99. člen ZS

Tudi v predlagalnih nepravdnih postopkih sme udeleženec v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do izdaje odločbe, s katero se konča postopek na prvi stopnji, pri čemer je treba pojem krivde razlagati smiselno (42. člen ZNP-1), torej ob upoštevanju narave, vsebine in namena posamezne vrste nepravdnega postopka.

Postopek za ugotovitev in izpodbijanje očetovstva in materinstva glede na citirane določbe ZNP-1 torej ni eden izmed postopkov za varstvo koristi otroka, opredeljenih v 93. člen ZNP-1,1 ampak je urejen v 6. oddelku X. poglavja Postopki za ureditev osebnih stanj in družinskih razmerij (88. - 92. člen ZNP-1). To pa pomeni, da je v zvezi z njim treba uporabiti prvi odstavek 266. člena ZIZ in ne drugi odstavek 266. člena ZIZ. Glede na modificiran predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je upnica predlagala izdajo začasne odredbe zaradi ugotovitve, da je pokojnik njen oče, saj ji v tem primeru pripada zakonska dedna pravica, je za odločanje o utemeljenosti njenega predloga (če/ko bo upnica vložila predlog za ugotovitev očetovstva) res pristojno okrožno sodišče (drugi odstavek 10. člena ZNP-12). Vendar pa je oziroma bi bilo za odločanje o izvršbi in zavarovanju tega predloga pristojno okrajno sodišče (zgoraj citirana 3. točka II. odstavka 99. člena ZS).

Za zapuščinsko obravnavo je krajevno pristojno sodišče, na katerega območju je imel zapustnik ob smrti stalno ali začasno prebivališče. Območje krajevne pristojnosti okrajnih sodišč je opredeljeno s katastrskimi občinami.

Za zapuščinsko obravnavo je krajevno pristojno sodišče, na katerega območju je imel zapustnik ob smrti stalno ali začasno prebivališče (prvi odstavek 177. člena ZD v zvezi z 99. členom ZS). Območje krajevne pristojnosti okrajnih sodišč je opredeljeno s katastrskimi občinami (114. člen ZS). Te so določene v ZPUZSO.

Tudi iz tožbenih navedb izhaja, da tožnik zahteva pravno varstvo zaradi ravnanja prvo toženke, ki je sprejela protizakonite in nepotrebne oblastne akte (ukrepe), zoper drugo toženko pa iz razloga, ker te ukrepe izvaja in ker tožniku ne zagotavlja ustreznega šolanja (izobraževanja) od doma, kar vse posledično predstavlja nedopusten poseg v njegove ustavne pravice, kar dopušča vrednostno sintezo, da pravovarstveni nedenarni zahtevek nima civilnopravnega značaja. Prva toženka in posredno druga toženka sta s predpisi, za katere tožnik zatrjuje, da so nezakoniti, uresničevali javni interes (ex iure imperii). V sporno razmerje sta vstopili kot oblastna organa, zato se to razmerje ne ureja po pravilih obligacijskega prava. Zakon o upravnem sporu daje učinkovito sodno varstvo za ureditev pravnega razmerja, kot ga uveljavlja tožnik, s tem, ko zatrjuje, da je zaradi (oblastnega) delovanja nosilcev oblasti prišlo do kršitev njegovih pravic v procesu osnovnošolskega izobraževanja po ZOsn. Sodišče v pravdnem postopku ne odloča o zakonitosti predpisov oziroma aktov državnih organov in jih tudi ne odpravlja. Delovno področje pravdnega sodišča v konkretnem primeru je presoja odškodn

Temeljni pojmovni okvir civilnopravnega razmerja je v prirejenosti in enakopravnosti, avtonomiji in pravni svobodi pravnih subjektov, ki vzpostavljajo ta razmerja. Določeno razmerje ima civilnopravni značaj, če je nastalo med strankami na ravni prirejenosti, če so torej stranke stale nasproti ob ustanovitvi razmerja kot enakopravni udeleženci razmerja. Če pa so pravice in dolžnosti strank posledica podrejenosti pod javno oblast, če je javni organ nastopal nasproti strankam avtoritativno z zapovedjo oziroma prepovedjo, potem ima tako razmerje značaj upravnega razmerja ali upravne zadeve. Upravni spor je postopek, kjer se odloča o zakonitosti predpisov državnih organov, hkrati pa tudi o zakonitosti in odpravi posamičnih dejanj, s katerimi se po mnenju tožnika onemogoča oziroma neutemeljeno otežuje njegov dostop do osnovnošolskega izobraževanja. Delovno področje pravdnega sodišča v konkretnem primeru je presoja odškodnine, delavno področje upravnega sodišča pa odločanje o zakonitosti predpisov in ureditev razmerja, s tem, da mora upravno sodišče pri ureditvi razmerja, če ugotovi nezakonitost akta, upoštevati javni interes, kar pa pomeni, da lahko uredi razmerje tudi na

Kadar je med strankama sporno, ali delovno razmerje obstaja, je obstoj mogoče uveljaviti le s tožbo. Če odločitve sodišča ni, tudi ni obstoja delovnega razmerja - in posledično pravic, ki iz njega izhajajo. Ker med strankama ni spora o obstoju delovnega razmerja, se obstoj le tega ne more domnevati in v obravnavanem primeru ne more predstavljati podlage za določitev pristojnosti delovnega sodišča. Tožnik uveljavlja plačilo po pogodbi civilnega prava. Zato je za odločanje v tem sporu stvarno in krajevno pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani.

Pri preplačilu veteranskega dodatka gre za terjatev iz naslova neupravičene obogatitve (190. člen OZ). Za odločanje o zahtevkih glede teh na podlagi samega zakona (OZ) nastalih civilnopravnih terjatev so pristojna sodišča splošne pristojnosti, in sicer ne glede na to, ali je pravno podlago za izplačilo, ki je kasneje odpadla, predstavljala pogodba ali odločba. Tudi okoliščina, ali bi tožnica do povračila tega preveč plačanega zneska lahko prišla tudi z izdajo odločbe v obnovljenem upravnem postopku, na predhodno ugotovitev o civilno-pravni naravi terjatve in posledični pristojnosti sodišča (splošne pristojnosti) ne vpliva oziroma ne pomeni, da sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni bilo pristojno za odločanje o tožničinem premoženjskem zahtevku.

Tožnika sta zatrjevala nezakonitost opustitve dolžnega ravnanja občinskega sveta, da sprejme odločitev o ukiniti statusa javnega dobra. Ker v tem primeru ne gre za razmerje dveh prirejenih subjektov, je edino sodno varstvo pritožnikov pred nezakonitostjo ravnanja oblastnega organa, ki naj bi posegalo v njune človekove pravice, zagotovljeno v upravnem sporu in ne pred sodiščem splošne pristojnosti. Stališče izpodbijanega sklepa, na katerim temelji zavrženje tožbe, je zato napačno.

Za presojo stvarne pristojnosti v navedeni zadevi je bistveno, ali je pravna podlaga za vtoževano terjatev obstoj dejanskega delovnega razmerja ali pa je pravna podlaga ustni dogovor o podjemni pogodbi. Glede na to, da v zvezi z delom, ki ga je tožnik opravil za družbo B., d.o.o. oziroma za toženca kot samostojnega podjetnika ni bila sklenjena niti pogodba o zaposlitvi, niti podjemna pogodba, dejanske navedbe strank pa bi lahko kazale tako na faktično delovno razmerje kot ustno dogovorjeno pogodbo o delu, je za odločitev o stvarni pristojnosti lahko bistveno tudi to, kako stranke opredeljujejo svoje razmerje.

V predmetni zadevi gre za spor med dvema enakopravnima subjektoma, med njima namreč ni razmerja avtoritarnosti ene stranke zoper drugo stranko. Gre za spor med dvema zasebnopavnima subjektoma, zaradi česar ga je potrebno uvrstiti med spore iz "drugih civilnopravnih razmerij" v smislu 1. člena ZPP, o katerih odloča sodišče splošne pristojnosti. V predmetni zadevi gre za spor med društvom, ki je član zveze društev in zvezo društev (KZS) v smislu 14. člena ZDru-1, o katerem odloča sodišče splošne pristojnosti.

Vloga, ki je predmet tega spora, se nanaša na izvršilni postopek upnika Republike Slovenije zoper dolžnika A. A.; v tem postopku je bila dovoljena izvršba, katere prekinitev (odlog?) predlaga dolžnik s „predlogom za začasno odredbo“. Ne glede na dovoljenost oziroma samo naravo takšnega predloga je pomembno, da ne gre za vlogo, ki bi jo bilo mogoče šteti za začasno odredbo, vloženo pred začetkom spora. Po II/3 točki 99. člena Zakona o sodiščih je za odločanje v zadevah izvršbe in zavarovanja, če zakon ne določa drugače, pristojno okrajno sodišče. Drugače zakon npr. določa za primere iz 101. člena ZS, vendar v konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh primerov.

Za presojo stvarne pristojnosti v tem sporu je odločilno, ali gre pri vtoževanem plačilu za opravljeno delo za terjatev iz delovnega razmerja ali iz civilnopravnega razmerja.

Tožnik oba zahtevka proti tožencu temelji na istem dejanskem stanju (objavi več časopisnih člankov/prispevkov). Res je pravna podlage za prvi zahtevek 179. člen, za drugega pa 178. člen OZ, vendar je pravna podlaga pri obeh kljub temu odškodninska torej ena. Zgolj zato, ker bo/bi bilo treba ob sojenju uporabiti drug člen zakona, še ni mogoče reči, da je pravna podlaga različna ter nato za določanje pristojnosti uporabiti drugi odstavek 41. člena ZPP.

Za odločanje o predlogu tožnika za prenos pristojnosti na drugo sodišče ni pravne podlage. Ker za odločitev o pritožbi v upravnem sporu ni drugega stvarno pristojnega sodišča, Vrhovno sodišče takega sodišča sploh ne more določiti. Če bi bilo sodišče pri svojem odločanju vezano na ničen upravni akt bi bilo to nezdružljivo z načelom pravne države (2. člen Ustave) pa tudi z načelom delitve oblasti (3. člen Ustave). To velja tudi v obravnavanem primeru spora po 4. členu ZUS-1, saj je prav vprašanje ničnosti akta izhodišče sodne presoje v tem upravnem sporu, od katere je odvisna odločitev sodišča in je torej vključeno v obseg tega upravnega spora. Pravno neizvršljiva je tako odločba, ki vsebuje dispozitiv, ki nasprotuje pravnemu redu in to seveda do take mere, da je glede na z odločbo dovoljeno oziroma zapovedano dejanje ali ukrepanje veljavna ustavna oziroma zakonska ureditev sama po sebi ovira za možnost izvršitve priznane pravice ali naložene obveznosti. Presoja tega ničnostnega razloga pa ni vprašanje konkretnega dejanskega stanja in okoliščin v konkretni zadevi, temveč soočanja posamične ter konkretne pravne norme iz izreka upravne odločbe z abstraktnimi in splošnimi

Delovno sodišče v sporu o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila dana zaradi kršitve pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja, ne ugotavlja, ali je delavec storil kaznivo dejanje, temveč le, ali ima očitano ravnanje vse znake kaznivega dejanja. Revizijski očitek, da je delovno sodišče odločalo o obstoju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti tožnika, je zato neutemeljen.

Iz vsebine predlagane začasne odredbe in navedb v predlogu je povsem jasno razvidno, da se v tej zadevi spor ne bo mogel nadaljevati kot gospodarski spor, ampak kot individualni delovni spor. Upnik s predlagano začasno odredbo zahteva, da se dolžniku za čas trajanja delovnega razmerja pri upniku prepove opravljanje dela in vodenja poslov za konkurenčno družbo. Kot podlago za predlagano začasno odredbo upnik navaja določbo prvega odstavka 39. člena ZDR-1 o tem, da med trajanjem delovnega razmerja delavec ne sme brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati dela ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco.

Stvari iz 168. člena ZNP se sprejmejo v depozit pri vsakem stvarno pristojnem sodišču (169. člen ZNP), kar sodi v pristojnost okrajnih sodišč (99. člen ZS). Predlagateljica je zato lahko izbirala, pri katerem okrajnem sodišču bo vložila predlog. Ker ga je vložila pri Okrajnem sodišču v Ljubljani, je to pristojno za odločanje v zadevi.

Sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani ni niti upravni akt, niti akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, temveč je akt sodne veje oblasti, proti kateri pa je zagotovljeno drugo sodno varstvo v sodnih postopkih.

Kdor izvrši kaznivo dejanje razžalitve z uporabo elektronske publikacije, na ta način izvrši kvalificirano obliko kaznivega dejanja iz 2. odst. 169. člena KZ, za katero pa je po določbah ZS in ZKP stvarno pristojno okrožno sodišče.