VSRS Sodba I Ips 14977/2012-96

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojeni B. Š. je dolžan plačati sodno takso v znesku 400 evrov, obsojena pravna oseba L. d.o.o., je dolžna plačati sodno takso v znesku 1.800 evrov.

A.

1Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je B. Š. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1 ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo enotno kazen sedem mesecev zapora in preizkusno dobo eno leto. Pravno osebo L. d.o.o. je sodišče spoznalo za odgovorno kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena v zvezi z 42. členom KZ-1 v zvezi s 1. točko 4. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD) in kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena v zvezi z 42. členom KZ-1 v zvezi s 1. točko 4. člena ZOPOKD, ter ji izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo enotno denarno kazen 15.000 evrov in preizkusno dobo eno leto. Višje sodišče je zavrnilo pritožbi zagovornika obsojenca in zagovornika obsojene pravne osebe ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper pravnomočno sodbo sta zagovornika obeh obsojencev vložila zahtevi za varstvo zakonitosti. Zagovornik obsojenega B. Š. vlaga zahtevo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in navaja, da v izpodbijani sodbi ni obrazloženo, kateri dokazi dokazujejo, da je obsojenec vedel, da je kompenzacija ponarejena, da je prav obsojenec predložil sporno kompenzacijo ter da je prav on vpisal kompenzacijo v poslovne knjige oziroma da je bilo oboje narejeno po njegovi odredbi. Sodišče je takšen zaključek napravilo na podlagi prejšnjega poslovanja podjetja, kar je v kazenskem postopku nedopustno.

3Zagovornik obsojene pravne osebe vlaga zahtevo zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP in bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Kršitev kazenskega zakona utemeljuje s trditvijo, da v opisu dejanja ni konkretiziran temelj odgovornosti pravne osebe, saj ni z ničemer konkretizirano, kakšna naj bi bila korist pravne osebe, niti kateri protipravni sklep vodstvenega organa pravne osebe naj bi bil izvršen z ravnanjem obsojenca. Po mnenju vložnika iz izpodbijane sodbe ne izhaja zadostna obrazložitev o temelju kazenske odgovornosti pravne osebe, o tem, kateri protipravni sklep naj bi bil izvršen in kateri dokazi izkazujejo, da je imela pravna oseba korist zaradi storjenega kaznivega dejanja, da je obsojenec vedel, da je medsebojna kompenzacija lažna in da je prav obsojeni uporabil kompenzacijo oziroma jo vpisal v poslovne knjige.

4Na zahtevi za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki predlaga zavrnitev obeh zahtev. Zagovornika izpodbijata dokazno oceno sodišča, kar ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Na enake navedbe obrambe je relevantno odgovorilo že višje sodišče, tako glede temelja kazenske odgovornosti pravne osebe pri opisu kaznivih dejanj, kakor tudi glede obrazložitve sodbe.

5Obsojenca in zagovornika se o odgovoru vrhovne državne tožilke niso izjavili.

B.

6Zagovornik obsojene pravne osebe v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona in navaja, da v izreku izpodbijane sodbe ni konkretiziran temelj odgovornosti pravne osebe po 4. členu ZOPOKD, saj ni opisana korist, ki naj bi jo z ravnanjem obsojenega pridobila pravna oseba, niti ni opisan protipravni sklep vodstvenih organov, katerega izvršitev naj bi predstavljala kaznivo dejanje. Vsebinsko enake pritožbene očitke je višje sodišče v točki 22 obrazložitve sodbe zavrnilo ter pojasnilo, da se izrek sodbe sodišča prve stopnje glede odgovornosti pravne osebe sklicuje na opis kaznivih dejanj obsojenega B. Š. pod točko I izreka. Iz slednjega izhaja, da pomeni njegovo ravnanje izvršitev sklepa, ki ga je sam sprejel kot direktor, torej kot vodstveni organ obsojene pravne osebe. Korist pravne osebe je v opisu obeh kaznivih dejanj konkretizirana z okoliščinami, da je bilo prvo dejanje storjeno v postopku davčne izvršbe dolga davčnega dolžnika B&B iz terjatve davčnega dolžnika do obsojene pravne osebe, drugo dejanje pa predstavlja ponareditev poslovnih knjig, ki jih je obsojena pravna oseba dolžna voditi po zakonu.

7Po presoji Vrhovnega sodišča je stališče višjega sodišča pravilno. V opisu dejanj pod točko I je dovolj določno navedeno, da je obsojeni uporabil lažno kompenzacijo med družbama L. ter B&B v višini 8.396,40 evrov tako, da jo je predložil davčnemu organu v postopku zoper davčnega dolžnika družbo B&B, ko se je opravljala izvršba na terjatev davčnega dolžnika do obsojene pravne osebe (prvo kaznivo dejanje); in da je isto kompenzacijo vpisal v poslovne knjige obsojene pravne osebe (drugo kaznivo dejanje). Iz sicer zelo zgoščenega opisa kaznivih dejanj izhajajo vse bistvene okoliščine, na podlagi katerih je mogoče zaključiti, da sta bili obe kaznivi dejanji storjeni ne le v korist, temveč tudi v imenu in na račun obsojene pravne osebe.

8Korist, ki je z izvršitvijo kaznivih dejanj nastala pravni osebi, je sodišče prve stopnje ugotovilo in podrobno obrazložilo v točkah 11, 25 in 34, kjer je navedlo dokaze in okoliščine, na katere je oprlo zaključek glede tega odločilnega dejstva. Nasprotno trditvam obeh vložnikov ima izpodbijana sodba tudi razloge o tem, kateri protipravni sklep vodstvenih organov pravne osebe je bil izvršen. Sodišče prve stopnje namreč v večjem delu svoje obrazložitve navaja razumne in dokazno podprte razloge, na podlagi katerih je zaključilo, da je obsojeni B. Š. kot direktor obsojene pravne osebe vedel, da je kompenzacija ponarejena in je sam odredil oziroma naročil, naj se predloži davčnemu organu in vpiše v poslovno knjigo. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo uveljavljata vložnika, torej ni podana. Z navedbami, da ni obrazloženo, kateri dokazi dokazujejo očitana kazniva dejanja in da ugotovitve sodišča niso dokazno podprte, zagovornika ne utemeljujeta zatrjevane procesne kršitve, temveč izražata svoje nestrinjanje z dejanskimi zaključki sodišča o odločilnih dejstvih in drugih okoliščinah, ugotovljenih v pravnomočni sodbi. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

9Vrhovno sodišče je zavrnilo zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega B. Š. in zagovornika obsojene pravne osebe L., ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se sklicujeta zahtevi (425. člen ZKP).

10Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornika z zahtevama za varstvo zakonitosti nista uspela, sta obsojenca dolžna plačati sodno takso, odmerjeno po številkah 7152, 71113, 7112 in 7118 Taksne tarife, upoštevaje zapletenost postopka in premoženjsko stanje obsojencev.