VSL sodba II Cp 2340/2014

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.

1Z izpodbijano sodbo je bil zavrnjen tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine, ker je sodišče ugotovilo, da zavarovanec tožene stranke ni odgovoren za delovno nezgodo v kateri je škodo utrpela tožeča stranka.

2Odločitev sodišča prve stopnje iz vseh razlogov po 338. členu ZPP izpodbija tožeča stranka po odvetniku. V obrazložitvi navaja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica opravljala dela in naloge, za katera ni imela pooblastila in v njen delokrog ne spadajo. Sodišče je nekritično sledilo izpovedbi zaslišane ravnateljice, zanemarilo pa izpovedbo tožničine sodelavke Z. P. in S. V., ki sta potrdili, da si sodelavke med seboj pomagajo in da je to utečena praksa pri njihovem delodajalcu. Da tožnica ne opravlja le dela v pralnici, sledi tudi iz opisa del in nalog, dodatnega dela pa delavci ne opravljajo vedno samo na podlagi odredb nadrejenih. Protispisna je ugotovitev sodišča, da ni dokazano, da se utor na vrhnji stopnici ni sedel na preko, kar je bil vzrok, da se je lestev zamajala, tožnica pa izgubila ravnotežje in padla. Priča Z. P. je potrdila, da je bilo z lestvijo nekaj narobe, da je bila zvita in se ni poklopila. Enako je izpovedala tudi priča S. V. Nekritično je ocenjena izpovedba izvedene priče D. B., da bi se lestev morala pri odpiranju sama zapreti in zaskočiti. Vse navedeno daje dovolj podlage za zaključek, da lestev ni bila brezhibna. Tudi priča V. ni bil prepričan, da se je utor na lestvi „zahakljal“. B. in V. sta kot strokovnjaka za varstvo pri delu v pogodbenem razmerju pri zavarovancu tožene stranke, tega sodišče pri oceni njune verodostojnosti ni upoštevalo. Če bi sodišče izvedlo dokaz z izvedencem ustrezne stroke, bi lahko ugotovilo, da lestev, ki jo je imela za delo na voljo tožnica, ni bila primerna. Sodišče tako ni imelo podlage, da ta dokazni predlog zavrne. Na koncu ostaja, da je v konkretnem primeru podana tudi objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke.

3Pritožba ni utemeljena.

4V pritožbenem postopku ni sporno, da se je tožnica poškodovala na delovnem mestu, v delovnem času, pri svojem delodajalcu, zavarovancu tožene stranke. Sporno ostaja, ali je tožnici nastala škoda kot posledica njenega samovoljnega ravnanja, ki ga njen delodajalec ni mogel pričakovati in ali je delodajalec delavcem dal na razpolago ustrezna delovna sredstva. Tožnica v pritožbenem postopku vztraja, da je bila lestev, ki so ji imeli na voljo, poškodovana tako, da utor na zadnji stopnici ni usedel na prečno os lestve. Zaradi tega lestev ni bila stabilna in se je, ko je po njej plezala tožnica, podrla in jo pokopala pod seboj.

5Pritožba obsežno polemizira z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da lestev ni bila poškodovana, ampak je tožnica pri postavljanju ni razprla do konca, zato se utor na zadnji stopnici ni usedel na prečno os lestve. Pritožbeno sodišče se z dokazno oceno sodišča prve stopnje strinja, saj je izdelana izredno skrbno, natančno in upošteva vse izvedene dokaze, kar nalaga tudi določilo 8. člena ZPP. Obrazložitev je sodišče utemeljilo prepričljivo, logično in v življenjsko sprejemljivih razlogih, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se nanje sklicuje v izogib ponavljanju. Ocena sodišča ima osnovo v izpovedbi priče Z. P., ki je kot snažilka lestev večkrat uporabljala in na izrecno vprašanje sodnice, na naroku za glavno obravnavo, izpovedala, da ni zaznala, da se zgornji podest, ki ima utor, ne poklopi na prečno os lestve. Tudi snažilka S. V. je izpovedala, da je bila lestev, ki so jo uporabljali stabilna in kritično izpostavilo, da je šele na izrecno vprašanje odvetnika tožeče stranke, če je bila lestev kaj zvita, odgovorila, da je bil podstavek zvit, zato se lestev ni poklopila. Njeno izpovedbo je sodišče dokazno ocenilo in prepričljivo pojasnilo, zakaj ji ne sledi. Sodišče je ocenilo tudi fotografije lestve, ki jih je priložila tožeča stranka in ugotovilo, da se na njih ne vidi, ali je v času fotografiranja lestev do konca razprta ali ne, kar je odločilnega pomena, da se utor povsem usede na os. Neposredno po nesreči je ogled lestve opravila izvedena priča G. V., strokovnjak za varstvo pri delu. Pri pregledu ni zaznal, da utor na zadnji stopnici ne bi sedel na prečno os. Ob preizkusu se lestev ni zibala niti škripala ali premikala. Sodišče je z natančno analizo zapisnika o pregledu lestve po nezgodi, fotografij, ki jih je priložila tožeča stranka, analize izpovedbe izvedene priče V. obeh delavk, ki sta v kritičnem času uporabljali lestev, prepričljivo ovrglo, v pritožbi ponovljene pomisleke tožeče stranke, da se je lestev podrla na tožnico, ker utor na zadnji stopnici ni sedel na prečno os. Razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo, so življenjsko logični in ne terjajo dopolnitve. Ali utor zadnje stopnice sede na desno prečno os je dejanska ugotovitev, za katero ni potrebno posebno strokovno znanje, zato za dokazovanje tega dejstva, izvedba dokaza s sodnim izvedencem ni bila potrebna in sodišče z neizvedbo dokaza ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve postopka iz 8. točke drugega odstavka 339.člena ZPP.

6V pritožbenem postopku ni sporno, da je bilo tožničino delovno mesto v pralnici in da ji kritičnega dne pomoč čistilki pri urejanju pisarne pomočnice direktorice ni odredil nihče od nadrejenih. Snažilki, zaslišani kot priči, sta sicer potrdili, da jima je tožnica občasno pomagala pri čiščenju in da se je to njima zdelo povsem normalno, ker si v vsakem podjetju med seboj pomagajo. Da vodstvo za takšno medsebojno pomoč ni vedelo, sledi iz izpovedbe ravnateljice, ki je bila prepričana, da so vsa delovna mesta sistematizirana tako, da delavke nimajo prostega časa, zato morajo tudi v primeru, ko zaradi bolezni katera od njih izpade, to nadomestiti s pogodbenimi delavci. V kritičnem času, ko je prišlo do nezgode, je bila odsotna ena od čistilk, zato so najeli čistilni servis, kar v pritožbenem postopku ni sporno. Izpovedba priče B. L. potrjuje, da so delavce v vrtcu razporejali na druga dela le izjemoma, ko so nadomeščali izpadle delavce. Kritičnega dne je bila odsotna snažilka nadomeščena s čistilnim servisom, zato ni bilo potrebe, da prostore čisti tudi tožnica, ki je na to delo nihče ni razporedil. Tega čiščenja se je tožnica lotila samovoljno, ne da bi nadrejeni to odredili in brez njihove vednosti z namenom, da bi pomagala svoji sodelavki. Ker za delo z lestvijo, ki je kot perica ne uporablja, ni bila ustrezno usposobljena, je najverjetneje ni dovolj razprla, da bi utor sedel na prečno os. V času nezgode nadrejeni tožnice niso nadzorovali, saj zato tudi ni bilo potrebe, ker je bil za čiščenje angažiran čistilni servis. Vsi izvedeni dokazi, ki jih je sodišče ocenilo, ne dajejo podlage za zaključek, da bi nadrejeni dopuščali, da perica občasno opravljala delo snažilke niti da bi jim to moralo biti znano. Ob izostanku protipravnega ravnanja tožničinega delodajalca, je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna. Ker delo čistilke, niti zaradi uporabe lestve, samo po sebi ni mogoče kvalificirati kot nevarno dejavnost, je treba odgovornost zavarovanca tožene stranke za škodo, ki je nastala tožnici, zavrniti tudi na podlagi objektivne odgovornosti. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo tistih absolutno bistvenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pritožbene navedbe pa niso utemeljene, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

7Tožeča stranka, ki je v pritožbenem postopku propadla, zato na podlagi določila 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.