VSRS Sodba XI Ips 53553/2014-118

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kranju je z uvodoma navedenim sklepom zoper tujca D. B. na podlagi prvega odstavka 525. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredila tako imenovani začasni ekstradicijski pripor. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kranju je pritožbo B. zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2Zoper pravnomočni sklep o odreditvi ekstradicijskega pripora so tujčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega postopka. Zagovorniki predlagajo, da Vrhovno sodišče izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in zahtevani osebi odpravi pripor.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da je preiskovalna sodnica utemeljila priporni razlog begosumnosti in nujnost pripora, s katerim se je zagotovilo tujčevo navzočnost v postopku in preprečilo, da bi pobegnil. Vsebinsko bo sodišče odločilo o izročitvi šele, ko bo presojalo vso zahtevano dokumentacijo. Po prejemu prošnje z dokazili, ki jih je sodišče zahtevalo, bo lahko odločalo tudi o morebitni odreditvi pripora in o tem, ali so podani pogoji za izročitev D. B. državi prosilki. Zato vrhovna državna tožilka predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo D. B. in njegovim zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

B.

5Zagovorniki D. B. v zahtevi za varstvo zakonitosti navajajo, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe v tolikšni meri, da bi bilo zadoščeno pravici do obrambe, pravici do pravnega sredstva, pravici do sodnega varstva in pravici do izjave. S tem v zvezi vložniki navajajo, da bi moralo sodišče po določbi 6. točke prvega odstavka 522. člena ZKP tudi ob začasnem ekstradicijskem priporu odločiti o pogoju za izročitev, in sicer ali je po domačem zakonu izvršitev kazni zastarala, preden je bila oseba priprta ali zaslišana kot obdolženec. Na podlagi prvega odstavka 113. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije in 97. člena KZ SFRJ, ki sta se po zatrjevanju vložnikov uporabljala v času storitve kaznivih dejanj, vložniki menijo, da je izvršitev kazni zoper D. B. zastarala. Zato je po stališču vložnikov očitno, da izročitev v obravnavanem postopku ni dopustna. Po zatrjevanju vložnikov je ne glede na določbo tretjega odstavka 524. člena ZKP treba tudi v okviru postopanja sodišča po 525. členu ZKP upoštevati na prvi pogled jasne razloge za zavrnitev zahteve za izročitev.

6Preiskovalni sodnik sme po določbi prvega odstavka 525. člena ZKP na prošnjo tuje države, še preden je ta država vložila prošnjo za izročitev, zoper tujca odrediti pripor, če je podana nevarnost, da se bo tujec s pobegom ali skrivanjem skušal izogniti izročitvi. Tuja država mora v prošnji navesti podatke za ugotovitev tujčeve istovetnosti, naravo in označbo kaznivega dejanja, številko odločbe ter datum, kraj in naslov tujega organa, ki je odredil pripor, in izjavo, da bo izročitev zaprošena po redni poti. Pogoj za odreditev pripora na podlagi 525. člena ZKP je obstoj odločbe države prosilke o priporu oziroma temu enakovreden drug akt, obstoj pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP in neogibna potrebnost pripora za zagotovitev tujčeve navzočnosti v postopku odločanja o njegovi izročitvi državi prosilki. Tako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo tudi v odločbah XI Ips 7388/2009 z dne 15. 12. 2009, XI Ips 7456/2011 z dne 10. 3. 2011 in XI Ips 3690/2014 z dne 27. 2. 2014 in drugih.

7Dežurna preiskovalna sodnica je ugotovila obstoj pogojev za odreditev začasnega ekstradicijskega pripora iz prvega odstavka 525. člena ZKP, saj je država Švica (pravilno: Švicarska konfederacija) zoper tujca D. B. izdala mednarodno tiralico zaradi izvršitve kazni zapora; da je iz Švice prišlo zagotovilo, da bo za tujca zahtevana izročitev; prav tako je preiskovalna sodnica ugotovila in obrazložila obstoj pripornega razloga begosumnosti iz 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP in neogibnost pripora. Vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti obstoja teh pogojev ne izpodbijajo.

8V obravnavanem primeru so torej bili izpolnjeni vsi pogoji za odreditev pripora po 525. členu ZKP, z odreditvijo pripora pa je sodišče zagotovilo tujčevo navzočnost v postopku in preprečilo možnost njegovega pobega. O formalnih predpostavkah za izročitev zahtevane osebe iz 522. in 523. člena ZKP bo sodišče odločalo, če oziroma ko bo prejelo prošnjo Švicarske konfederacije za izročitev D. B. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v zgoraj navedeni sodbi XI Ips 7456/2011 z dne 10. 3. 2011. Ob povedanem vložniki ne morejo uspeti z zatrjevanjem, da bi moralo sodišče že v postopku odločanja o začasnem ekstradicijskem priporu presojati pogoje za izročitev iz prvega odstavka 522. člena ZKP in dopustnost izročitve, še preden sploh prejme prošnjo za izročitev (tretji odstavek 524. člena ZKP). Tako presojo mora sodišče opraviti, ko odreja (klasični) ekstradicijski pripor. Zato je logična in razumno utemeljena tudi presoja zunajobravnavnega senata (sklep, stran 3), da se v primeru odreditve (začasnega ekstradicijskega) pripora po 525. členu ne presoja pogojev za izročitev in da v tej fazi postopka ni relevantno, ali je na prvi pogled očitno, da izročitev ni dopustna. Navedbe vložnikov o zastaranju izvršitve kazni pa bi lahko bile upoštevne v postopku odločanja o zahtevi za izročitev.

9Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka in Ustave. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornikov D. B. na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.