VSK sklep CDn 479/2014

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je zemljiškoknjižna sodnica sodišča prve stopnje zavrgla ugovor drugega udeleženca postopka J.C., vloženega zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani Dn 1 z dne 26.6.2013, kot prepoznega.

Zoper sklep se pritožuje J.C., ki v pritožbi navaja, da je L.Š. umrla 15.5.2013. Po njej je bila razpisana zapuščinska obravnava 12.9.2013, sklep o dedovanju pa je postal pravnomočen 27.11.2013. Kot njen zakoniti dedič se sprašuje, komu je bil sklep Dn 1 z dne 26.6.2013 poslan. Njegov pooblaščenec ga ni prejel. Predvideva, da je bil poslan kar pokojni L.Š., če pa je prejem podpisal sam opozarja, da je slabo pismen in meni, da je bila takšna vročitev nezakonito opravljena. V mesecu juniju 2013 tudi še ni vedel, če bo edini dedič pokojne L.Š.. Sodišču predlaga, da poizve, komu je bil sklep poslan in kdo ga je prejel oziroma podpisal. Pojasnjuje še, da ga g. D.K. od smrti žene – L.Š., še ni prišel obiskat, vendar kar naj ima, kar mu je slednja za časa življenja namenila. Rad bi le, da se celotna zadeva ponovi oziroma obnovi in da se za predmetno nepremičnino sestavi nova listina.

Pritožba ni utemeljena.

Spisovni podatki izkazujejo, da je pri predmetni nepremičnini D.K. preko notarja na podlagi darilne pogodbe za primer smrti, sklenjene v obliki notarskega zapisa s sedaj pokojno L.Š. dne 17.6.2011 in na podlagi izpiska iz matičnega registra o smrti pri predmetni nepremičnini predlagal vknjižbo lastninske pravice na svoje ime. S sklepom Dn 1 z dne 26.6.2013 je zemljiškoknjižna sodniška pomočnica dovolila predlagani vpis in sklep je postal pravnomočen. Bistveno vprašanje v tem postopku je, ali bi moralo zemljiškoknjižno sodišče citirani zemljiškoknjižni sklep vročati tudi dediču pok. L.Š., to je pritožniku. Odgovor na to vprašanje je po mnenju pritožbenega sodišča iz razlogov, kot izhajajo iz nadaljnje obrazložitve tega sklepa, negativen.

Med pokojno L.Š. in D.K. je bila za predmetno nepremičnino sklenjena darilna pogodba za primer smrti. Obligacijski zakonik (OZ) v 545. členu določa, da je takšna pogodba veljavna, če je sklenjena v obliki notarskega zapisa in če je listina o sklenjeni pogodbi izročena obdarjencu. Bistvo takšne pogodbe je, da se mora izpolniti šele po darovalčevi smrti. Takrat pride do izpolnitve darovalčeve obveznosti in v trenutku darovalčeve smrti preide na obdarjenca pravica, ki jo je nanj prenesel darovalec, torej v obravnavanem primeru lastninska pravica. Svojo lastninsko pravico obdarjenec z listino – odpravkom notarskega zapisa o sklenjeni darilni pogodbi za primer smrti in z izpiskom iz matične knjige o smrti darovalca zgolj izkaže, pridobi pa jo s smrtjo darovalca.

Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1) v prvem odstavku 43. člena določa, da se v primeru ko pravica preneha z imetnikovo smrtjo vknjižba prenehanja te pravice dovoli na podlagi potrdila pristojnega matičnega organa o vpisu smrti imetnika v matični register ali pravnomočne sodne odločbe o razglasitvi imetnika za mrtvega. Ta določba se po četrtem odstavku citiranega zakonskega določila smiselno uporablja tudi za vknjižbo lastninske pravice na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila, ki ga je izstavil preživljanec na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju ali darovalec na podlagi darilne pogodbe za primer smrti. V primeru sklenjene darilne pogodbe za primer smrti pravica darovalca z njegovo smrtjo preneha, zato za darovano premoženje odpade dedovanje in zapuščinski postopek glede predmeta darila. Darovano premoženje ne preide v zapuščino, zato v primeru, če darovalec z darilno pogodbo za primer smrti razpolaga z vsem svojim premoženjem, po njegovi smrti ni potrebno izvesti zapuščinskega postopka, ker ni zapuščine. S takšno pogodbo torej darovalec zagotovi obdarjencu, da nanj preide lastninska ali druga pravica, ne da bi se o tem odločalo v zapuščinskem postopku.

Učinki darilne pogodbe za primer smrti so glede prehoda predmeta pogodbe torej enaki učinkom pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki jo OZ ureja v členih 557 do vključno 563. Z nastopom smrti L.Š. je prišlo do prenehanja njene lastninske pravice na predmetni nepremičnini, saj je ta prešla v lastnino predlagatelja postopka. Ta pa mu od njene smrti pripada z stvarnopravnimi učinki (torej izključujoče napram vsem), in ne zgolj v obligacijskopravnem smislu (torej, da bi imel zgolj pravico od dedičev zahtevati izročitev tega premoženja)(1) Tudi dedič je tako z vpisom lastninske pravice predlagatelja seznanjen na podlagi pravila publicitetnega učinka vpisov, po katerem se šteje pravica, ki je v zemljiško knjigo vpisana, vsakomur znana. Prevedeno na konkreten primer to pomeni, da mu zemljiškoknjižno sodišče ni bilo dolžno vročati zemljiškoknjižnega sklepa Dn 1, s katerim je bila pri predmetni nepremičnini vpisana lastninska pravica na ime predlagatelja postopka.

Na podlagi obrazloženega se pritožba izkaže za neutemeljeno, odločitev sodišča prve stopnje pa kot pravilna. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).

----------------------------------------

op. št. 1: Glej o tem več, N. Gavella, Naslednje pravo, Informator, Zagreb, 1990, 2. izdaja, stran 374.