UPRS sklep I U 909/2013

I. Tožba se zavrže.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tožnik je na sodišče vložil vlogo, naslovljeno ''Tožba'', v kateri je navedel, da toži na vračilo denarja od A.A., ki ga je označil kot toženca, kateri naj bi z goljufijo povzročil negativno stanje na njegovem računu, pri čemer je podrobno opisal njuno civilnopravno razmerje (tožnik je z družino stanoval kot najemnik v stanovanju A.A., iz najemnega razmerja pa izhajajo nadaljnji spori med tožnikom in A.A.), zahteval pa je tudi odškodnino ter plačilo stroškov.

Sodišče je z zgoraj navedeno vlogo ravnalo kot z nepopolno vlogo in je tožnika z dopisom, I U 909/2013 z dne 7. 6. 2013, pozvalo na odpravo pomanjkljivosti vloge, pri tem pa ga tudi poučilo o možnosti sodnega varstva pred naslovnim sodiščem. Tožnik je na poziv odgovoril z vlogo z dne 29. 6. 2013, v kateri je navedel, da vlaga tožbo zoper sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, VII P 2346/2010, opredelil kot toženko Republiko Slovenijo, ki jo zastopa Okrajno sodišče v Ljubljani, ter še pojasnil razloge, zakaj toži. Navedel je, da meni, da je z vsemi priloženimi dokazi izkazal, da je A.A. goljuf, da je sodnik v navedeni zadevi sodil nepravilno, pristransko, sodišču pa je zato predlagal, da sodbo razveljavi, zavrže v celoti in naloži plačilo stroškov, vračilo denarja, preklic minusa na njegovem bančnem računu do vzpostavitve prejšnjega stanja, povračilo dela varščine, preplačilo 200 EUR, plačilo njegove opreme, plačilo stroškov, plačilo za škodo v višini 2.000,00 EUR, škodo zaradi psihične bolečine, škodo za njegov blokiran račun 1.500,00 EUR, skupaj 4.200,00 EUR. Tožnik je naknadno še sodišču poslal prošnjo za prednostno obravnavanje njegove zadeve, s podrobnim opisom dejanskega stanja pred obravnavo, na obravnavi ter po obravnavi na Okrajnem sodišču v Ljubljani.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

Iz 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu: ZUS-1) izhaja, da sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon. Upravni akti niso tiste odločitve, ki jih nosilci zakonodajne in sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti, in tisti akti, ki jih sprejemajo nosilci izvršilne veje oblasti in so utemeljeni na politični diskreciji, podeljeni na podlagi ustavnih in zakonskih pooblastil (3. člen ZUS-1).

Tožnik s tožbo izpodbija sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, VII P 2346/2010 z dne 24. 2. 2011, torej akt, ki ga je sprejela sodna veja oblasti (Okrajno sodišče v Ljubljani) za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti, t. j. pristojnosti, ki jih glede na 126. člen Ustave RS določa Zakon o sodiščih. Slednji za okrajna sodišča v 99. členu določa, da so le-ta med drugim pristojna za odločanje v civilnih zadevah za sojenje oziroma odločanje na prvi stopnji (v pravdnih zadevah v skladu z zakonom o pravdnem postopku, v zapuščinskih in drugih nepravdnih zadevah, če zakon ne določa drugače, ter za vodenje zemljiške knjige in v zadevah izvršbe in zavarovanja, če zakon ne določa drugače). Iz priložene sodbe pa je razvidno, da je bila sprejeta v pravdni zadevi, VII P 2346/2010, zaradi plačila 1.033,65 EUR, sodišče pa je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 70649/2009 z dne 8. 6. 2009, ostane v celoti v veljavi, tožena stranka (tj. tožnik v tem upravnem sporu) pa je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati pravdne stroške v višini 231,60 EUR, s tam določenimi pripadki. Glede na citirane določbe Ustave RS, Zakona o sodiščih ter upoštevaje 3. člen ZUS-1 sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani torej ni niti upravni akt, niti akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, temveč je akt sodne veje oblasti, proti kateri pa je zagotovljeno drugo sodno varstvo v sodnih postopkih (ki ga je – kot je razbrati iz tožnikovih vlog – tožnik že izkoristil).

Na drugačno odločitev tako ne morejo vplivati tožbene navedbe o poteku postopka pred sodiščem oziroma natančneje o napačnem postopanju sodišča v postopku in posledično napačnih odločitvah.

Ker glede na povedano ne gre za upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče tožbo po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.