VSRS sklep II DoR 447/2014

Predlog se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 11059/12 z dne 30. 1. 2012 obdržalo v veljavi tako, da je toženka dolžna tožnici plačati 12.265,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 2010 in izvršilne stroške v višini 51,00 EUR. Toženki je naložilo tudi povračilo tožničinih pravdnih stroškov v višini 372,00 EUR.

2Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Predlog za dopustitev revizije vlaga toženka in zahteva povrnitev stroškov. Meni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, predvsem določbe 12. in 20. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP) in 82., 239., 768. in 777. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ter zagrešilo več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritrjuje sodiščema nižjih stopenj, da je bila med pravdnima strankama sklenjena mandatna pogodba za unovčenje tujega čeka v znesku 10.900,00 GBP in izpostavlja pravila britanskega čekovnega prava, po katerih bi tožnica ob zadostni skrbnosti morala preveriti utemeljenost razlogov za preklic čeka ali ji dati možnost izjave o preklicu. Opozarja, da se pogodbe razlagajo tako, kot se glasijo, in da so razlogi sodišč nižjih stopenj, da se je zavezala, da bo prejeta sredstva vrnila, če bo tuja banka svojo odobritev preklicala, in da je šlo za skrajšan postopek unovčenja čeka z rezervo, v nasprotju s sklenjeno mandatno pogodbo, dogovorov pravdnih strank pa ni mogoče nadomestiti z zaslišanjem priče K. Meni, da bi tožnici lahko le odškodninsko odgovarjala. Po njeni oceni je zapis sodišča, da terjatvi ni ugovarjala po višini, protispisen, sodišče prve stopnje pa tožnice ne bi smelo pozvati na pretvorbo valut. Sklicuje se na odločbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 119/2012 in I Cp 1870/2010 ter na odločbe Vrhovnega sodišča III Ips 125/2007, II Ips 45/2012 in III Ips 38/2010. Dopustitev revizije predlaga glede vprašanj, ali sta sodišči nižjih stopenj pravilno uporabili določbi 12. in 20. člena ZMZPP, ali sta pravilno uporabili določbo 82. člena OZ o razlagi pogodb, ali sta pravilno uporabili določbi 768. in 777. člena OZ o mandatni pogodbi in ali sta pravilno uporabili določbo 239. člena OZ o izpolnitvi obveznosti.

4Predlog ni utemeljen.

5Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

6Toženka je obveznost povračila izplačanega zneska iz mandatne pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama, ki sta jo sodišči nižjih stopenj brez očitanih procesnih kršitev in odstopa od izpostavljenih odločb ugotovili iz priložene listine, dolžna izpolniti. Vrhovno sodišče je zato ocenilo, da pogoji iz 367. a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni, in je njen predlog za dopustitev revizije zavrnilo (četrti odstavek 367. c člena ZPP).

7Odločitev, da toženka sama krije svoje stroške tega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP ter je zajeta z izrekom te odločbe.