VSM Sodba I Cpg 341/2017

Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni, tako da izrek v točkah I in II sedaj glasi:

"Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 124843/2015 z dne 20. 10. 2015 se v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo plačilo glavnice v znesku 6.351,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 11. 2012 do plačila in plačilo stroškov izvršilnega postopka v znesku 155,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2015 do plačila, razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške pravdnega postopka v znesku 454,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema odločbe sodišča druge stopnje do plačila."

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 124843/2015 z dne 20. 10. 2015 v delu, v katerem je bilo toženi stranki (v nadaljevanju toženki) naloženo plačilo terjatve v znesku 6.351,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 11. 2012 do plačila in plačilo stroškov izvršilnega postopka v znesku 155,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2015 do plačila, v celoti v veljavi. V točki II izreka je odločilo o stroških pravdnega postopka. Toženka jih je dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) v znesku 1.101,89 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2Toženka z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Po njeni oceni je zmotna materialnopravna presoja izpodbijane sodbe, da je tožnica v zadevi aktivno legitimirana in da je podano zavarovalno kritje, saj sta zavarovanec po zavarovalni pogodbi za zavarovanje avtomobilskega kaska po polici 607-6628460 in naročnik popravila vozila, S.K. ter A. S.K. s.p. ena in ista fizična oseba. Res je, da je samostojni podjetnik fizična oseba ki na trgu opravlja samostojno gospodarsko dejavnost, a je treba upoštevati dejstvo, da je v konkretni zadevi tožbo vložil A. S.K. s.p. kot izvajalec storitev in ne kot lastnik vozila oziroma zavarovanec toženke. Zavarovalna polica je bila sklenjena na ime S.K., S.K. je tudi tisti, ki je dal vozilo v popravilo tožnici, nanj pa glasi tudi račun za popravilo vozila. Vozilo ni bilo zavarovano v okviru organiziranega podjetja A. S.K. s.p., je pa navedeni A. v okviru opravljanja svoje dejavnosti vložil tožbo in se v njej skliceval na poslovno sodelovanje s toženko. Takšnega poslovnega sodelovanja ni uspel izkazati, tožba pa ne vsebuje trditev, da tožnica zahteva povračilo škode (tudi) kot lastnica vozila.

Zmotna je tudi presoja izpodbijane sodbe v zvezi z domnevo alkoholiziranosti. Zavarovanje avtomobilskega kaska obsega številne rizike, z zavarovalnimi pogoji pa so določeni primeri, ko ti riziki niso kriti, med njimi tudi vožnja pod vplivom alkohola. 34. člen Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska AK 01/12 (v nadaljevanju Splošni pogoji) je splošna določba o ravnanju udeležencev v primeru nastanka škodnega dogodka, ki pa ne izključuje obveznosti zavarovanca (tudi voznika vozila) iz 12. člena citiranih pogojev (da obvesti policijo in poskrbi, da se ovrže domneva vožnje pod vplivom alkohola). V 12. členu Splošnih pogojev je izrecno določeno, v katerih primerih ni podano zavarovalno kritje, pri čemer po mnenju toženke domneva alkoholiziranosti ni v nasprotju z namenom zavarovanja avtomobilskega kaska. V kolikor zavarovanec to domnevo ovrže, je njegov rizik krit, namen zavarovanja pa dosežen. Toženka se v tem kontekstu sklicuje na odločbi Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1265/2003 z dne 22. 9. 2014 in I Cp 1615/2011 z dne 21. 2. 2012.

Toženka ne soglaša s presojo izpodbijane sodbe, da ni podala zadostno substanciranih trditev glede višine škode - da ni izkazala, da vsi deli, ki so bili vgrajeni v vozilo, niso bili novi.

Toženka predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni, tako da se tožbeni zahtevek zavrne.

3Pritožba je utemeljena.

4Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po tako opravljenem preizkusu najprej ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene procesne kršitve. V tem kontekstu ne drži, da je zadevo obravnavalo po pravilih, ki veljajo za sojenje v sporih majhne vrednosti, tako da toženki v skladu s prvim odstavkom 458. člena ZPP pravice do pritožbe ni omejilo.

5Je pa pritožbeno sodišče mnenja, da glede na pravno naravo spora in trditveno podlago, ki sta jo ponudili obe pravdni stranki, tožbeni zahtevek po materialnem pravu ni utemeljen.

6V zvezi z aktivno legitimacijo tožnice pritožbeno sodišče najprej (tako tudi toženka) soglaša z zaključki izpodbijane sodbe v točki 10 obrazložitve, da na podlagi zatrjevanega poslovnega sodelovanja s toženko tožnica ni upravičena zahtevati plačilo računa št. 287 v znesku 6.351,98 EUR, z zapadlostjo 7. 11. 2012.

7V nasprotju s toženko pa sodišče druge stopnje soglaša (tudi) z nadaljnjimi zaključki v isti točki obrazložitve, da sta zavarovanec po zavarovalni pogodbi in naročnik popravila vozila (S.K.) in S.K. s.p. (ki je bil po podatkih police št. 607- 6628460 sklenitelj in plačnik zavarovanja) oziroma natančneje A. S.K. s.p. ena in ista fizična oseba. Po pravilni razlagi izpodbijane sodbe takšna pravno organizacijska oblika (samostojni podjetnik) nima samostojne pravne osebnosti, ločene od pravne osebnosti nosilca podjema, ampak gre za enotnost osebnega in podjetniškega premoženja. Zato (ne glede na to, da tožnica nima trditev, da zahteva plačilo zneska tudi kot lastnik vozila) ni odločilna oznaka tožeče stranke (S.K. ali S.K. s.p.), saj ima v vsakem primeru procesno legitimacijo S.K. kot fizična oseba, ki bi v primeru morebitnega nakazila tudi prejela zavarovalnino.

8Je pa toženka med postopkom po mnenju sodišča druge stopnje uspela z ugovorom, da kritje po materialnem pravu (Splošnih pogojih) ni podano. V tem kontekstu pritožbeno sodišče ne soglaša z razlogi izpodbijane sodbe v točkah 11, 12 in 13 obrazložitve.

9Splošni pogoji določajo primere, ko zavarovanec izgubi zavarovalne pravice iz pogodbe o kasku zavarovanju vozila. Med drugim pride do izgube pravic, če je v trenutku prometne nezgode voznik zavarovanega vozila pod vplivom alkohola. V zvezi s tem je v citiranih pogojih zavarovanja (šesta alineja, drugi odstavek 12. člena) določena (tudi) domneva, da se šteje, da je voznik pod vplivom alkohola, če se s tem, ko takoj po nezgodi ne obvesti policije ali ji ne omogoči ogleda kraja nezgode, izmakne preiskavi svoje alkoholiziranost. V tretjem odstavku 34. člena Splošnih pogojev (zavarovančeve dolžnosti po zavarovalnem primeru) pa je med drugim določeno, da je v primeru prometne nezgode treba obvestiti policijo v skladu z določili Zakona o varnosti v cestnem prometu (v nadaljevanju ZVCP).

10Toženka se je v postopku na prvi stopnji sklicevala na domnevo iz šeste alineje drugega odstavka 12. člena Splošnih pogojev (izguba zavarovalnih pravic), saj voznik P.P., ki je upravljal vozilo, ni poklical policije, s tem pa se je izmaknil možnosti ugotavljanja svoje alkoholiziranosti in izgubil zavarovalne pravice.

11Tožnica, ki je temu nasprotovala in zatrjevala, da voznik po nezgodi ni bil dolžan obvestiti policije, pa se je sklicevala na 34. člen Splošnih pogojev in na 135. člen ZVCP, v skladu s katerim v primeru prometne nezgode I. kategorije, v kateri je nastala samo materialna škoda, ni treba obvestiti policije. Ker je šlo za takšne vrste nezgodo (to med pravdnima strankama ni sporno), zavarovanec zaradi tega ni izgubil zavarovalnih pravic.

12Pritožbeno sodišče v tem kontekstu ne soglaša z zaključkom izpodbijane sodbe v točki 13 obrazložitve, ki je sledila argumentom tožnice, da voznik P.P. v skladu s prej veljavnim ZVCP oziroma v času prometne nezgode veljavnim Zakon o pravilih v cestnem prometu (v nadaljevanju ZPrCP, z veljavnostjo od 1. 7. 2011), po nezgodi ni bil dolžan obvestiti policije, saj je šlo za nezgodo I. kategorije, v kateri je nastala le materialna škoda (4. točka drugega odstavka 110. v zvezi s 1. točko drugega odstavka 109. člena ZPrCP) in zato ni mogoče šteti, da se je zaradi tega izmaknil možnosti ugotavljanja stopnje njegove alkoholiziranosti.

13Preizkusu alkoholiziranosti se je mogoče izmakniti na različne načine. Ker ti načini v Splošnih pogojih niso definirani, je sodišče tisto, ki mora, upoštevajoč okoliščine posameznega primera presoditi, ali je do tega res prišlo. Nobenega dvoma ni, da je za takšno presojo pomembno tudi dejstvo, ali je voznik poklical policijo. Čeprav v Splošnih pogojih ni določen namen obvestila policije, je le - ta jasen. Da se ugotovijo vse okoliščine, ki jih zavarovalnica potrebuje za obravnavo odškodninskih zahtevkov. To velja tudi za dejstvo morebitne alkoholiziranosti zavarovancev oziroma voznikov zavarovanih vozil. Za njeno ugotavljanje veljajo posebna pravila, preiskava pa je časovno omejena. Takšna dejstva lahko (in tudi mora) ugotoviti policija, ki je o prometni nesreči obveščena. Policija se je dolžna odzvati na obvestilo udeleženca prometne nezgode, ugotoviti dejstva in zbrati dokaze o nezgodi, udeležencu v nezgodi pa odrediti preizkus alkoholiziranosti in to tudi v primeru, če je v nezgodi nastala le materialna škoda (109. v zvezi z drugim odstavkom 111. in prvim odstavkom 107. člena ZPrCP). Le v primeru, če voznik policijo obvesti, je takšen preizkus mogoče opraviti, s tem pa odpraviti dvom, ali je voznik vozilo upravljal pod vplivom alkohola. Dejstva, da voznik policije ni obvestil, tako ni mogoče spregledati, čeprav ne drži, da se domneva lahko ovrže le z izvedbo preizkusa o alkoholiziranosti (voznik ali zavarovanec lahko npr. zatrjujeta, da klic policije zaradi objektivnih okoliščin v trenutku nezgode ni bil mogoč)¹. Opisana obveznost zavarovanca oziroma voznika vozila pa je tudi logična, saj bi bilo v primeru prometnih nezgod, ko ni drugih udeležencev nezgode, zavarovalnici v primeru alkoholiziranih voznikov onemogočeno uveljavljati izgubo zavarovalnih pravic.

14Ker je tožnica zatrjevala le, da voznik zavarovanega vozila ni bil dolžan obvestiti policije, saj v nezgodi ni nastala materialna škoda, kar ne drži, drugih trditev, s katerimi bi (lahko) ovrgla zatrjevanja toženke o izgubi zavarovalnih pravic, pa ni uveljavljala, njenemu zahtevku ni bilo mogoče ugoditi.

15Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbi toženke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, saj je šlo ob nesporni ugotovitvi, v kakšnih razmerah je prišlo do nezgode in kako je ravnal voznik vozila, le za materialno pravno presojo zadeve (peta alineja 358. člena ZPP).

16Z ugovori pritožbe, povezanimi z višini zahtevka, se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo, saj glede na vsebino sprejete odločitve to ni bilo potrebno (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17Odločitev o stroških postopka temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Ker je toženka v postopku na prvi stopnji uspela, je upravičena do povrnitve stroškov postopka (prvi odstavek 154. v zvezi s 155. členom ZPP). Toženki pripadajo naslednji stroški: sodna taksa za ugovor zoper sklep o izvršbi v znesku 55,00 EUR, 20,00 EUR materialnih stroškov, stroški izvedenca po sklepu sodišča z dne 17. 2. 2017 v znesku 306,41 EUR in stroški izvedenca po sklepu sodišča z dne 9. 6. 2017 v znesku 72,19 EUR.

¹ Tako odločba VSL II Cp 333/2014, pa tudi odločba VSK Cp 205/2013 in odločba VS RS.