VSRS Sklep II Ips 479/2008

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Tožnik zahteva, naj sodišče razsodi, da mu je toženka solidarno z A. R. dolžna v 15 dneh plačati 6.350,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2006 dalje do plačila.

2Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišče prve stopnje.

3Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč nižjih stopenj tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da je za odločitev v obravnavanem sporu bistveno, da sta A. in M. R. kreditirane nepremičnine pridobila z delom v času trajanja zakonske zveze in so bile te zato njuno skupno premoženje. To je potrjeno tudi v njunem Sporazumu o razdelitvi skupnega premoženja. Na podlagi drugega odstavka 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) zakonca za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, odgovarjata nerazdelno, in sicer tako s skupnim kot tudi s svojim posebnim premoženjem. Toženka je torej solidarno z A. R. odgovorna za uveljavljane terjatve; sedaj tudi s posebnim premoženjem, pridobljenim na podlagi omenjenega sporazuma. S sklenitvijo tega sporazuma solidarna odgovornost zakoncev ni prenehala oziroma se ni spremenila v izključno odgovornost A. R.; za nasprotne zaključke ni opore v zakonu. (Bivša) zakonca se z naknadnim razpolaganjem oziroma razdelitvijo skupnega premoženja navedeni zakonski odgovornosti ne moreta izogniti. S Sporazumom o razdelitvi skupnega premoženja sta zakonca na podlagi zakonskih določil uredila njuna medsebojna razmerja, za katera ta predstavlja podlago, s tem pa, upoštevaje tretji odstavek 56. člena ZZZDR, tudi za morebitni regresni zahtevek toženke do A. R. Ne vpliva pa ta sporazum na njuna razmerja do upnikov.

4Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki je nanjo podala laičen odgovor.

5Revizija je utemeljena.

6V obravnavani zadevi tožnik od toženke zahteva vrnitev stanovanjskega posojila, danega na podlagi posojilne pogodbe št. 74848/79 z dne 17. 8. 1992, sklenjene z njenim (nekdanjim) možem A. R. za namen poplačila stanovanjskih posojil za gradnjo stanovanjske hiše na parc. št. 1363/2 k. o. ... Po neizpodbojnih ugotovitvah sodišč nižjih stopenj (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) je tako do pridobitve spornega posojila kot gradnje stanovanjske hiše prišlo v času trajanja zakonske zveze med toženko in A. R. Ta nepremičnina (je) torej predstavlja(la) njuno skupno premoženje (primerjaj drugi odstavek 51. člena ZZZDR), sporno stanovanjsko posojilo pa obveznost, nastalo v zvezi s skupnim premoženjem, kar izhaja tudi iz njunega Sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja z dne 10. 2. 2003, ki je bil potrjen v obliki notarskega zapisa SV 92/2003 z dne 27. 2. 2003, in v obravnavani zadevi (sploh) ni sporno.

7Po drugem odstavku 56. člena ZZZDR zakonca za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, odgovarjata nerazdelno, in sicer tako s skupnim kot tudi s svojim posebnim premoženjem. To pomeni, da lahko upnik terja plačilo celotnega dolga od enega ali drugega zakonca, ne glede na to, kdo je bil tisti, ki je konkretno obveznost prevzel(1). Zakonec, ki poravna skupni dolg v večjem obsegu, kot znaša njegov del tega (ta se določa glede na njegov delež na skupnem premoženju), pa ima pravico terjati povračilo takšnega presežka od drugega zakonca (regresni zahtevek po tretjem odstavku 56. člena ZZZDR). Takšne "skupne" obveznosti torej obremenjujejo oba zakonca oziroma predstavljajo njuno "skupno" pasivo. Načelo nerazdelne odgovornosti za skupne obveznosti zakoncev je logična posledica uveljavljenih načel slovenske ureditve premoženjskih odnosov med zakoncema, to je načel enakopravnosti, vzajemnosti in solidarnosti. Bistveno za odločitev v konkretni zadevi je, da so zakonske določbe o solidarni odgovornosti zakoncev za obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem kogentne narave (ius cogens); (pogodbene) stranke jih ne morejo izključiti – tudi po prenehanju zakonske zveze ne. V nasprotnem primeru bi bile možne zlorabe instituta razdelitve skupnega premoženja zakoncev (60. člen ZZZDR) in s tem oškodovanje njunih (skupnih) upnikov – pravna varnost in pravna predvidljivost položaja teh upnikov bi bili ogroženi; poglavitni smoter tovrstne odgovornosti, to je varovanje upnikovega ekonomskega interesa(2), bi bil izničen.

8S Sporazumom o razdelitvi skupnega premoženja torej toženke v zunanjem razmerju (s tretjo osebo) ni (bilo) mogoče razbremeniti njene solidarne odgovornosti za poplačilo spornega posojila; na položaj upnika (tožnika) takšna razbremenitev nima nikakršnega vpliva(3). Nasprotno stališče sodišč prve in druge stopnje je materialnopravno zmotno. Dogovor med toženko in A. R., da dolg iz naslova stanovanjskega posojila prevzame on, je tako (zgolj) stvar njunega notranjega (medsebojnega) razmerja – in je (lahko) podlaga za morebitni toženkin regresni zahtevek zoper nekdanjega moža. Glede na razloge sodišč nižjih stopenj velja dodati, da notarski zapis ni ne odločba ne poravnava pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, saj nima učinka pravnomočnosti, temveč ima (lahko) le učinek neposredne izvršljivosti, ki mora biti točno določen (4. člen Zakona o notariatu, v nadaljevanju ZN). Z zapadlostjo terjatve postane ta listina izvršilni naslov, ki ga posebej upošteva tudi Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ)(4). S tem (je) notarski zapis sicer res pridobi(l) novo pravno naravo, ki ima nekatere stične točke z naravo sodne poravnave(5), vendar, kot obrazloženo, omenjeni dogovor o izključitvi toženkine solidarne odgovornosti ne veže (tudi) tožnika in za njega nima nikakršnega učinka, kot zgrešeno utemeljujeta sodišči nižjih stopenj.

9Sodišči prve in druge stopnje se zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča s presojo utemeljenosti obravnavanega tožbenega zahtevka po višini nista ukvarjali (saj sta ga zavrnili že po temelju) in odločilnih dejstev v tej smeri nista ugotavljali. Ker je tako zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje konkretne zadeve nepopolno ugotovljeno, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Pri ponovnem obravnavanju zadeve bo treba upoštevati zgoraj obrazložena izhodišča in na podlagi preostalih (relevantnih) dokazov (v zvezi z višino uveljavljane terjatve) ugotoviti vsa pravno odločilna dejstva.

10Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Primerjaj tudi prvi odstavek 414. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR oziroma prvi odstavek 395. člena Obligacijskega zakonika – OZ.

Op. št. (2): Takšna oblika odgovornosti upniku zagotavlja večjo varnost pred insolventnostjo dolžnikov. Nevarnost plačilne nesposobnosti katerega od njih namreč nosijo (preostali) dolžniki in ne upnik.

Op. št. (3): Toženkina obveznost vračila posojila temelji na samem zakonu. Smisel kogentnega pravila je ravno v njegovi absolutni veljavi; avtonomija volje pogodbenih strank je zaradi varovanja določenih vrednot, vezanih na interese posameznih strank ali širše družbene interese, v tem obsegu omejena.

Op. št. (4): Primerjaj 2. točko drugega odstavka 17. člena ZIZ.

Op. št. (5): Pri nobenem ne more biti dvoma o obstoju terjatve, oba se lahko izpodbijata zaradi napak volje, predmet notarskega zapisa je lahko (zgolj) obveznost, glede katere je dovoljena poravnava (4. člen ZN), vprašanje iztožljivosti ne more biti več aktualno – primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 75/2006 z dne 8. 5. 2008.