VSL sklep II Kp 9406/2010

Pritožbi državne tožilke se ugodi, izpodbijani sklep se v točkah I in II izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Z uvodoma navedenim sklepom Okrožno sodišče v Ljubljani ob ugoditvi ugovoroma zoper obtožnico zagovornic obdolženih A. in B. ter po uradni dolžnosti ni dopustilo obtožbe in je ustavilo kazenski postopek zoper obdolžene A., B., C., D., E. ter F., ki naj bi storili obdolženi A., B., C., D. in E. vsak kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 240. člena KZ, obdolženi F. pa kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ (tč. I izreka). Odločilo je, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka Zakona o kazenskem postopku (ZKP), potrebni izdatki obdolžencev in potrebni izdatki ter nagrada zagovornikov v delu, za katerega se kazenski postopek ustavi, bremenijo proračun (tč. II izreka). V preostalem delu je zavrnilo ugovora zagovornikov obdolženih F. in E. (tč. III izreka). Zavrnilo je tudi ugovore zagovornikov obdolženih G., H., I. ter J. (tč. IV izreka).

Zoper odločbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka sklepa se je brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov pravočasno pritožila okrožna državna tožilka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da obtožbo dopusti in ugovore zavrne kot neutemeljene, podrejeno pa, da obtožnico vrne v popravo SDT RS.

Na pritožbo je odgovorila zagovornica obdolženega B. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji sklepa v izpodbijanem delu v okviru pritožbenih navedb in odgovora na pritožbo pritožbeno sodišče ugotavlja, da se okrožna državna tožilka utemeljeno zavzema za razveljavitev sklepa. Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje preuranjena ter pravno zmotna.

Kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 240. člena KZ (med drugim) stori, kdor omogoči sestavo poslovne knjige, ki jo mora voditi po zakonu, poslovna knjiga pa je pomembna za poslovni promet z drugimi pravnimi in fizičnimi osebami. Kaznivo dejanje po drugem odstavku 240. člena KZ stori, kdor lažno poslovno listino uporabi kot resnično, gre pa za poslovno listino, ki jo mora voditi po zakonu in je pomembna za poslovni promet z drugimi pravnimi in fizičnimi osebami. Predmetni določbi kazenskega zakona sta blanketni normi, saj sami v celoti ne določata zakonskega stanu kaznivega dejanja (ne naštevata podrobneje raznih poslovnih knjig in listin, ki jih je potrebno voditi na podlagi zakonain so pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi in fizičnimi osebami), temveč se glede posameznih znakov sklicujeta na norme v sprejetih predpisih z drugih pravnih področij (dopolnilne norme). Blanketna kazenskopravna norma in dopolnilna norma iz drugega predpisa tvorita pravno celoto. Vrhovno sodišče RS se je že večkrat opredelilo (npr. sodbe I Ips 255/2010 z dne 17. 2. 2011, I Ips 94/2010 z dne 16. 12. 2010, I Ips 4/94 z dne 16. 2. 1994), da trditev, da dejanje ni kaznivo dejanje, če v njegovem opisu ni vključena (pravilna) označba dopolnilne norme, drži le takrat, ko dopolnilna norma nadomešča tudi del opisa dejanja kot dogodka v stvarnosti. V takšnih primerih mora biti jasno označeno, katera je ta dopolnilna norma, saj lahko spreminjanje njene označbe že pomeni spreminjanje opisa kaznivega dejanja iz obtožbe.

V obravnavanem primeru je v konkretnem delu opisov kaznivih dejanj, ki se očitajo obdolženemu F. (točke III/2, VI/2, VII/2 VIII/2, IX/4 obtožbe), navedeno, da je obdolženec v opredeljenih časovnih in krajevnih okoliščinah kot direktor oziroma zakoniti zastopnik družb X, d.o.o. in Y, d.o.o. izdal opredeljene račune, ki jih je izstavil v izplačilo soobdolženim A., D., C., B. ter družbi N, d.o.o., pri čemer je račun poslovna listina, ki jo je moral voditi po zakonu in ki je pomembna za poslovni promet z drugimi pravnimi ter fizičnimi osebami kot tudi za namene obdavčitve z davkom na dodano vrednost, izdani računi pa so bili v celoti fiktivni, saj na njih zaračunanih vrednosti na njih navedenih storitev družbi X, d.o.o. in Y, d.o.o. nista opravili v korist navedenih prejemnikov računov, česar se je obdolženi zavedal ter je račune izdal zgolj iz razloga, da so jih prejemniki uporabili za potrebe navideznega povečanja vrednosti vstopnega DDV. V konkretnem delu opisov kaznivih dejanj, ki se očitajo obdolženim A. (točka III/1 obtožbe), D. (točka VI/1), C. (točka VII/1), B. (točka VIII/1) in E. (točka IX/3) pa je navedeno, da so omenjeni, ki so zaradi svoje dejavnosti zavezanci za vodenje knjige prejetih računov kot poslovne knjige, ki jo morajo voditi po zakonu in ki je pomembna za zagotovitev podatkov o prejetih računih ter s tem o opravljenem obsegu obdavčljivih transakcij z drugimi fizičnimi in pravnimi osebami, v opredeljenih časovnih in krajevnih okoliščinah predložili v knjiženje lažne račune družb X, d.o.o. oziroma Y, d.o.o., ki jih je izdal soobdolženi F., ter na ta način vedoč, da storitve na računih niso bile opravljene, z namenom navideznega povečanja vrednosti vstopnega DDV s posledično opravljenimi vknjižbami računov za fiktivne storitve v knjigo prejetih računov omogočili sestavo poslovne knjige z lažno vsebino.

Ob takšnih opisih kaznivih dejanj v obtožnici pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenemu stališču državne tožilke, ki temelji tudi na sodni praksi VS RS, da je opis dogodkov v tenorju obtožbe razumljiv in omogoča presojo, ali so v njem navedena vsa dejstva ter okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ. Ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da se državno tožilstvo v opisih dejanj sklicuje na dopolnilne norme v predpisih, ki v času storitve kaznivih dejanj niso več veljali (ZDDV in ZGD-H) oziroma v določenih delih niti ne urejajo relevantne materije (npr. pri opredelitvi računa kot poslovne listine), je sicer pravilna, vendar se vprašanje, ali je podano kaznivo dejanje, presoja po tem, ali iz dejanja, opisanega v tenorju obtožnice, izhajajo vsi znaki kaznivega dejanja, ki morajo biti navedeni v blanketni ter dopolnilni normi (gl. sodbo VS RS I Ips 95/2010 z dne 2. 12. 2010). Po presoji pritožbenega sodišča razlogovanje sodišča prve stopnje, da dejanje ni kaznivo, če ni konkretizirana (pravilna) dopolnilna norma, v obravnavanem primeru ne drži. Dopolnilne norme v tej kazenski zadevi namreč ne nadomeščajo dela opisa dejanj kot življenjskih dogodkov. Kot je že bilo pojasnjeno, so v tenorju obtožbe opisana izvršitvena ravnanja obdolžencev, opisano je, da so predmet kaznivih dejanj listine – računi z neresnično vsebino, opisano je, za katere listine gre, torej za poslovne listine, ki se morajo voditi po zakonu in so pomembne za poslovni promet, prav tako pa so konkretizirano opisane okoliščine v zvezi z omogočanjem sestave knjige prejetih računov kot poslovne knjige, ki jo je potrebno voditi na podlagi zakona ter ki je pomembna za poslovni promet. V opisu dejanj so tako navedena vsa odločilna dejstva, s katerimi so konkretizirani abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja ponarejanja poslovnih listin po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ, posledično pa ni mogoče sprejeti razlogov izpodbijanega sklepa, da okvir obtožbe ni jasno postavljen ter da obdolženi ne vedo, proti kakšnim očitkom se branijo. Za odločitev je bistveno, kar utemeljeno izpostavlja tudi pritožnica, da sicer očitna uporaba nepravilnih določb dopolnilnih norm ne vpliva na zaključek, da so v obtožbenih opisih dejanj vsebovani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja oziroma so ti znaki konkretno navedeni pri opisih izvršitvenih ravnanj obdolžencev. Nasprotno stališče sodišča prve stopnje, ki je kazenski postopek ustavilo na podlagi vsebinske presoje po 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP, torej iz razloga, ker dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje, se po oceni pritožbenega sodišča izkaže za prestrogo. Seveda pa bo moralo državno tožilstvo v nadaljevanju postopka odpraviti napake in pomanjkljivosti v obtožnici (drugi odstavek 276. člena ZKP) ter v opise dejanj vključiti pravilne navedbe dopolnilnih norm iz ustreznih predpisov, zaradi česar ne bo moglo priti do situacije, ko blanketna norma iz 240. člena KZ ne bi bila opredeljena s pravilnimi označbami dopolnilnih norm.

V posledici vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo, razveljavilo izpodbijano točko I izreka sklepa in odločbo o stroškovni posledici v II. točki izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ob upoštevanju stališča pritožbenega sodišča v tej odločbi bo moralo sodišče prve stopnje postopati v skladu z določilom drugega odstavka 276. člena ZKP, ki ureja popravo formalnih pomanjkljivosti obtožbe, vsebinsko pa bo moralo odločiti tudi o tistih delih ugovorov zoper obtožnico, o katerih zaradi sprejete odločitve v izpodbijanem delu sklepa v dosedanjem postopku ni odločalo.