VSL sodba I Cp 2046/2014

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, kot je povzet v to sodbo pod točko I in II ter s stroškovno posledico v točki III v celoti zavrne.

II. Tožnica je dolžna povrniti drugemu tožencu njegove pravdne stroške, vključno s pritožbenimi, v znesku 2926,39 EUR v roku 15 dni, če zamudi, pa za zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku. Pod točko I je ugotovilo, da darilna pogodba z dne 18. 4. 2011, sklenjena med tožencema, nima pravnega učinka zoper tožnico. Pod točko II je pri nepremičninah, ki so bile predmet darila, odredilo vknjižbo lastninske pravice na drugega toženca, pod III pa je tožencema naložilo plačilo tožničinih pravdnih stroškov.

2Proti sodbi se pritožuje drugi toženec zaradi napačne uporabe materialnega prava, in višjemu sodišču pa predlaga, naj jo spremeni tako, da tožbo zavrže ali pa zahtevek zavrne, vse s stroškovno posledico. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Ugovarja svoji pasivni legitimaciji, saj sam nima več nobene koristi iz spornega posla; če je dolžnik, je s poslom pri njem kvečjemu nastala izguba. Meni, da tožnica nima nobene podlage, da zahteva vpis lastninske pravice na podarjenih nepremičninah nanj, pač pa ima le pravico zahtevati, da posel zoper njo ne učinkuje do višine njene terjatve, ne pa skrbeti še za druge potencialne upnike.

3Pritožba je utemeljena.

4Graja napačne uporabe materialnega prava je v celoti utemeljena.

5Splošno pravilo za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj je zapisano v 1. odst. 255. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) in se glasi: „Vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, lahko tudi ne glede na to, kdaj je nastala, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov.“

6Vendar je določeno tudi, kako in proti komu se dolžnikova dejanja izpodbijajo s tožbo. Izpodbojna tožba se vloži zoper tretjega, s katerim je bilo ali v čigar korist je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje, oziroma zoper njegove univerzalne pravne naslednike (2. odst. 259. čl. OZ). Če sodišče ugodi tožbenemu zahtevku, izgubi pravno dejanje učinek le proti tožniku in le toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev njegovih terjatev (260. čl. OZ).

7Toženec torej utemeljeno opozarja, da ni stvarno pasivno legitimiran v tej pravdi. Po uradni dolžnosti je treba še povedati, da v teoriji in sodni praksi ni sporno ustaljeno stališče, da je paulijanska tožba (tožba za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj) oblikovalna in ne ugotovitvena, učinek izpodbitemu poslu pa se, kot izhaja iz zgoraj citiranega določila 260. čl. OZ, lahko odvzame le toliko, kolikor je treba za izpolnitev upnikove terjatve. Formulacija predmetnega zahtevka je torej vsebinsko popolnoma neustrezna in nesposobna, da bi sodba ostala v veljavi vsaj deloma. Pritožnik namreč utemeljeno opozarja tudi na to, da nikjer ni podlage, da bi lahko tožnica zahtevala vpis podarjenih nepremičnin nazaj nanj.

8Po povedanem je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje po 5. alineji 358. čl. ZPP spremeniti in tožbeni zahtevek, ki je neodpravljivo nesklepčen, zavrniti. To narekuje tudi drugačno odločitev o stroških postopka, saj je tožnica tista, ki je v celoti propadla, zato je dolžna nasprotni stranki povrniti vse njene potrebe stroške, vključno s pritožbenimi (2. odst. 165. čl. in 1. odst. 154. čl. ZPP). V postopku pred sodišče prve stopnje je tožencu nastalo za 1334,83 EUR stroškov (za postopek 544,7 EUR, 530 za narok, 20 EUR pavšal, 22% DDV), s pritožbo pa 1591,56 EUR (taksa 612 EUR, nagrada za pravno sredstvo 788,8 EUR, 20 EUR pavšal, 22 % DDV), skupaj torej 2926,39 EUR. Priznane stroške mora tožnica tožencu plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. v zvezi s 332. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).