VDSS sodba Pdp 711/2014

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke ter:

- ugotovilo, da je tožeči stranki 18. 9. 2013 na nezakonit način prenehala veljati pogodba o zaposlitvi, sklenjena s toženo stranko dne 18. 9. 2013 (I. točka izreka sodbe);

- ugotovilo, da tožeči stranki pri toženi stranki ni prenehalo delovno razmerje dne 18. 9. 2013 in še traja, ter naložilo toženi stranki, da je dolžna tožečo stranko pozvati in vrniti na delo na delovno mesto „ključavničarska dela“, jo od 18. 9. 2013 do vrnitve na delo prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri ZPIZ RS, ji za isto obdobje obračunati bruto zneske mesečnih nadomestil plač, upoštevaje predpisane zneske minimalne plače, ki bi bili tožeči stranki obračunani mesečno, če bi v tem obdobju delala pri toženi stranki na delovnem mestu „ključavničarska dela“, plačati od tako obračunanih zneskov predpisane davke in prispevke ter tožeči stranki plačati neto zneske mesečnih nadomestil plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila (II. točka izreka sodbe);

- sklenilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške sodnega postopka v znesku 593,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila ter ta znesek nakazati na račun Delovnega sodišča v Celju, vse v 8 dneh pod izvršbo (III. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje ugodilo toženemu zahtevku, kljub opozorilu tožene stranke na to, da tožnik v predmetni zadevi svoj zahtevek uveljavlja zoper podružnico tujega pravnega subjekta, ki kot tak nima pravne subjektivitete in tudi ne pravdne sposobnosti. Ugovor tožene stranke je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je zavzelo stališče, da je delodajalec skladno z določbo 5. člena ZDR-1 lahko tudi podružnica tujega podjetja. Navedeno stališče je sicer pravilno, vendar je vprašanje, kdo lahko nastopa kot delodajalec, materialnopravno vprašanje, medtem ko je vprašanje, kdo lahko nastopa kot pravdna stranka, procesno vprašanje. Pravdno sposobnost definira ZPP v 76. členu, ki določa, da je pravdna stranka lahko vsaka pravna ali fizična oseba, sposobnost biti delodajalec pa določa ZDR-1 v 5. členu, iz katerega je razvidno, da kot delodajalec lahko nastopa širši krog oseb kot jih lahko nastopa v vlogi pravdne stranke. Sicer je res, da II. odstavek 76. člena ZPP drugim predpisom omogoča širjenje pravdne sposobnosti, vendar pa ZDR-1 ni predpis, ki bi širil krog pravdno sposobnih oseb. Tožena stranka sicer lahko nastopa kot delodajalec, kot pravdna stranka v primeru spora z delodajalcem pa je pasivno legitimirana le tuja družba te podružnice. Ker naslovno sodišče tudi ni priznalo pravdne sposobnosti toženi stranki z učinki v predmetni pravdi, niti tožnik tega ni zahteval, je jasno, da tožena stranka ni pasivno legitimirana v predmetni pravdi. S kršitvijo navedenih določb je naslovno sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 11. točki II. odstavka 339. člena ZPP.

Naslovno sodišče je odločalo preko postavljenega zahtevka, čeprav je skladno z določbo 2. člena ZPP dolžno odločati le v mejah postavljenih zahtevkov. Tožnik v tožbi in njeni dopolnitvi ni postavil zahtevka za ugotovitev nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, sodišče pa je v I. točki samovoljno odločilo o tem, kar je nadaljnja kršitev, ki zahteva razveljavitev izpodbijane sodbe, saj je navedena kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

Nesprejemljiva je tudi obrazložitev v izpodbijani sodbi, v kateri se navaja, da je tožba pravočasno vložena, ker naj bi se tožnik z dejstvom prenehanja pogodbe seznanil šele nekaj dni pred vložitvijo tožbe, kdaj, pa iz sodbe ne izhaja, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti, kar je kršitev po 14. točki II. odstavka 339. člena ZPP. Sama odjava iz zavarovanja je za odločitev o pravočasnosti vložene tožbe irelevantna. Tožnik je namreč že 21. 9. 2013 izvedel za odpoved pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je od tega dne potrebno šteti trenutek začetka subjektivnega roka za uveljavitev sodnega varstva. Sodišče je dejansko stanje ugotovilo nepopolno in nepravilno in posledično napačno uporabilo ZDR kot materialno pravni predpis.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, oziroma ki jih uveljavlja tudi pritožba.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 11. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo z neupoštevanjem ugovora tožene stranke, da je potrebno tožbo zavreči, ker tožnik svoj zahtevek uveljavlja zoper podružnico tuje družbe, ki nima pravne subjektivitete in pravdne sposobnosti. Sodišče prve stopnje je ugovor tožene stranke utemeljeno zavrnilo, pri čemer se je sklicevalo na določbo 5. člena ZDR-1, po katerem je delodajalec po tem zakonu pravna in fizična oseba ter drug subjekt, kot je državni organ, lokalna skupnost, podružnica tujega podjetja ter diplomatsko in konzularno predstavništvo, ki zaposluje delavce. Ugotovilo je, da je delodajalec lahko tudi podružnica tujega podjetja in da je tožba vložena zoper pravilno označeno toženo stranko.

V zvezi s tem vprašanjem je bilo že zavzeto stališče tudi v sklepu Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 96/2014 z dne 23. septembra 2014, v katerem je med drugim glede pasivne procesne in stvarne legitimacije podružnice tujega podjetja navedlo, da je v 5. členu ZDR določena ena od izjem, ki jih predvideva 2. odstavek 76. člena ZPP (po katerem se lahko s posebnimi predpisi določa, kdo je poleg fizičnih in pravnih oseb lahko pravdna stranka), ter da glede na to, da ZDR (v 5. členu) podružnico tujega podjetja opredeljuje kot delodajalca, ni dvoma, da je s tem podana stvarna legitimacija podružnice tujega podjetja, zato je podružnica avtomatično tudi (pasivno) procesno legitimirana. Stališče pritožbe, da podružnica tujega podjetja nima pravdne sposobnosti in da ZDR ni predpis, ki bi lahko širil krog pravdno sposobnih oseb, je torej napačno, saj je podružnica tujega podjetja lahko pravdna stranka (čeprav ni pravna oseba).

Neutemeljene so tudi preostale pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka utemeljuje bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, saj vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi v zvezi z vprašanjem pravočasnosti vložene tožbe. Zato ni podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče ni odločalo mimo tožbenega zahtevka, kot ga je postavila tožeča stranka v tožbi oziroma njenih dopolnitvah (v pripravljalni vlogi ter na naroku za glavno obravnavo), saj je v izreku le bolj jasno in natančno opredelilo tožbeni zahtevek. Nobenega dvoma ni o tem, da tožnik zahteva ugotovitev, da mu je pogodba o zaposlitvi oziroma delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo, v povezavi s tem zahtevkom pa uveljavlja tudi reparacijski in reintegracijski zahtevek.

Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu s 1. odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/2013 s spremembami – ZDR-1), ki v 77. členu določa načine prenehanja pogodbe o zaposlitvi, v 3. odstavku 200. člena pa opredeljuje 30-dnevni prekluzivni rok za uveljavljanje sodnega varstva za primer nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ki teče od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice. Zavzelo je stališče, da je tožnik v obravnavani zadevi pravočasno vložil tožbo. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik neposredno pred vložitvijo tožbe (dan ali dva pred vložitvijo tožbe, kot je sam izpovedal) izvedel za kršitev svojih pravic, ko so mu na Zavodu za zdravstveno zavarovanje RS povedali, da ga je tožena stranka dne 18. 10. 2013 odjavila iz zavarovanj za nazaj z dnem 18. 9. 2013 (to je z dnem prijave v zavarovanje). Iz tožnikove izpovedi tudi izhaja, da ga je dne 21. 9. 2013, ko se mu je pri delu pripetila nezgoda, nadrejeni odslovil z dela in ga napotil k tajnici, ki mu je predložila v podpis predlog sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ki ga je zavrnil. Sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ki mu ga je tožena stranka poslala tudi po pošti dne 24. 9. 2013 in ga datirala z 18. 9. 2013, pa tudi ni podpisal. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je tožba vložena v okviru 30 dnevnega prekluzivnega roka, določenega v citirani določbi 200. člena ZDR-1. Očitno niti tožena stranka sama ni štela odslovitve tožnika z dela s strani poslovodje za odpoved pogodbe o zaposlitvi oz. delovnega razmerja, saj je poskušala doseči prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sklenitvijo sporazuma s tožnikom. Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da je tožnik že 21. 9. 2013 izvedel za odpoved pogodbe o zaposlitvi in da je od tega dne potrebno šteti subjektivni rok za uveljavljanje sodnega varstva.

Izvedeni dokazi potrjujejo pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da pogodba o zaposlitvi med strankama ni prenehala na nobenega od predpisanih načinov iz 77. člena ZDR-1, ker med predpisanimi načini prenehanja pogodbe o zaposlitvi ni niti ustne odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti prenehanja pogodbe o zaposlitvi z odjavo delavca iz zavarovanj. Zato je sodišče utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, reparacijskemu in reintegracijskemu zahtevku.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).