VSL sodba II Cp 1665/2014

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke po plačilu 800.000,00 CHF v evrski protivrednosti ter 74.900,00 EUR, vse z zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2005 do plačila. Tožeči stranki je naložilo povrnitev 7.149,00 EUR pravdnih stroškov tožene stranke.

2Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da je bilo zaradi narave konkretnega spora otežkočeno dokazovanje tožničine trditvene podlage. Tožnica je svoje trditve v zvezi s hrambo v sefu dokazala z vsemi razpoložljivimi dokazi. Tožena stranka ni vedela in tudi ni mogla vedeti, kakšna je bila vsebina sefa. Sodišče je prepričala zgolj trditev tožene stranke, da je bil sef prazen. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča ni objektivizirana. Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ter se je ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Dokazni standardi morajo biti prožni ter upoštevati enak pravni položaj pravdnih strank. Sodišče je uporabilo prestrog dokazni standard in sicer dokazni standard prepričanja, saj je navedlo, da je prepričano, da je bil sef v času ropa prazen. S tem je poseglo v tožničino pravico do sodnega varstva. Če dejstev ni mogoče ugotoviti z gotovostjo, se v praksi najpogosteje uporabi merilo mejnega praga verjetnosti. Posebne okoliščine glede na to, da gre za tajno vsebino sefa, pa narekujejo znižanje dokaznega standarda.

3Sodišče je s tem, ko je zaradi varovanja poslovnih skrivnosti izključilo javnost glavne obravnave, kršilo načelo javnosti glavne obravnave ter zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 13. točki 339. člena ZPP. Tožena stranka je zavajala sodišče in zlorabila svoje procesne pravice, kar izhaja iz vsebine izpovedbe priče V.

4Prvostopenjsko sodišče je v tej pravdni zadevi zahtevalo vpogled v kazenski spis, ki obravnava isti historični dogodek, vendar mu kazenski sodnik tega ni omogočil. S tem je bila tožeči stranki kršena pravica do izjave, ki je sestavni del ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Sodišče bi zato moralo toženo stranko pozvati, naj predloži spisovno gradivo iz kazenskega postopka, ker pa tega ni storilo, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

6Pritožba ni utemeljena.

7Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, saj je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožeči stranki niti s stopnjo verjetnosti ni uspelo dokazati obstoja in obsega škode, zato o ostalih elementih odškodninske odgovornosti niti ni izvedlo dokaznega postopka. Dejanske ugotovitve o odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi so jasne in popolne, dokazna ocena prvostopenjskega sodišča pa je skrbna in logično prepričljiva. Očitane kršitve določb postopka po 8., 13. in 14. določbi drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (1) niso podane.

8Zaključki, ki jih je napravilo prvostopenjsko sodišče, temeljijo na izvedenem dokaznem postopku, predvsem pa na zaslišanju tožnice, oceni njene verodostojnosti in verjetnosti njenih trditev. Pri tem ni utemeljen očitek prvostopenjskemu sodišču o uporabi prestrogega dokaznega standarda in posegu v tožničino pravico do sodnega varstva. Sodišče je v okviru dokazne ocene ocenjevalo verodostojnost izpovedbe tožnice in po svojem prepričanju na podlagi skrbne presoje odločilo, kaj šteje za dokazano in kaj ne (8. člen ZPP). Tožnici sodišče preprosto ni verjelo in njeno izpoved ocenilo kot neverodostojno. To je v razlogih izpodbijane sodbe tudi prepričljivo utemeljilo, tožnico pa je zaslišalo kar dvakrat. Izpovedbo tožeče stranke pa je prvostopenjsko sodišče ocenjevalo tudi v luči izvedbe ostalih dokazov (izpovedba priče B. in evidenca o vstopih v sef), ki zgolj potrjujejo dokazni argument prvostopenjskega sodišča. Tožničina nekonsistentnost izhaja že iz njene izpovedbe same glede opisovanja datumov in zaporedja dogodkov. Prav tako prihaja do razhajanja glede časovnega poteka dogodkov med izpovedbo tožnice ter priče I., bivšega tožničinega moža. Zato so zaključki, ki jih je napravilo prvostopenjsko sodišče o tem, da tožeča stranka ni uspela izkazati, da bi imela v času ropa v sefu uro, zlatnino ter gotovino, pravilni in jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

9Prvostopenjsko sodišče je na predlog tožene stranke izključilo javnost vse glavne obravnave, razloge pa obrazložilo v sklepu, ki ga je izdalo 19. 11. 2012. Ocenilo je, da bi z razkritjem podatkov o načinu varovanja sefov, lahko nastala občutna škoda in bi prišlo do tega, da bi nepooblaščene osebe zaobšle varnostni sistem in odtujile premoženje najemnikov sefov. Opredelilo se je tudi do navedbe, ki jo tožeča stranka podaja ponovno v pritožbi in sicer, da je tožena stranka postopek varovanja spremenila. Navedbo je ocenilo kot posplošeno in neizkazano. Po določilu 294. člena ZPP lahko senat izključi javnost vse glavne obravnave, če to zahtevajo koristi uradne, poslovne ali osebne skrivnosti, koristi javnega reda ali razlogi morale. Sodišče sme torej izključiti javnost obravnave iz razlogov, ki so navedeni v zakonu. Tako je tudi postopalo. Zaradi varovanja poslovne tajnosti je javnost izključilo. Za poslovno skrivnost štejejo podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba. To je tožena stranka tudi zatrjevala in po oceni sodišča izkazala. Tožena stranka je lahko spremenila način varovanja po izvedenem ropu, vendar to ne pomeni, da so podatki o sistemu varovanja, ki jih je tožena stranka podala v tem postopku javni in so izgubili naravo poslovne skrivnosti. Dolžnost varovanja poslovne skrivnosti pa poleg internih pravil določajo tudi predpisi (člen 39 ZGD). Zatrjevana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana.

10Neutemeljeni so pritožbeni očitki o kršitvi tožničine pravice do izjave kot sestavni del ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS (2) zaradi neizvedbe dokaza po vpogledu v kazenski spis. Kot izhaja iz 8. točke izpodbijane sodbe je prvostopenjsko sodišče ostale predlagane dokaze zavrnilo kot nepotrebne. Iz pritožbenih navedb pa tudi iz trditev in predlogov tekom postopka ne izhaja, katera sporna dejstva tožeča stranka s predlogom v kazenski spis dokazuje. Sodišče je zahtevek tožeče stranke zavrnilo, ker ji ni uspelo dokazati, da naj bi v sefu hranila zatrjevano vsebino. Predlog po vpogledu v kazenski spis (ki je zaradi narave postopka zelo obsežen) je posplošen in ni jasno, katere podatke, listine, navedbe oziroma kaj naj bi sodišče vpogledalo. Posledično tudi ni utemeljen očitek sodišču, da bi moralo naložiti toženi stranki na podlagi edicijske dolžnosti predložitev spisovnega gradiva iz kazenskega postopka. Neizvedba dokaza po vpogledu v kazenski spis ne predstavlja situacije iz drugega odstavka 227. člena ZPP, na katero se sklicuje pritožba. Tudi pritožbena navedba, da zaradi zavrnitve dokaza vpogleda v kazenski spis tožeča stranka ni seznanjena z dokazi, ki se nanašajo na višino škode, ni utemeljena. Tak dokazni predlog niti ni bil podan.

11Po povedanem pritožbeni očitki niso utemeljeni, kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pa pritožbeno sodišče ni našlo, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Ur. l. RS št. 26/99 do 45/2008, v nadaljevanju ZPP

(2) Ur. l. RS št. 33/91