdvT)

Op. št. (6): Pritožbeno sodišče ni priznalo: višjih zneskov za odvetniške storitve, ker za to po podatkih spisa in v tarifi ni podlage, stroškov za odgovor na pritožbo zoper sklep z dne 18.10.2013, saj ta ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča (l. št. 169) ter potnih stroškov druge in tretje tožnice za prihod na obravnavo, ker tožnicama ni mogoče priznati potnih stroškov po odvetniški tarifi v višini kilometrov, kot to zahtevajo, pač pa le po Pravilniku o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku in sicer do povrnitve stroškov za prevoz z javnim prevoznim sredstvom (prim. 5 in 6. člen v povezavi z 9. členom), torej najcenejšim prevoznim sredstvom in po najkrajši možni poti. Ker ti podatki v spisu niso izkazani, sodišču pa tudi ne dostopni, je zavrnilo povrnitev stroškov v tem delu. Sicer pa velja dodati, da prihod na narok, na katerem tožnice niso bile zaslišane, ob tem da imajo pooblaščenca, ni bil nujen in zato stroški s tem v zvezi tudi nepotrebni.

Op. št. (7): ni pa mogoče priznati stroškov sodne takse za odgovor na tožbo, ker plačilo v spisu ni izkazano, prav tako ne stroškov v zvezi z vložitvijo pritožbe zoper sklep z dne 18.10.2013, saj ta na podlagi 185. člen ZPP ni (bila) dovoljena.