VSL sodba I Cp 815/2014

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije stroške za odgovor na pritožbo.

1Tožeča stranka v tej pravdi od toženke zahteva plačilo polovico denarnega zneska, ki naj bi ga kot solidarni porok plačala upniku tretje osebe (glavnega dolžnika). Toženka je drugi solidarni porok glede tega dolga.

2Sodišče prve stopnje je zahtevku za plačilo 52.597,90 EUR s pripadajočimi obrestmi ugodilo ter toženko obsodilo tudi na povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

3Proti sodbi se pritožuje toženka. Sklicuje se na vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP(1) ter sodišču predlaga, naj sodbo bodisi spremeni in zahtevek zavrne bodisi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

4Sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je prvi narok za glavno obravnavo dne 10.4.2012 neutemeljeno priložilo na dan 29.5.2012. Meni, da je treba šteti, da gre v tem primeru za drugi narok, kar se nato odraža tudi v drugačni uporabi pravila o prekluziji. Sledeč navedenemu bi bil dokazni predlog tožeče stranke (notarski zapis sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z dne 23.4.2010 – A18), prepozen.

5Trdi, da tožeča stranka ni predložila nikakršnega izpiska svojih bančnih računov ali kakršnegakoli drugega potrdila o zatrjevanem nakazilu zneska za plačilo dolga. Dejstvo plačila je tako ostalo nedokazano. Sodišču očita, da ni opravilo poizvedb o nakazilu z bančnega računa tožeče stranke. Nesporno naj bi bilo, da sredstva nikakor niso prišla z bančnega računa tožeče stranke, saj takšnega dokaza tožeča stranka ni predložila in ga ni v spisu.

6Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana tudi zato, ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem poimensko navedenih prič. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo ta dokazni predlog. Meni tudi, da bi bilo te priče nujno zaslišati.

7V nadaljevanju se ukvarja z vprašanjem, ali je tožeča stranka dolg plačala (če ga je sploh plačala) kot porok ali kot zastavitelj. Zastopa stališče, da ga je plačala kot zastavitelj. V zvezi s tem dejstvom napada dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ter sodišču očita tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka z nepravilno opravljeno selekcijo dokaznih predlogov pravdnih strank.

8Procesno kršitev pritožnica uveljavlja tudi v zvezi z dokazno oceno izpovedbe priče S.C. S., ki ji po stališču pritožnice sodišče ne bi smelo slediti.

9Ponavlja tudi očitek, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ker ni uporabilo določb petega, šestega in sedmega člena OZ(2). Meni, da je ravnanje tožnika nasprotovalo citiranim temeljnim načelom. Tožnik je dolg plačal šele tedaj, ko mu je grozilo, da bo prodana njegova nepremičnina.

10Nazadnje pritožnica sodišču še očita, da je uporabilo pravilno o subrogaciji, čeprav tožnik ni poskušal izterjati dolga od glavnega dolžnika.

11Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

12Pritožba ni utemeljena.

13Pravna podlaga tožbenemu zahtevku, ki mu je sodišče ugodilo, je podana v 1033. členu OZ. Ta določa: Če je več porokov, pa eden med njimi plača zapadlo terjatev, ima pravico zahtevati od drugih porokov, da mu vsak povrne del, ki odpade nanj.

14Pritožnica najprej problematizira dejansko vprašanje, ali je tožnik dolg glavnega dolžnika sploh plačal. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ga je plačal. Dejanske ugotovitve in dokazna ocena so vsebovane v 15. točki obrazložitve. Pritožbeno sodišče te razloge sprejema.

15Pritožnica trdi, da je takšna dejanska podlaga sodbe obremenjena s procesnimi kršitvami, ker naj bi sodišče zavrnilo nekatere dokazne predloge tožene stranke.

16Pritožbeno sodišče ugotavlja, da dokaza s poizvedbami o tožnikovem bančnem računu pritožnica ni pravočasno nasprotovala (286.b člen ZPP). A ne glede na to je ta dokazni predlog glede na način izpolnitve obveznosti tudi irelevanten. Tožnik namreč ni trdil, da bi sredstva nakazal s svojega bančnega računa, in sodišče tudi ni ugotovilo takšnega načina izpolnitve. Neizveden dokaz torej že prima facie ne bi mogel dokazati ničesar relevantnega.

17Neutemeljen oziroma neresničen je nadalje procesni očitek, da je ta del dejanske podlage obremenjen s procesno kršitvijo, ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem prič M. Ž., J. B., M. D. in M. G. Š. Teh prič tožena stranka ni predlagala glede vprašanja, ali je tožnik dolg glavnega dolžnika sploh plačal (kot sedaj neresnično trdi v pritožbi), marveč zato, da bi povedala, da tožnik dolga ni plačal kot porok, marveč kot zastavni dolžnik (glej odgovor na tožbo – l. št. 13). O tem vprašanju bo govor v nadaljevanju obrazložitve. Kar je na tem mestu bistveno, je sklep pritožbenega sodišča, da je dejanska ugotovitev, da je tožnik dolg plačal, prepričljiva ter ni obremenjena z uveljavljanimi procesnimi kršitvami.

18Osrednje obravnavano vprašanje te pravde (in tudi pritožbenega postopka) je, ali naj bi tožnik dolg plačal kot zastavni dolžnik ali kot porok. Ta dilema je po prepričanju pritožbenega sodišča navidezna in umetna.

19Edino na zunaj zaznavno dejstvo namreč je, da je tožnik dolg plačal kot fizična oseba in, kar je odločilno, ni ga plačal kot glavni dolžnik. Dolg tudi ni bil poravnan s prodajo zastavljene tožnikove nepremičnine(3).

20Vendar dolg je bil v vsakem primeru poravnal s plačilom tožnika kot fizične osebe in ta fizična oseba je bila hkrati eden izmed dveh solidarnih porokov. Solidarni porok, ki je dolg plačal, pa ima po 1033. členu OZ regresno pravico. Te pravice mu po prepričanju pritožbenega sodišča okoliščina, da je bila ista fizična oseba obenem še zastavni dolžnik, ne more jemati. Ne le, da bi bilo to zoper pravičnost, marveč bi to položaj fizične osebe, ki je plačala tuj dolg, za katerega je jamčila kot solidarni porok, poslabševalo z utemeljitvijo, ki je izven sfere dejanskega življenja, in, ker gre za povsem isti dolg (se pravi, ne gre za dve ločeni obligaciji, ki bi jih sodišče potem neutemeljeno mešalo med seboj), tudi izven sfere pravno razumnega.

21Ker je tako, je pretežni del pritožbenih navedb irelevanten ter pritožbeno sodišče nanje dodatno zato tudi ne bo odgovarjalo.

22Neutemeljena je nadalje procesna kršitev, češ da sodišče ne bi smelo prvega naroka prekiniti ter ga kot prvi narok nato nadaljevati drugega dne. To samo po sebi tako ali tako ne more predstavljati bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 339. členu ZPP. Bi jo pa lahko predstavljalo, če bi sodišče (ob predpostavki, da je bilo takšno ravnanje napačno) dopustilo kakšen dokazni predlog, glede katerega bi bile stranke sicer prekludirane (286. člen ZPP). Konkretno gre za listinski dokaz (priloga A18). Ker je bila predložitev te listine odziv tožnika na navedbe tožene stranke v pripravljalni vlogi z dne 23.4.2010, o prekluziji ni mogoče govoriti.

23Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi razlogom sodišča prve stopnje, da tožniku regresne pravice ni mogoče odreči, češ da si pred tem ni prizadeval doseči plačila s strani glavnega dolžnika. Prvič, gre za solidarno (tretji odstavek 1019. člena OZ) in ne subsidiarno (prvi odstavek 1019. člena OZ) poroštvo. Uresničevanje porokove regresne pravice zato ne more biti nič težje, kakor je bilo uresničevanje pravice glavnega upnika.

24Drugič, pa so ob dejstvih:

- da se je stečajni postopek začel 19.11.2009;

- da je tožnik dolg poravnal 29.4.2010 in 3.5.2010;

- da je bil glavni dolžnik izbrisan iz registra 10.2.2011 ter

- da tožena stranka v tem postopku sploh ni zatrjevala, da bi imel tožnik po plačilih sploh še pravno možnost priglasiti terjatev v stečajnem postopku;

razlogi sodišča prve stopnje v 19. točki sodbe pravilni.

25Pritožbeni razlog o tem, da naj bi tožnikova ravnanja nasprotovala temeljnim načelom iz petega, šestega in sedmega člena OZ, so glede obravnavanih vprašanj pavšalni. Zastavlja se namreč vprašanje, v čem naj bi tožnikovo ravnanje, da plača, kar je bil kot porok dolžan storiti, v nasprotju s temi načeli? Tudi v pritožbi zatrjevano dejstvo, da se pred tem z vprašanjem tega (sicer tujega) dolga ni bil pripravljen nič ukvarjati, mu ne more jemati regresne pravice iz 1033. člena OZ ob dejstvu, da je kasneje tuj dolg plačal.

26Ker pritožba iz navedenih razlogov ni utemeljena ter tudi niso podani razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

27Tožeča stranka z vložitvijo odgovora na pritožbo niti hipotetično ni mogla vplivati na svoj pravni položaj. Čim je tako, stroški za to vlogo za pravdo niso bili potrebni. Po merilu iz prvega odstavka 155. člena ZPP jih zato pritožbeno sodišče tožniku ni priznalo.

--------------------

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo; ter še poznejše spremembe osnovnega predpisa).

Op. št. (2): Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001)

Op. št. (3): Če bi bil, bi se šele zastavilo nadaljnje vprašanje, ali nima tudi zastavni dolžnik regresne terjatve zoper ostale solidarne poroke – saj je vendar v primeru, če je na tak način (torej iz njegovega premoženja) poravnal dolg glavnega dolžnika, njegov položaj v vseh pravno bistvenih prvinah enak položaju solidarnega poroka, ki je plačal celoten dolg glavnega dolžnika. To bi narekovalo tudi analogno pravno posledico, določeno v 1033. členu OZ.