UPRS sodba III U 309/2013

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano dopolnilno odločbo je prvostopni organ naložil tožniku, da mora do 5. 4. 2012 odstraniti zemeljski izkop, ki ga je nezakonito vnesel na tam našteta zemljišča v k.o. … (1. točka izreka), odločil, da se s to odločbo dopolni odločba istega organa, št. 06113-543/2009-7 z dne 10. 7. 2009 (2. točka), da je tožnik dolžan o opravljeni odstranitvi takoj obvestiti inšpektorja (3. točka), da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka) in da v postopku stroški niso nastali (5. točka). Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopni organ 10. 7. 2009 tožniku izdal odločbo zaradi čezmernega obremenjevanja okolja (vnosa zemeljskega izkopa brez pridobitve okoljevarstvenega dovoljenja), s katero mu je prepovedal nadaljnje vnašanje zemeljskega izkopa. Omenjena odločba je pravnomočna. Ker z njo organ tožniku kot zavezancu ni naložil, naj že vneseni zemeljski izkop odstrani, čeprav gre za enega od predvidenih ukrepov za odpravo ugotovljenih nepravilnosti, je ob smiselni uporabi prvega odstavka 220. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) po uradni dolžnosti izdal dopolnilno odločbo. Naloženi ukrep temelji na 1. točki prvega odstavka 157. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) ter na prvi alineji prvega odstavka 32. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN). Pri določitvi izpolnitvenega roka je bila upoštevana teža kršitve in posledice za javni interes (čezmerno obremenjevanje okolja ter čas, v katerem lahko tožnik odstrani nezakonito vneseni zemeljski izkop). Pri tem je upravni organ upošteval količino vnesenega izkopa (dejansko vnesena količina je bila 24.492 m3) ter stanje tehnike odstranjevanja, ki jo še podrobneje razlaga. Na podlagi navedenega je njegova ocena, da za odstranitev tožnik potrebuje čas 25 delovnih dni, ob dodatnem upoštevanju možnosti slabih vremenskih razmer, ko so lahko zemeljska dela otežena, in določil rok, ki je primeren in v skladu z predpisano učinkovitostjo postopka.

2Drugostopni organ je s svojo odločbo tožnikovo pritožbo zavrnil, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodal, da vsa pridobljena dovoljenja ne nadomestijo niti ne izvzamejo potrebne izdaje okoljevarstvenega dovoljenja glede na Uredbo o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov.

3Tožnik je v tožbi uvodoma povzel potek dosedanjega postopka, vsebino prvostopne odločbe in navedel, da se ne strinja z odločitvijo. V postopku namreč niso bila ugotovljena vsa dejstva, kršena so tudi bila pravila postopka. V letu 2011 je v veljavo stopila Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov. Opozoril je na 10. člen spremenjene Uredbe, do katere se organ ni opredelil, kakor tudi na njen 11. člen. Zemeljski izkop je bil vnesen na zemljišča na podlagi vseh potrebnih soglasij: kulturnovarstvenim soglasjem za nasipavanje kmetijskega zemljišča za ekološko izboljšanje tal, informacijo o pogojih gradnje, ki lahko vpliva na vodni režim ali stanje voda, z dvema naravovarstvenima soglasjema, z vodnim soglasjem ter dvema ocenama kakovosti zemeljskega izkopa z območja obalnih občin z dopolnitvami. Tožnik je tudi navedel, da izpolnjuje pogoj po zgoraj navedenem 10. členom Uredbe, na dan inšpekcijskega pregleda pa je razpolagal tudi z izdelanim načrtom izvedbe del – vinogradniških teras, ki predvideva uporabo predmetnega navoženega zemeljskega izkopa za gradnjo opor za trajni vinogradniški nasad ter dostopnih poljskih poti, kar je po Uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje gradnja enostavnega objekta, ki ne zahteva gradbenega dovoljenja, za izvedbo del gradnje pa so potrebna soglasja, s katerimi pa tožnik razpolaga. Tožnik tudi ni subjekt, ki je prevzel ravnanje z odpadki, temveč je izvajalec zemeljskih gradbenih del za naročnika, ki na obravnavanem območju izvaja agromelioracijo z ureditvijo terena za vinogradniške terase. V postopku tudi ni bilo upoštevano načelo sorazmernosti iz 7. člena ZIN pri določanju roka za odpravo nepravilnosti. Rok je prekratek. Tožnik razpolaga z odgovori na povpraševanje glede deponiranja materiala, iz katerih izhaja, da navedenega izkopa odlagališča oziroma drugi subjekti ne morejo prevzeti. Prvostopni organ tudi ni določil kraja, kamor naj tožnik izkop odstrani in na kakšen način je odločba neizvršljiva, kljub temu, da je izračunal, da se izkop lahko odstrani v roku 25 delovnih dni. Slednje pa tudi ni pojasnjeno. Izrek je tako neizvršljiv in je s tem podana bistvena kršitev določb postopka. Predlagal je, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4Toženka na tožbo vsebinsko ni odgovorila.

5Tožba ni utemeljena.

6V tem upravnem sporu tožnik izpodbija dopolnilno odločbo, št. 06113-543/2009-83 z dne 7. 2. 2012, ki jo je organ sprejel v zvezi z izvrševanjem sodbe in sklepa Upravnega sodišča RS, III U 14/2011 z dne 10. 5. 2011, s katero je sodišče ugodilo tožbi tožnika in odpravilo odločbo prvostopnega organa, št. 06113-543/2009-35 z dne 8. 9. 2010, in zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek. V obravnavanem primeru sodišče tako v skladu s četrtim odstavkom 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu: ZUS-1) presoja, ali je v izpodbijanem upravnem aktu organ sledil pravnemu mnenju sodišča glede uporabe materialnega prava in njegovim stališčem, ki se tičejo postopka, presoja pa ga tudi v mejah tožbenega predloga (40. člen ZUS-1) in v okviru uradnega preizkusa. Iz sodbe in sklepa, III U 14/2011 z dne 10. 5. 2011, tako med drugim izhaja, da je inšpekcijska odločba istega organa z dne 10. 7. 2009 (nanjo se sklicuje prvostopni organ tudi v sedaj izpodbijani odločbi), s katero je bil ugotovljen nezakonit vnos zemeljskega izkopa na v njej naštetih zemljiščih, postala pravnomočna, zato so vsi tožnikovi ugovori, ki se nanašajo na nepravilno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z nezakonitim vnosom zemljine na sporna zemljišča, neupoštevni. Iz sodbe je še razvidno, da je bila dopolnilna odločba odpravljena zato, ker bi moral organ ugotoviti okoliščine (izvesti postopek), v katerem bi ugotovil, v kolikšnem času lahko tožnik – ob upoštevanju javnega interesa in teže kršitve – odstrani nezakonito navoženo zemljino, v obrazložitvi pa navesti razloge za rok, določen za njeno odstranitev.

7Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe (to potrjujejo tudi predloženi upravni spisi), je prvostopni organ 15. 6. 2011 izdal novo dopolnilno odločbo, ki je bila z drugostopno odločbo z dne 13. 12. 2011 odpravljena (ker organ ni utemeljil roka za izpolnitev odrejene obveznosti), temu pa je sledila dopolnilna odločba, ki je predmet preizkusa zakonitosti v tem upravnem sporu. Po presoji tožbenih ugovorov sodišče ne dvomi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, strinja pa se tudi z njenimi razlogi. Le-ti potrjujejo, da so bili v zadevi izpolnjeni pogoji za izdajo dopolnilne odločbe v smislu 220. člena ZUP in z njo tožniku naložen inšpekcijski ukrep odstranitve nezakonito vnesenega zemeljskega izkopa glede na to, da mu je bila 10. 7. 2009 zaradi iste kršitve in na istih zemljiščih izdana inšpekcijska odločba, s katero mu je bil prepovedan nadaljnji vnos zemeljskega izkopa. Strinja se tudi z rokom za izvršitev obveznosti, katerega dolžino je organ prepričljivo utemeljil ob upoštevanju okoliščin, ki se nanašajo na sam obseg obveznosti, kot okoliščin, ki so pomembne z vidika varstva javnega interesa (čezmerno obremenjevanje okolja, prekoračitev izdanega okoljevarstvenega dovoljenja, zagotavljanje učinkovitega vodenja inšpekcijskega postopka). Pravilna so tudi stališča pritožbenega organa, s katerimi je ta zavrnil pritožbene ugovore, ki jih tožnik ponavlja tudi v tožbi (med drugim glede neizvršljivosti naložene odstranitve zemeljskega izkopa). Sodišče se na razloge obeh odločb sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

8O tožnikovem nezakonitem ravnanju (vnosu zemeljskega izkopa brez izdaje ustreznega okoljevarstvenega dovoljenja), je bilo, kot že povedano, pravnomočno odločeno z odločbo z dne 10. 7. 2009. Ugotovljena nezakonitost je bila podlaga za izrek v tej odločbi naloženega inšpekcijskega ukrepa prepovedi nadaljnjega vnosa zemeljskega izkopa na ista zemljišča v k.o. ..., na katere se nanaša tudi izpodbijana odločba. Zato so za ta upravni spor nepomembne tožbene navedbe o tem, da je bil zemeljski izkop vnesen na podlagi ustreznih pridobljenih dovoljenj in po pogodbi z naročnikom ter z dvema ocenama kakovosti zemeljskega izkopa z območja obalnih občin z dopolnitvami in, da vneseni zemeljski izkop predstavlja izjemo, za katero po Uredbi o spremembi in dopolnitvah Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov ni potrebno okoljevarstveno dovoljenje. Glede na navedeno je neutemeljeno tudi tožbeno stališče, da bi morala izpodbijana odločba o teh okoliščinah imeti razloge ter se ponovno opredeljevati do njegovih navedb, da ima za tako ravnanje vsa ustrezna dovoljenja.

9Tožnik iz enakih razlogov zato tudi ne more uspeti z ugovorom, da ni subjekt, ki je prevzel ravnanje z odpadki, temveč le izvajalec zemeljskih gradbenih del za naročnika, saj dejstvo, da je tožnik inšpekcijski zavezanec zaradi nezakonitega ravnanja na omenjenih zemljiščih, izhaja iz izreka pravnomočne inšpekcijske odločbe z dne 10. 7. 2009, ki jo izpodbijana odločba dopolnjuje z nadaljnjim ukrepom – naloženo odstranitvijo nezakonito vnesenega zemeljskega izkopa.

10Neutemeljena je tudi trditev, da naj bi tožnik razpolagal s soglasji, saj – kot tudi izhaja iz pravnomočne inšpekcijske odločbe z dne 10. 7. 2009 – okoljevarstvenega dovoljenja za obravnavani poseg, ki bi ga moral imeti glede na 82. člena ZVO-1 tožnik ni imel.

11Tožnik tudi ne pojasni, katere so tiste okoliščine, ki so se spremenile od izdaje prvotne inšpekcijske odločbe od izdaje izpodbijane dopolnilne odločbe, zaradi katerih naj bi bilo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in posledično izdana napačna odločba. Vse okoliščine, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane odločbe (razen določitve roka za izpolnitev obveznosti, o čemer se bo sodišče opredelilo v nadaljevanju sodbe), je namreč prvostopni organ izčrpno obrazložil na drugi in tretji strani izpodbijane odločbe. Pri tem sodišče še ugotavlja, da so bile omenjene okoliščine že ugotovljene v pravnomočni odločbi z dne 10. 7. 2009, s katero je bila ugotovljena kršitev. Za ugotavljanje teh zato nov ugotovitveni postopek ni bil potreben (drugi odstavek 220. člena ZUP).

12Tožnik se tudi moti, ko meni, da je odločba neizvršljiva, ker ni navedeno, kam naj tožnik odpelje nezakoniti izkop. Do navedenega se je opredelil že drugostopni organ, zato sodišče le dodaja, da je način izvršitve prepuščen zavezancu in s tem tudi breme za njegovo nadaljnjo zakonito ravnanje, na kar ne more vplivati dejstvo, da na tem območju Slovenije naj ne bi bilo mogoče najti pooblaščenega prevzemnika.

13Neutemeljeno je tožbeno stališče, da pri določanju roka za izpolnitev ni bilo upoštevano načelo sorazmernosti iz 7. člena ZIN. Ta v tretjem odstavku določa, da mora inšpektor pri določitvi roka za odpravo nepravilnosti upoštevati težo kršitve, njene posledice za javni interes in okoliščine, od katerih je odvisno, v kolikšnem času lahko zavezanec, ob dolžni skrbnosti, odpravi nepravilnosti. Organ je te okoliščine navedel v obrazložitvi in na njihovi podlagi določil rok za izvršitev naložene obveznosti, drugostopni organ pa še poudaril, da je tožnik gradbeno podjetje, ki se ukvarja z zemeljskimi in rušitvenimi deli. Glede na navedeno so neutemeljene tudi pavšalne trditve o prekratkem roku.

14Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). O zadevi je odločilo na seji, saj v tožbi navedena dejstva niso pomembna za odločitev.

15Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.