UPRS sklep I U 997/2014

Tožba se zavrže.

1Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom odločil, da Delovno in socialno sodišče v Ljubljani ni stvarno pristojno za reševanje zadeve št. Bpp 391/2014 (v 1. točki izreka) ter da se zadeva odstopi v reševanju Upravnemu sodišču Republike Slovenije v Ljubljani, ki je stvarno in krajevno pristojno za reševanje te zadeve (v 2. točki izreka). Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani 3. 6. 2014 s strani Okrožnega sodišča v Ljubljani prejelo prošnjo tožnice za dodelitev BPP, in sicer za pravno svetovanje in zastopanje v zvezi s pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 389/2014 z dne 6. 5. 2014. Organ za BPP ugotavlja, da v skladu z določili 31. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) o dodelitvi BPP odloča organ za BPP tistega sodišča, na območju katerega ima prosilec stalno ali začasno prebivališče oziroma sedež, v zadevah upravnega spora Upravnega sodišča. Tožnica pa prosi za BPP v zvezi z upravnim sporom, o katerem je pristojno odločati Upravno sodišče. Glede na to je treba na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zadevo odstopiti v reševanje Upravnemu sodišču Republike Slovenije v Ljubljani.

2Tožnica v tožbi navaja, da ne razume, zakaj je bila njena vloga za BPP odstopljena na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, to pa je sklenilo, da ni pristojno za reševanje zadeve ter je zadevo odstopilo na Upravno sodišče RS. Želi le, da se njena prošnja za BPP čimprej obravnava in ugodno reši. Smiselno predlaga odpravo izpodbijanega sklepa. Prosi tudi za oprostitev plačila sodne takse in stroškov.

3Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem sklepu ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4Tožba ni dovoljena.

5Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da se je z njim Delovno in socialno sodišče v Ljubljani izreklo za stvarno nepristojno, da bi po svojem organu za BPP odločalo o prošnji tožnice za BPP v zadevi št. Bpp 391/2014 ter zadevo kot stvarno in krajevno pristojnemu sklenilo odstopiti Upravnemu sodišču Republike Slovenije, njegovemu organu za BPP.

6Izpodbijani sklep se nanaša na zadevo BPP. ZBPP pa v drugem odstavku 34. člena določa, da pristojni organ v postopku odločanja o prošnji za BPP postopa po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek. Zato so za rešitev vprašanja, kako organ mora postopati s prošnjo za BPP, če za njeno reševanje ni pristojen, pravno relevantne določbe ZUP. ZUP pa v petem odstavku 65. člena določa, da če dobi organ po pošti, brzojavno ali po elektronski poti vlogo, ki je ni pristojen sprejeti, pa ni nobenega dvoma o tem, kateri organ jo je pristojen sprejeti, jo pošlje brez odlašanja pristojnemu organu oziroma sodišču in to sporoči stranki; če organ, ki je dobil vlogo, ne more ugotoviti, kateri organ je zanjo pristojen, izda brez odlašanja sklep, s katerim zavrže vlogo zaradi nepristojnosti, in ga takoj pošlje stranki.

7Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je organ za BPP Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani ob uporabi določb 31.a člena ZBPP ugotovil, da je za reševanje tožničine prošnje za BPP, ki se nanaša na zadevo upravnega spora, stvarno pristojno upravno sodišče, da odloči po svojem organu za BPP, krajevno pa na podlagi prvega odstavka 34. člena ZBPP Upravno sodišče Republike Slovenije (na sedežu) v Ljubljani. V takem primeru pa, kadar je upravnemu organu znano, kateri organ je pristojen za reševanje nepravilno vložene vloge, nepristojni upravni organ zgolj pošlje vlogo pristojnemu organu in to sporoči stranki. Kar pomeni, da se nepristojni organ v takem primeru ne izreka za nepristojnega s sklepom ter da stranka v zvezi z odstopom vloge pristojnemu organu nima pravnega varstva. Zato je tožba, ki jo je vložila tožnica zoper izpodbijani sklep, ki ga je organ za BPP Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani izdal brez pravne podlage in v katerem je tožnico napačno poučil o dopustnosti upravnega spora, nedovoljena. Sodišče jo je zato moralo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavreči; na tak razlog namreč mora sodišče po uradni dolžnosti paziti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

8Sodišče še dodaja, da je z vpogledom v Bpp vpisnik tega sodišča ugotovilo, da je bila sicer tožničina prošnja za BPP, vpisana pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani pod št. Bpp 391/2014, s strani slednjega organu za BPP tega sodišča odstopljena (že) 4. 6. 2014, to je istega dne, kot je bil izdan izpodbijani sklep. Prošnja je bila v Bpp vpisniku tega sodišča vpisana pod št. Bpp 139/2014 ter je o njej organ za BPP tega sodišča odločil z odločbo št. Bpp 139/2014 z dne 5. 6. 2014. Tako da tožnica tudi iz tega razloga pravnega interesa za ta upravni spor ne izkazuje (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1), saj ima pravno varstvo zagotovljeno po določbi četrtega odstavka 34. člena ZBPP, ki dopušča tožbo v upravnem sporu zoper odločbo št. Bpp 139/2014 z dne 5. 6. 2014.

9O tožničinih prošnjah za oprostitev plačila sodne takse in stroškov postopka sodišče kot nepotrebno ni odločalo, saj so (že) po četrtem odstavku 10. člena Zakona o sodnih taksah zadeve BPP oproščene plačila sodne takse, nastanek stroškov pa v postopku ni bil ugotovljen.