VSRS sklep II Ips 69/2012

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnikoma 6.802,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 5. 2007 dalje do plačila ter jima povrniti odmerjene pravdne stroške. Zavrnilo pa je del tožbenega zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od vtoževanega zneska od 3. 2. 2002 do 7. 5. 2007 in v celoti zahtevek za plačilo 875,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2007 do plačila.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi o pritožbenih stroških.

3S sklepom II DoR 374/2011 z dne 24. 11. 2011 je Vrhovno sodišče na predlog toženke dopustilo revizijo glede preizkusa pravilnosti materialnopravnega stališča o obstoju toženkine odškodninske odgovornosti ter obstoja v predlogu zatrjevane kršitve postopka v zvezi z zavrnitvijo toženkinega dokaznega predloga za postavitev izvedenca strojne (vodovodne) stroke.

4Na podlagi tega sklepa je toženka pravočasno vložila revizijo iz vseh razlogov po prvem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Trdi, da počenje cevi predstavlja akcidentalno okoliščino, ko neka stvar, ki je sicer nenevarna, postane nevarna zgolj zaradi izjemnega nepredvidljivega in od lastnika stvari neodvisnega dogodka. V takem primeru ne gre za objektivno odgovornost, saj škoda ne predstavlja realizacije tiste nevarnosti, zaradi katere je vzpostavljena objektivna odgovornost. Za nevarno stvar sodna praksa šteje tisto stvar, pri uporabi katere kljub previdnosti in upoštevanju varnostnih pravil prihaja do nesreč in kjer je možnost nastanka škode vnaprej vključena v uporabo stvari. Ustavno sodišče je v zadevi Up 307/2002, ki je povsem primerljiva z obravnavano, zapisalo: „Presoja Višjega sodišča v bistvu vzpostavlja objektivno odgovornost pritožnika za nastalo škodo, saj temelji na stališču, da je za odgovornost toženca dovolj, da škoda izvira iz njegove sfere. Višje sodišče je s tem uporabilo določbo 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) v nasprotju z njeno vsebino, s tem pa poseglo v pritožnikovo pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).“ Ustavno sodišče torej ni potrdilo objektivne odgovornosti imetnika zgolj zato, ker je škoda nastala zaradi izlitja vode iz ventila v njegovi stanovanjski enoti. Stališče o objektivni odgovornosti utira pot nepravilni in nevarni sodni praksi, da zadošča, da povzroči škodo stvar v „golem“ lastništvu njenega imetnika. Podrejeno sporno pravno vprašanje pa je, ali pok cevke, za katero je bilo v postopku ugotovljeno, da je relativno nova in nepoškodovana, predstavlja akcidentalno okoliščino ali ne. Po mnenju višjega sodišča ne, saj je predvidljiv, po mnenju toženke pa, saj neka stvar, ki je kot taka nenevarna, postane nevarna zgolj zaradi izjemnega, zunanjega in nepredvidljivega dogodka. Kadar škoda nastane zaradi nekih izrednih okoliščin, škoda ne pomeni realizacije tiste nevarnosti, zaradi katere je uzakonjena objektivna odgovornost. Nepravilno je tudi stališče sodišča druge stopnje, da toženka ni pravočasno dala konkretnega in utemeljenega predloga za izvedbo dokaza z izvedencem strojne stroke oziroma da naj bi bil njen predlog dan kot informativni dokaz. Res je sicer v odgovoru na tožbo dokaz z izvedencem strojne (vodovodne) stroke dala po potrebi, nato pa je na prvem naroku ta dokaz predlagala, v zvezi s tem dala natančne trditve in štiri vprašanja, na katera naj odgovori izvedenec, med drugim tudi, kaj je bil neposredni vzrok počenja cevi in ali je to lahko posledica prekomerne trdote vode. Obenem je v spis vložila cevko, ki je počila, in predlagala, da jo izvedenec pregleda. Glede na to da je bil predlagan pravočasno, predlog pa utemeljen s trditveno podlago in vprašanji za izvedenca, njegova zavrnitev z argumentom, da je bil predlagan kot informativni dokaz, predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena v zvezi s 286. členom ZPP. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, pritožbi ugodi in spremeni prvostopenjsko sodbo tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno pa, da razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma razveljavi le sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrne v novo sojenje temu sodišču.

5Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožnikoma, ki sta nanjo odgovorila. Zagovarjata stališče, da gre za vzorčen primer objektivne odgovornosti po drugem odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ugoditev reviziji bi po njunem mnenju vzpostavila nevarno sodno prakso, da bi v primerih, kjer so sosedje v sporu, prihajalo do „naključnih“ izlivov iz višjih stanovanj v nižja, za katera ne bi nihče odgovarjal, ker bi bilo nemogoče dokazati, da je šlo za namerni izliv.

6Tožnika sta 15. 2. 2013 z dopisom opozorila Vrhovno sodišče, da je bila toženki odvzeta poslovna sposobnost, uvedba postopka za odvzem poslovne sposobnosti pri njej lastnih nepremičninah pa v zemljiški knjigi zaznamovana 3. 2. 2012. Ker je bila revizija vložena le 10 dni pred tem in ker se postopek za odvzem poslovne sposobnosti začne šele po določenem času, ko se oseba ne zaveda več dogajanja okoli sebe, bi bilo smotrno preveriti, kakšno je bilo stanje toženke v času vložitve revizije oziroma tedaj, ko je svojemu pooblaščencu podpisala pooblastilo za vložitev revizije. Zato naj Vrhovno sodišče pred odločanjem o reviziji pridobi spis o odvzemu poslovne sposobnosti toženki, organu, pristojnemu za socialne zadeve, pa naloži postavitev skrbnika.

7Revizija je utemeljena.

8Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot pravdna stranka, pravdno sposoben in ali zastopa pravdno nesposobno stranko njen zakoniti zastopnik (80. člen ZPP). Če stranka med postopkom postane poslovno nesposobna, ima pa pooblaščenca, kateremu je dana pravica, da opravlja vsa pravdna dejanja, ima pooblaščenec še naprej pravico opravljati pravdna dejanja (prvi odstavek 100. člena ZPP), izguba poslovne (pravdne) sposobnosti pa tudi nima za posledico prekinitve postopka (prim. 1. točko prvega odstavka 205. člena ZPP). Tožnika opozarjata, da začetek postopka za odvzem poslovne sposobnosti (in s tem izgubo pravdne sposobnosti stranke) praviloma ne sovpada s trenutkom, ko oseba ni več sposobna skrbeti sama zase, za svoje pravice in koristi ter razumeti pomena svojih dejanj, vendar pa napačno menita, da je relevanten trenutek za presojo toženkine poslovne sposobnosti datum vložitve revizije oziroma datum pooblastila odvetniku za opravo tega dejanja. Revizijski postopek je po uveljavitvi novele ZPP-D v primerih, kot je obravnavani(1), dvofazen: Vrhovno sodišče najprej odloča o tem, ali se revizija dopusti, in šele nato (če je vložena) o njeni utemeljenosti. Postopek z revizijo kot izrednim pravnim sredstvom se torej začne že z vložitvijo predloga za dopustitev revizije kot prve faze postopka. Ker stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi lahko opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik(2) (tretji odstavek 86. člena ZPP), je za presojo njene pravdne sposobnosti relevanten trenutek pooblastitve odvetnika za vložitev predloga za dopustitev revizije kot prvega pravdnega dejanja v tem postopku. V konkretnem primeru je bilo to 1. 9. 2011, torej kar 5 mesecev pred uvedbo postopka za odvzem poslovne sposobnosti. Tožnika tako s svojimi trditvami nista uspela vzbuditi dvoma, da bi toženka že tedaj ne bila poslovno sposobna, toženkino ravnanje (pooblastitev odvetnika) pa je v skladu z njenim dosedanjim ravnanjem v pravdnem postopku in kaže (le) na vztrajanje pri dosedanjih stališčih, izraženih v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje in s tem v zvezi le na temu ustrezna nadaljnja pravdna dejanja v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, vloženih v zavarovanje njenih pravic in koristi.

9Tožnika v tej pravdi zahtevata povrnitev škode, ki sta jo utrpela na počitniškem stanovanju, ker je 3. 2. 2007 v toženkinem stanovanju, ki leži v nadstropju nad njunim, počila cev, ki vodi do kotlička stranišča, zaradi česar je prišlo do obsežnega izliva vode v njuno stanovanje. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo. Odločitev je utemeljilo na objektivni odgovornosti toženke, iz katere sfere izvira škoda. Toženka je bila imetnica cevi, ki je počila, iz nje pa je začela iztekati voda, s čimer je nastal nadpovprečen riziko nastanka škode; s tem je cev postala nevarna stvar, za škodo od nevarne stvari pa odgovarja njen imetnik. Sodišče druge stopnje je takim razlogom pritrdilo in dodalo, da gre za nevarno stvar, ko gre za nevarnosti, ki jih kljub zadostni skrbnosti ni mogoče vselej nadzorovati in jih imeti pod kontrolo oziroma ko kljub še tako veliki skrbnosti ni mogoče preprečiti obsežne škode. Čeprav cev sama po sebi ni nevarna stvar, odgovarja toženka kot njena imetnica po načelih objektivne odgovornosti za nevarno stvar, ker je tožnikoma nastala zaradi prostorske povezanosti apartmajev v zvezi s spletom okoliščin, ki so nastale v sferi toženke kot imetnice cevi, ki je počila, in na kar tožnika kljub normalni skrbnosti nista imela vpliva. Možnost počenja cevi je objektivno predvidljiva pri vsaki cevi, zato je treba nanjo računati, saj izvira iz same narave delovanja vodovodne cevi. Če se taki možni in predvidljivi dogodki zgodijo, gredo v breme tistega, v čigar korist stvar sicer deluje.

10Vrhovno sodišče je že v številnih odločbah poudarilo, da naše odškodninsko pravo temelji na pravilu o krivdni ali subjektivni odgovornosti. Zato je odgovornost ne glede na krivdo ali objektivna odgovornost izjema, ki jo je treba, kot vse izjeme, ozko, utesnjujoče razlagati. Ne glede na krivdo se odgovarja (samo) za škodo od tiste stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, in v tistih primerih, ki jih določa zakon (drugi in tretji odstavek 131. člena OZ). Nevarna stvar kot pravni standard predstavlja stvar, ki ki zaradi svojih lastnosti, položaja, načina in mesta uporabe pomeni večjo nevarnost za nastanek škode. Načeloma niso nevarne tiste stvari, ki take šele postanejo bodisi z nepravilno uporabo bodisi v določenih izrednih okoliščinah in izključno zaradi teh okoliščin. V teh primerih vzrok škode ni potencialno povečana nevarnost, ki jo prinaša stvar, pač pa nekaj drugega: nepravilna uporaba, opustitev dolžnega nadzora oziroma izredne okoliščine. Nastala škoda v takih primerih ni realizacija tiste nevarnosti, zaradi katere je bila uzakonjena objektivna odgovornost.(3) Drugačna stališča starejše sodne prakse, ki jih v svoji odločbi omenja sodišče druge stopnje, so bila tako že presežena.(4)

11Zmotno je torej izhodišče sodišča druge stopnje (in v tem delu tudi sodišča prve stopnje), ki toženkino objektivno odgovornost utemeljuje z odgovornostjo za nevarno stvar, kar je postala cev, s tem ko je počila, na kar pravdni stranki kljub normalni skrbnosti nista imeli vpliva, zaradi prostorske povezanosti apartmajev pa je nato izliv vode iz te cevi povzročil tožnikoma škodo. Cev, ki povezuje zidni ventil in izplakovalni kotliček stranišča, ne predstavlja nevarne stvari. Če v določenih okoliščinah (v spletu okoliščin, kot zaključuje sodišče druge stopnje) stvar, ki sicer ni nevarna, postane nevarna in zato povzroči (lahko tudi večjo) škodo, to narave (subjektivne) odgovornosti ne spreminja, pač pa zahteva presojo predpostavk odškodninske odgovornosti za nastop teh okoliščin. Povedano drugače, če je povečana nevarnost sicer nenevarne stvari posledica nedopustnega ravnanja odgovorne osebe, je podlaga odškodninske odgovornosti še vedno krivdna. Okoliščina, da škoda izvira iz sfere toženke, zadošča za opredelitev protipravnosti ravnanja, saj je kot tako treba opredeliti ravnanje, katerega objektivna posledica je nastanek škode. Zahteva po natančnem opisu konkretnega toženkinega protipravnega ravnanja, katerega posledica je bila nastanek škode, v vseh podrobnostih bi bila namreč prestroga. Takšno (tolikšno) dokazno breme bi bilo za tožečo stranko nemogoče in bi tako lahko pomenilo že poseg v strankino pravico do sodnega varstva.

12Odveč pa je bojazen, ki jo v odgovoru na revizijo izražata tožnika, češ da naj bi stališče o krivdni odškodninski odgovornosti odpiralo možnost „naključnih“ izlivov vode iz višje ležečih stanovanj v nižje ležeča, za katera naj ne bi nihče odgovarjal, ker bi bilo nemogoče dokazati, da je šlo za namerni izliv. Splošno pravilo o odškodninski odgovornosti (prvi odstavek 131. člena OZ) določa krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom, kar pomeni, da mora v konkretnem primeru toženka dokazati, da je škoda nastala brez njene krivde. Dokazati torej mora, da je storila vse potrebno, da do škodnega dogodka in nastanka škode ne bi prišlo. V zvezi s tem pa je treba pritrditi reviziji, da je toženka ravno s tem namenom, to je z namenom razbremenitve pred odgovornostjo za nastalo škodo ustrezno predlagala dokaz z izvedencem strojne stroke oziroma izvedencem za vodovodno instalacijo. Kot korektno povzema v reviziji, je tega v odgovoru na tožbo predlagala zgolj „po potrebi“, nato pa povsem določno na prvem naroku s postavitvijo konkretnih vprašanj za izvedenca in izrecno v dokaz, „da ni v ničemer kriva za nastalo škodo tožeče stranke.“ Takšen dokaz za razbremenitev krivdne odgovornosti ni bil zgolj informativne narave, saj toženka ni bila dolžna navesti razloge za oprostitev objektivne odgovornosti. Ali povedano drugače: predlagan dokaz je višje sodišče označilo za informativni izhajajoč z napačnega stališča o objektivno odgovornosti toženke, po katerem tožničino trditveno breme obsega tudi navedbo konkretnih ekskulpacijskih razlogov.

13Revizija toženke je torej utemeljena. Ker višje sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni presodilo vseh pritožbenih navedb, s katerimi je toženka izpodbijala sodbo prve stopnje, je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in vrnilo zadevo temu sodišču v novo sojenje.

14Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Gre za revizijo po tretjem odstavku 367. člena ZPP.

Op. št. (2): V postopku ni bilo izkazano, da bi imela stranka sama opravljen pravniški državni izpit (četrti odstavek 86. člena ZPP).

Op. št. (3): Dunja Jadek Pensa v Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2003, prva knjiga stran 851.

Op. št. (4): Npr. II Ips 394/2011, II Ips 269/2012, II Ips 297/2011, II Ips 198/2006.