29. člen ZST-1

Drži, da je bil del tožbe iz obravnavane zadeve P 220/2022 izločen v novo pravdno zadevo P 219/2022, vendar zadeva P 219/2022 predstavlja nov in samostojen postopek, ki teče zaradi vznemirjanja lastninske pravice, medtem ko se pravdna zadeva P 220/2022 nanaša na spor zaradi motenja posesti in zato ne predstavlja istega pravdnega postopka, kot zmotno menita tožnika. Vsebinsko gre za različni tožbi, za kateri je predviden različen postopek. O vsakem zahtevku bo tudi izdana samostojna odločba. Zato je neutemeljeno pritožbeno navajanje, da sta tožnika s plačilom sodne takse v višini 180 EUR v postopku P 219/2022 plačala tudi sodno takso za postopek v pravdni zadevi P 220/2022. Ker sta sodno takso na podlagi določila 3. člena ZST-1 dolžna plačati tožnika, ki sta uvedbo postopka predlagala, so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na smrt toženke, za odločitev v zadevi pravno neodločilne. Smrt nasprotne stranke na dolžnost tožnikov plačati sodno takso za postopek ne vpliva, saj za tožnika dolžnost plačila sodne takse nastane in zapade že ob vložitvi tožbe.

Osebni podatki družinskih članov stranke iz 2. alineje drugega odstavka 12. člena ZST-1 so obvezna sestavina predloga. V trditveno podlago strankinega predloga za taksno oprostitev sodi (vsaj) navedba osebnih imen in priimkov njenih družinskih članov, oziroma (alternativno) navedba, da je stranka samska oseba (oseba brez preživninskih obveznosti). Ker gre za predlagalni postopek, sodišču ne more biti naloženo ugibanje ali celo aktivno raziskovanje v smeri, ali ima stranka družinske člane (in morda z njimi povezane preživninske obveznosti). Morebiten dvom v pravilnost podatkov o družinskih članih (ali stranka ima oziroma nima družinskih članov, ki jih je treba upoštevati pri presoji pogojev za taksno oprostitev) je že del vsebinske obravnave predloga.

Ko se z eno tožbo uveljavljajo primarni in eden ali več podrejenih tožbenih zahtevkov, se za primarni zahtevek plača taksa v celoti, za vsak naslednji zahtevek pa le tretjina takse, predpisane za ta zahtevek. Sodišče namreč vedno najprej odloča o primarnem zahtevku, o podrejenem pa le, če je primarni zahtevek neutemeljen. Sodno takso za podredni zahtevek je potrebno plačati ob njegovi vložitvi, ko res še ni jasno, ali bo sodišče o njem sploh odločalo, zato se navedeno pravilo dopolnjuje z drugim odstavkom 36. člena ZST-1, ki vzpostavlja pravno podlago za vrnitev sodne takse za podrejeni tožbeni zahtevek, če sodišče o njem ne odloči.

Pravdna stranka lahko v skladu z drugim odstavkom 72. člena ZPP izločitev sodnika zahteva najpozneje do konca obravnave pred pristojnim sodiščem, če ni bilo obravnave, pa do izdaje odločbe. 29. člen ZST-1 v 2. točki določa, da se kot vrednost zahtevka za odmero takse v sporih o stvarnih služnosti vzame znesek 1.500,00 EUR. Sodna taksa se tako vedno odmeri od navedene vrednost in ne od vrednosti.

Vrednost zahtevka, kot ga za plačilo sodne takse glede sporov o stvarni služnosti izrecno ureja 29. člen ZST-1, se nanaša tudi na zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja zaradi vznemirjanja pri izvrševanju stvarne služnosti.

Skladno s 153. členom ZPP je tudi v primeru, da predujem za stroške priče predhodno ni bil založen, dolžna plačati stroške priči tista stranka, ki je (čeprav že izveden) dokaz predlagala. Zaslišanje navedene priče je predlagala (le) tožeča stranka, zato je dolžna priči povrniti njene potne stroške, na račun, ki ji ga bo priča sporočila. Končni uspeh v pravdi nima vpliva na tožničino obveznost plačila stroškov v zvezi z izvedenim dokazom. Ali je tožeča stranka upravičena tudi do povrnitve pravdnih stroškov - med katere lahko spadajo tudi stroški pričnine, kar je odvisno, ali je stranka njihovo povrnitev zahtevala oziroma jih priglasila s stroškovnikom - je stvar končne odločitve oziroma uspeha z glavnim zahtevkom. Pri zahtevi za vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja na nepremičnini na način, da se postavijo nazaj škarpa in kamnite plošče iste kvalitete na mesto in na način kot prej, gre za dajatveni zahtevek, ki ima naravo posestnega varstva. Pri tem ni odločilno, ali plošče in kamni škarpe še obstajajo (da teh ne bi bilo več, toženca sploh nista trdila oziroma nista ugovarjala, da vzpostavitve posesti s položitvijo plošč in škarpe kot je bilo prej, ne bi mogla), s tožb

V pravdnem postopku velja načelo dispozitivnosti: sodišče odloča le v mejah postavljenih zahtevkov. Tožniku torej ni mogoče prisoditi več ali nekaj drugega, kot je s tožbo zahteval – čeprav je morda po materialnem pravu upravičen do česa več ali do česa drugega. Posledica domneve o priznanju dejstva je tudi to, da sodišče nima podlage za ugotavljanje, ali je priznano dejstvo resnično. Priznanih dejstev ni potrebno niti dopustno dokazovati.

Pritožbeno stališče, da tožnika terjanega zneska takse nista dolžna plačati, ker sta sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje plačala že pred vložitvijo tožbe je zmotno, saj pritožba spregleda prvi odstavek 29. člena ZST-1B. Taksna obveznost za pravdni postopek je nastala ob vložitvi tožbe, zato je ta dan odločilen za ugotovitev višine predpisane takse in ugotovitev ali je navedena taksa v celoti plačana. Ker v obravnavanem primeru taksna obveznost za tožbo do uveljavite ZST-1B ni nastala, uporaba 26. člena ZST-1B ne pride v poštev.

V zadevnem postopku se skladno s prvim odstavkom 21. člena ZOdvT vrednost predmeta za odmero odvetniške nagrade ugotavlja na način, določen v zakonu, ki ureja sodne takse, saj ne gre za primer, ko bi ZodvT določal drugače.

Upoštevaje določbo prvega odstavka 21. člena ZOdvT in 29. člena ZST-1) je v sporu zaradi motenja posesti kot vrednost zahtevka potrebno upoštevati 2.500,00 EUR.

Nagrada odvetnika v postopku motenja posesti se odmeri glede na vrednost zahtevka 2.500,00 EUR.