56. člen ZDDV-UPB4

Vprašanje, ali je v obtožbi opisano dejanje kaznivo dejanje, v kolikor so napačno navedeni blanketni (dopolni) predpisi, je odvisno od tega, ali so v konkretnem opisu navedeni znaki blanketnih norm, ki zakonske znake kaznivega dejanja dopolnjujejo. Zato sama navedba napačne blanketne norme ne pomeni, da očitano dejanje nima v opisu vseh znakov kaznivega dejanja.

Tožnik statusa davčnega zavezanca ni imel, zato nima pravice do odbitka vstopnega DDV po prejetih računih za davčna obdobja, ko ni bil davčni zavezanec.

V konkretnem primeru gre za navidezne posle, fiktivne račune, zaradi česar tožeča stranka ne more uveljavljati odbitka vstopnega DDV. Davčni organ je upošteval tudi načelo sorazmernosti in potem ko je natančno preveril poslovanje vseh vpletenih gospodarskih subjektov, odločil pravilno, ko tožeči stranki ni priznal odbitka vstopnega DDV.

V obravnavanem primeru tožniku ni priznan odbitek vstopnega DDV po računih, za katere prvostopenjski organ ugotavlja, da so fiktivni računi, tožniku pa se očita, da je vedel, da sodeluje v goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti.

Po prvem odstavku 40. člena ZDDV pravica do odbitka vstopnega DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV in davčni zavezanec sme odbiti DDV ne prej kot v davčnem obdobju, v katerem je prejel račune za njemu opravljeno dobavo blaga ali storitev oziroma carinsko deklaracijo za uvoženo blago. Odbitek vstopnega DDV je torej pravica, ki gre davčnemu zavezancu, ob izpolnjevanju določenih pogojev. V obravnavanem primeru je odločilno to, da tožeča stranka ni izkazala, da bi dobave blaga dejansko opravila družba, ki je izstavila račune, od katerih je tožeča stranka uveljavljala odbitek DDV. Prejemnik računa nima pravice do odbitka vstopnega DDV samo zato, ker razpolaga s prejetim računom. Z računom mora biti zaračunana dejanska transakcija. Davčni organ pa ima pravico in dolžnost ugotavljati, kako so poslovni dogodki potekali in ali iz njih izhaja dolžnost plačila davčnih obveznosti. Gre za prisilne predpise, ki se jim stranke s sklepanjem navideznih poslov ne morejo izogniti.

Na podlagi 1. točke 1. odstavka 56. člena ZDDV je davčni zavezanec dolžan v svojem knjigovodstvu zagotoviti vse podatke, potrebne za pravilno in pravočasno obračunavanje in plačevanje DDV, še posebej pa o skupni vrednosti opravljenega prometa blaga oziroma storitev; vrednosti prometa blaga oziroma storitev po različnih stopnjah DDV, vrednosti opravljenega prometa blaga oziroma storitev, za katerega je predpisana oprostitev DDV. Pri pregledu prejetih računov je bilo ugotovljeno, da je tožnik ravnal v nasprotju s 1. odstavkom 41. člena ZDDV. Po navedeni določbi davčni zavezanec, ki opravlja obdavčeno in oproščeno dejavnost, določi znesek vstopnega DDV, ki se nanaša na obdavčeno in oproščeno dejavnost, v zvezi s katero ima pravico do odbitka vstopnega DDV v skladu z 2. in 3. odstavkom 40 člena ZDDV, z odbitnim deležem, razen če v svojem knjigovodstvu ali izvenknjigovodski evidenci zagotovi podatke o vstopnem DDV in znesku vstopnega DDV, za katerega mu je priznana pravica do odbitka vstopnega DDV.

Izdajatelj računov le-teh ni imel v svoji dokumentaciji in ni bila možna preveritev dobave navedenih orodij pri dobavitelju, tožnik pa navedenih orodij tudi ni imel evidentiranih, tako kot mu nalagajo davčni predpisi (Pravilnik o vodenju poslovnih knjig, Uradni list RS, št. 5/95), saj iz registra osnovnih sredstev ni bilo razvidno stanje sredstev po vrsti, vrednosti in količini. Zato je tudi po mnenju sodišča moč pritrditi ugotovitvam obeh davčnih organov, da tožnik ni izkazal verodostojnost pridobitve spornih orodij in da gre za za fiktivne račune o nabavi.

Pomembnosti knjige prejetih računov za poslovni promet z drugimi pravnimi osebami v opisu kaznivega dejanja po 1. odstavku 240. člena KZ, iz katerega je že razvidno, da računi za gorivo v različnih zneskih glasijo na družbo P. d.d. L., ni potrebno posebej poudarjati.

V obravnavanem primeru je sporno vprašanje ali je tožnik uveljavljal odbitek vstopnega DDV v pravilnih davčnih obdobjih glede na zgoraj navedeno določbo ZDDV. Za to pa je odločilno, kdaj je tožnik prejel navedene račune, ki jih je bil dolžan po pravilih vestnega vodenja poslovnih knjig (56. in 57. člen ZDDV), kot tudi Pravilnik o vodenju poslovnih knjig in sestavljanju letnega poročila za samostojnega podjetnika (Uradni list RS, št. 5/98 do 68/98), ki predpisuje obvezna splošna merila računovodskih informacij za potrebe lastnika in poslovnega okolja in ki ga dopolnjujejo tudi Slovenski računovodski standardi (dalje SRS). Po povedanem je odločilna ugotovitev, da tožnik ni evidentiral prejete račune oz. začasne situacije v svojih poslovnih knjigah tedaj, ko jih je prejel. Da pa jih je dejansko prejel prej, kot v mesecu decembru, izhaja iz ugotovitev prvostopnega organa.

Tudi po oceni sodišča določba 7. odstavka 40. člena ZDDV ni nejasna. Po navedeni določbi sme davčni zavezanec odbiti vstopni DDV v davčnem obdobju, s čimer je po presoji sodišča urejena tako pridobitev pravice kot tudi rok za njeno uveljavljanje. Gre za zakonski materialni rok za uveljavitev pravice, s potekom katerega pravica, ki je stranka ni uveljavila, ugasne.

Po mnenju sodišča za presojo utemeljenosti naknadnega obračuna DDV, ne pridejo v poštev določbe ZOR, saj mora tožnik kot davčni zavezanec v svojem knjigovodstvu zagotoviti vse podatke, potrebne za pravilno in pravočasno obračunavanje in plačevanje DDV (56. člen ZDDV). Pogoj za odbitek DDV je račun, ki mora vsebovati vse podatke iz 34. člena ZDDV.