VSL sodba I Cpg 1287/2014

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za objavo preklica neresničnih trditev, zahtevek za objavo opravičila in zahtevek za objavo uvoda, izreka in obrazložitve sodbe, kar vse naj bi tožena stranka objavila na straneh S. in v časopisu V. (1., 2. in 3. točka izreka). Zavrnjen je tudi zahtevek za plačilo 15.000,00 EUR odškodnine zaradi posega v čast in dobro ime (4. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v višini 2.269,20 EUR.

2Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Zatrjuje neobrazloženost sodbe. Za nepojasnjen označuje zaključek, da je sporočilo za javnost bistveno milejše, kot so nekateri zapisi v medijih oz. so nekateri medijski zapisi bistveno bolj natančni in obremenjujoči, predvsem za vodilne na Ministrstvu za okolje in prostor (v nadaljevanju MOP). Vsi zapisi so bili usmerjeni proti predstavnikom države in ne v tožečo stranko, zlasti ne v njen nadzorni svet. Sporočilo Vlade RS za javnost se nanaša izključno na osebe bivšega MOP in ne na tožečo stranko. Tožeča stranka v tem sporočilu sploh ni omenjena. Tožeča stranka ni zgolj povzela medijskih zapisov, ampak jih je nadgradila s povsem novo interpretacijo dogodkov. Nadzorni svet in tožečo stranko je obdolžila koruptivnega ravnanja in suma storitve kaznivega dejanja. Nič od tega medijski zapisi ne vsebujejo. Medijski zapisi, na katere se sodišče sklicuje, bi morali biti citirani, šele nato bi bilo mogoče napraviti vrednostni zaključek, kakršen je vsebovan v 12. točki obrazložitve. Trdi, da razlogi o odločilnih dejstvih niso navedeni. Sodišče se ni izreklo o temeljnem očitku, da so medijski zapisi kritično obravnavali predstavnike ministrstva, ne pa tožeče stranke. Dejstvo, da predstavniki tožeče stranke zapisov v medijih niso demantirali, je pomembno z vidika ugotavljanja resničnosti v sporočilu za javnost zapisanih dejstev, česar sodišče ni ugotavljalo. Tožena stranka ni imela pravice objaviti spornega sporočila za javnost in to ne glede na to, koliko predhodnih pozivov in na katere organe se je pred tem obrnila in ne glede na to, ali je nanje dobila odgovor. Ker se sodišče s škodo ni ukvarjalo, interpretacija izpovedi A. K. ni umestna. Prav tako ni jasno, zakaj sodišče v isti sapi omenja vzročno zvezo. Dvanajsta točka obrazložitve je zmedena, neorganizirana, neargumentirana in nelogična. S ključnim vprašanjem, ali je tožena stranka spremenila medijske zapise in jim dodala vsebino, ki v medijskih zapisih ni obstajala, se sodišče ni ukvarjalo, zato ne drži, da vsebina sporočila za javnost zgolj povzema informacije v medijih. Tehtanja med temeljno pravico tožeče stranke do dobrega imena in ugleda ter pravico tožene stranke do svobodnega izražanja sodišče sploh ni opravilo. Tožeča stranka je postavila več zahtevkov; s posameznimi od njih se sodišče sploh ni ukvarjalo. Tožeča stranka očita objavo neresničnih dejstev, ki jih tožena stranka pred objavo ni preverila; jih je tudi nadgradila. Tožena stranka se ni zgolj javno distancirala od ravnanj tožeče stranke, ampak je tožečo stranko obtožila sumov storitve kaznivih dejanj ter koruptivnega ravnanja. Opozarja na prakso, ki potrjuje, da je ugled pravne osebe lahko okrnjen tudi zaradi neresničnih trditev o fizičnih osebah. Protipravnost je lahko izključena samo v primeru, ko se nekdo o kom žaljivo izrazi v resni kritiki, pri izpolnjevanju uradne dolžnosti, pri politični dejavnosti, obrambi kakšne pravice ali pri varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja. Takšnih posebnih okoliščin tožena stranka ni izkazala. Sporočilo je objavila z namenom povzročanja škode in okrnitve ugleda tožeče stranke. Zatrjuje pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Opozarja, da kaznivega dejanja tožeči stranki ni očitala. Povsem jasno je, da če Vlada RS pozove k uveljavljanju kazenske in odškodninske odgovornosti odgovornih oseb ministrstva, je na drugi strani odgovorna oseba zasebne družbe, ki je bila partner v dogovorih. Tožena stranka, ki je pomemben delničar tožeče stranke in tudi sama posluje z državo, se je morala distancirati od takega ravnanja. Toženo stranko je zgolj pozvala k razjasnitvi sumov in njeno sporočilo za javnost nikakor ni vsebovalo očitkov kaznivega dejanja. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča ter predlaga zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Očitek absolutne bistvene kršitve postopka pritožnik utemeljuje s trditvijo, da sodba ne vsebuje razlogov, torej, da odločitev ni obrazložena, čemur ni mogoče pritrditi. Iz odločbe je jasno, da je zahtevek zavrnjen zaradi neizkazane protipravnosti, ki je ena od predpostavk za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Da imajo vsi zahtevki podlago v odškodninski odgovornosti, je prvostopenjsko sodišče pojasnilo pri opredelitvi pravne narave spora (v 9. točki obrazložitve). Materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje je pravilno. Pravni osebi je zagotovljeno sodno varstvo zaradi kršitve pravice do ugleda in dobrega imena. Tožnik zaradi kršitve te pravice zahteva civilnopravno varstvo - povrnitev nepremoženjske škode z objavo sodbe, preklicem izjave, s katero je bila storjena kršitev, opravičilom in plačilom denarne odškodnine (183. čl. in 178. čl. v zvezi s 131. čl. Obligacijskega zakonika). Do tega varstva je upravičen, če med drugim izkaže, da je bilo v njegovo pravico protipravno poseženo – civilni delikt. Sodišče prve stopnje, ki protipravnosti v ravnanju tožene stranke ni zaznalo, je utemeljeno zavrnilo vse zahtevke. Ker do kršitve pravice ni prišlo, pritožba neutemeljeno izpostavlja potrebo po tehtanju med pravico tožeče stranke do ugleda in dobrega imena in pravico tožene stranke do svobodnega izražanja.

6Zaključka, da je sporočilo za medije (dokaz A7 – v nadaljevanju sporočilo za javnost), s katerim naj bi bila okrnjena tožničin ugled in dobro ime, milejše od nekaterih pred njim objavljenih medijskih informacij, sodišče prve stopnje res ni podrobneje pojasnilo. Kljub temu ga je mogoče preizkusiti, saj se sodišče v nadaljevanju sklicuje na to, da je bil aneks k pogodbi v medijih večkrat omenjen in da so bili zapisi v medijih obremenjujoči, zlasti za vodilne v Ministrstvu za okolje in prostor (v nadaljevanju MOP). V sporočilu Vlade RS za javnost (dokaz B2) in objavah na P., S. - splet, T. in R. (dokazi B3 do B8) se omenja: – negospodaren najem poslovnih prostorov od podjetja F., zaradi katerega je MOP nastalo za najmanj 382 tisoč evrov škode;

– da je Vlada RS Ministrstvo za pravosodje in javno upravo zadolžila naj uveljavi odškodninsko in kazensko odgovornost oseb ministrstva;

– da je za državo očitno neugodno najemno pogodbo pred šestimi leti podpisal J. P., R. Ž. pa le dva dni pred volitvami še bolj sporen aneks, s katerim je F.-ju podaril celih 382.000,00 EUR pogodbene kazni, pa čeprav je ministrstvo v najetih prostorih že skoraj šest let.

Sporno sporočilo tožene stranke za javnost omenja – enako kot navedeni mediji – aneks k najemni pogodbi in pogodbeno kazen, sicer pa vsebuje bistveno manj drugih okoliščin pogodbenega razmerja F. z ministrstvom. O sumu pravno in moralno spornega ravnanja podaja torej bistveno manj dejstev kot mediji in Vlada RS v svojem sporočilu za javnost. Ocena prvostopenjskega sodišča o „milejšem“ toženkinem sporočilu za javnost zato ni neustrezna. Edina razlika, ki jo je mogoče zaznati, je ta, da mediji kot čas podpisa aneksa navajajo čas tik pred volitvami, sporno sporočilo za javnost pa govori o podpisu aneksa tik pred odpovedjo pogodbe. Da bi bila ta razlika bistvena, tožeča stranka ni zatrjevala. Opozorila pa je na v toženkinem sporočilu za javnost uporabljeno besedo koruptivnost, ki se v medijih res ni pojavila. Ker pa so bile v medijih omenjene take okoliščine, ki koruptivnost opredeljujejo, toženkino sporočilo za javnost ne odstopa od medijskih objav. V nasprotju z vsebino toženkinega sporočila za javnost pa pritožba zatrjuje, da vsebuje očitek kaznivega dejanja.

7Do vprašanja resničnosti dejstev, ki so jih objavili Vlada RS in mediji, tožena stranka pa jih je delno povzela, se prvostopenjsko sodišče ni izreklo. To ni bilo potrebno, ker je izkazano, da je tožena stranka imela utemeljene razloge za to, da je verjela v resničnost medijskih objav. Tožeča stranka zahteve za objavo popravka ni podala, niti ni kako drugače javno demanitirala ali pojasnila v objavi vlade in medijih vsebovanih informacij. Od nadzornega sveta tožena stranka pojasnil ni dobila, čeprav jih je zahtevala. Neprerekana je trditev, da je tožena stranka od ministrstva brezuspešno skušala pridobiti pogodbe, na podlagi katerih bi lahko preverila utemeljenost očitkov o vlogi tožeče stranke pri sklepanju za državo škodljive pogodbe. Na verodostojnost informacij o sumu protipravne sklenitve najemne pogodbe se je tožena stranka lahko zanesla tudi zato, ker se je tudi Vlada RS odločila za ukrepanje zoper njej podrejene javne uslužbence ministrstva. Ker se je tožena stranka zanesla na verodostojnost informacij, ki jih je dobila v medijih in v sporočilu Vlade RS za javnost ter v svojem sporočilu za javnost ni navajala drugačnih informacij od teh, ki so v javnosti že bile, se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ukvarjati z vprašanjem točnosti informacij, ki so jih posredovali mediji in Vlada RS. Očitek o pomanjkljivo ugotovljenem dejanskem stanju zato ni utemeljen. Tudi, če bi objave vlade in medijev, ki jih je povzela tožena stranka, bile žaljive, tožena stranka ni ravnala protipravno, ker je imela utemeljen razlog za to, da verjame v resničnost javno dostopnih informacij.

8Dejstvo, da je sporno obvestilo za javnost posredovala, je tožena stranka utemeljila s skrbjo za svoj ugled in ugled tožeče stranke, katere izključni „posredni“ delničar je. Glede na neprerekano trditev, da tožena stranka veliko prometa ustvarja na podlagi javnih naročil in da ima kot delničar določen vpliv na poslovanje svoje družbe, s tem pa tudi dolžnosti, je mogoče zavrniti očitek tožeče stranke, da je tožena stranka sporočilo javnosti podala z namenom škodovati toženi stranki. Vsebina sporočila potrjuje, da je sestavljavca vodilo distanciranje od ravnanja družbe F. in pričakovanje, da bo nadzorni svet ustrezno ukrepal. Ker je tožena stranka iz javno objavljenih informacij sumila, da uprava ne posluje ustrezno, nadzorni svet pa se na njeno zahtevo po informacijah ni odzval, njenega javnega poziva k odpravi nepravilnosti in distanciranja od delovanja uprave ni mogoče oceniti niti kot je prekoračitev pravic, ki jih ima kot delničar. S sporočilom za javnost se ni vpletala v poslovanje družbe F., kar ji je prepovedano, ampak se je javno obrnila na nadzorni svet, ki je tisti organ, ki skrbi za usklajevanje interesov med upravo in družbeniki. Ker nadzorni svet skrbi za usklajevanje interesov med upravo in družbeniki, se je tožena stranka nanj legitimno obrnila – apeliranje na nadzorni svet ni protipravno. Tožena stranka, ki je iz medijev razbrala sum nezakonitega ravnanja – ne samo javnih uslužbencev, ampak tudi sopogodbenika – je legitimno izrazila pričakovanje, da bo ukrepal nadzorni svet, ki je eden od organov, ki skrbi za zakonitost poslovanja družbe.

9Ni mogoče soglašati s pritožbeno oceno, da je toženka v sporočilu za javnost prekoračila, razširila in posledično potvorila medijske zapise tako, da je očitek kazenske odgovornosti in protipravnega ravnanja pripisala tožeči stranki. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se zapisi v medijih nanašajo izključno na osebe bivšega Ministrstva za okolje in prostor in ne na tožečo stranko ali člane njenih organov, saj so mediji posredovali informacijo o darilu 382.000,00 EUR F.-ju in o med F. ter ministrstvom sklenjeni pogodbi, škodljivi za državo. Pritožba v nasprotju z listinskimi dokazi navaja, da so mediji kritično obravnavali zgolj predstavnike ministrstva, tožene stranke pa ne. Družba F. je bila v medijih omenjena kot pogodbenik, ki naj bi imel korist od z državo sklenjene (za državo škodljive) pogodbe, zato sporočilo tožene stranke, ki izpostavlja sum protipravnega ravnanja družbe F., ne odstopa od medijskih objav.

10Neutemeljen je pritožbeni očitek, da medijski zapisi v sodbi niso citirani. Sodišče prve stopnje je opozorilo, da je sporočilo Vlade RS za javnost in objave medijev natančno povzelo pri povzemanju trditev strank. Pri vsebinski primerjavi obravnavnega sporočila za javnost z objavami vlade in medijev se je zato lahko sklicevalo na prej citirane objave. Ponovno citiranje vladinega sporočila in medijskih objav pri primerjanju le-teh s spornim sporočilom za javnost bi pomenilo nepotrebno podvajanje.

11Ker ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno, je tudi sklicevanje na sodno prakso, ki obravnava zmanjšanje ugleda organov pravne osebe, nepotrebno.

12Tudi pritožbeno sodišče zato, drugače kot pritožnik, ocenjuje, da tožena stranka ni prekoračila meje svobode izražanja. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP).

----

(1) V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je korupcija opredeljena kot: dajanje ali sprejemanje nagrad zaradi hitrejšega, ugodnejšega, navadno nezakonitega reševanja uradnih zadev; podkupovanje, podkupljivost; razširila se je korupcija; to je bil čas splošne korupcije; korupcija v javnem življenju//nav. slabš.; (moralna) izprijenost pokvarjenost, navadno zaradi takega dajanja ali sprejemanja nagrad; korupcija dvora. V terminološki podatkovni zbirki odnosov z javnostmi je korupcija opredeljena kot kršitev norm ali dolžnih ravnanj odgovornih oseb v javnem ali zasebnem sektorju, katerih namen je pridobiti (ne)materialne koristi zase ali za drugega.