UPRS sklep I U 431/2013

I. Tožba se zavrže.
II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.
III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tožnik je na Upravno sodišče RS v Ljubljani 15. 3. 2013 vložil tožbo na ugotovitev nezakonitosti dejanj, s katerimi toženka posega v človekove pravice tožnika in krši 22., 23. in 25. člen Ustave RS, ko od 26. 6. 2012 naprej izvaja in je že končala dokazni postopek s tem, ko je po podatkih iz Osnutka ugotovitev o konkretnem primeru – imenovanje A.A. za generalnega direktorja Vrhovnega državnega tožilstva z dne 24. 1. 2013 pridobila listine treh državnih organov in te listine ocenila, ne da bi tožniku dala možnost, da se izreče o ključnih dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev (prvi odstavek 9. člena ZUP v zvezi z 22. členom Ustave RS). Toženka je na seji 24. 1. 2013 v sestavi samo dveh članov Komisije za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju KPK) (ker se je predsednik KPK izločil) odločila soglasno, da sprejme osnutek ugotovitev (prvi odstavek 52. člena Poslovnika Komisije za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju Poslovnik)), vendar zopet ni dala tožniku možnosti, da se izreče o ključnih dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Osnutek ugotovitev ima namreč obliko odločitve in je tudi po vsebini odločitev, ker to izhaja iz zadnjega stavka osnutka, pred tem pa toženka zavzame stališče, ''da so izpolnjeni vsi znaki korupcije, kot jo opredeljuje ZIntPK''. Tudi struktura osnutka kaže, da gre dejansko za končanje dokaznega postopka, saj je osnutek razdeljen na del, kjer obravnava dejansko stanje, na del, kjer obravnava relevantno pravo in na del, ki vsebuje mnenje. Za ta dejanja (ki trajajo od 26. 6. 2012, kot že navedeno) je tožnik izvedel 6. 3. 2013, ko je prejel osnutek ugotovitev z dopisom z dne 4. 3. 2013. Tožba je tako pravočasna. Tudi iz dopisa z dne 4. 3. 2013 izhaja, da je KPK '' že izvedla postopek o sumu korupcije, ki ga vodi pod spisovno številko ..''. V tem dopisu je tudi navedeno, da bo tožnikov odgovor kot informacija javnega značaja, kar pomeni, da KPK stoji na stališču, da tožnikov odgovor na osnutek ugotovitev ne bo imel nobene dokazne vrednosti v upravnem postopku (7. točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ). V odgovoru na osnutek je tožnik podal konkretne pripombe, pravno interpretacijo in razlago zakona, podal je tudi številne dokazne predloge. Opozoril je tudi, da stališče Upravnega sodišča v sodbi, I U 912/2012 z dne 11. 12. 2012, kjer je šlo neposredno za presojo zakonitosti akta vlade o razveljavitvi odločbe o imenovanju direktorja VDT in zgolj posredno za obravnavanje pravilnosti razlage določb v postopku imenovanja direktorja VDT, da so predmetne določbe ZDT-1 jasne in da odločba vlade o razveljavitvi odločbe o imenovanju direktorja VDT ni nezakonita, ne more zadoščati za ugotovitev obstoja korupcije pri izdaji akta o imenovanju, ker je šlo za novo in prvo interpretacijo teh določb s strani sodišča. Vse strokovne službe Ministrstva za pravosodje, vključno s sestavljavci zakona so imeli drugačno prepričanje o namenu in pomenu teh določb. Drugačno interpretacijo je podalo tudi Ustavno sodišče v odločbi, U-I-42/12-125 z dne 7. 2. 2013. Če bi bila ugotovitev Upravnega sodišča v zadevi, v kateri se prvič odloča o interpretaciji določenega zakona, da sta minister in generalni državni tožilec v postopku imenovanja napačno razlagala zakon, zadostna dokazna podlaga za ugotovitev korupcije, potem bi to (absurdno) odprlo postopek ugotavljanja korupcije v primerih, ko npr. višje sodišče ugotovi, da je nižje sodišče zmotno uporabilo materialno pravo ali procesne določbe. Za razjasnitev dejanskega stanja bi bilo zato nujno, da KPK zasliši določene priče z ministrstva. V odgovoru je tožnik podal tudi procesne zahtevke z zaprosilom, da ga KPK obvesti o prejemu pripomb. Toženka tožnika ni obvestila o ničemer, kar pomeni, da ne namerava upoštevati standardov enakega varstva pravic s pravico do izjave stranke v postopku. Zato je tožnik prisiljen vložiti tožbo. Zadeva je namreč tik pred objavo na spletni strani ali na tiskovni konferenci, čeprav mora po Poslovniku komisija odgovor obravnavati na seji. Tožnik je tudi navedel, da bi morala toženka po tretjem odstavku 147. člena ZUP prekiniti postopek. Naslovno sodišče je namreč v zadevi, I U 706/2011 z dne 12. 9. 2012, vložilo zahtevo za oceno ustavnosti določb Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (v nadaljevanju ZIntPK) glede odločanja v okrnjeni sestavi samo dveh članov komisije. Komisija bi tako morala v tej zadevi prekiniti postopek. Te kršitve pravic po 22. členu Ustave imajo za posledico tudi poseg in kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave) in pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave). V zadevi se ti dve pravici prekrivata (tako tudi naslovno sodišče v zadevi, I U 192/2013 z dne 6. 2. 2013). Opisano napačno vodenje dokaznega postopka in odločanja namreč vodi do situacije, ko stranka ne more uveljavljati učinkovite tožbe v upravnem sporu na odpravo akta o ugotovitvi koruptivnega ravnanja zaradi njegove nezakonitosti, saj šele v upravnem sporu prvič dobi možnost, da se upoštevajo argumenti osebe, ki je obravnavana, čeprav Upravno sodišče nima pristojnosti za ugotavljanje koruptivnih dejanj.

Poseg v danem primeru tudi ni v skladu z načelom sorazmernosti, saj tak poseg ni predpisan v ZIntPK. Nikjer namreč ni določeno, da je obravnavana oseba izključena iz dokaznega postopka do prejema osnutka ugotovitev, pa tudi ne do objave ugotovitev, kar pa tudi ne pomeni vključitve v dokazni postopek, saj zgolj objava odgovora obravnavane osebe na spletni strani ne more pomeniti, da je oseba sodelovala v dokaznem postopku. ZIntPK ne izključuje uporabe 9. člena ZUP pred objavo ugotovitev. Ker poseg ni predpisan z zakonom, ni sorazmeren. Poseg tudi ni primeren, da bi bilo z njim mogoče doseči legitimen cilj, kajti legitimen cilj v zadevah, kjer je ključno vprašanje, kako je mogoče razlagati pravo, ne more biti objava koruptivnega ravnanja visokih funkcionarjev, ampak je legitimen cilj objava koruptivnega ali nekoruptivnega ravnanja v zvezi z uporabo prava na podlagi zakonito vodenega postopka. Poseg tudi ni nujen, saj je mogoče legitimen cilj doseči z zakonito vodenim postopkom, ki vključuje aktivno sodelovanje obravnavane osebe. Za primerjavo je opozoril na sodbo Upravnega sodišča, ko je bil z aktom Državnega zbora razrešen član državne agencije in je sodišče z ugotovitveno sodbo odločilo, da je bil akt razrešitve nezakonit in je pomenil kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave med drugim tudi zaradi tega, ker Državni zbor navedb razrešene osebe ni vzel na znanje, ni pretehtal njihove relevantnosti in dopustnosti in se do navedb, ki so odločilnega pomena, ni opredelil (sodba, I U 1269/2012 z dne 14. 2. 2013). Tožnik je tudi navedel, da tožbo vlaga pred objavo ugotovitev zaradi stališča naslovnega sodišča v zadevah, I U 192/2013 z dne 6. 2. 2013, v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča RS, I Up 58/2013 z dne 27. 2. 2013. Vrhovno sodišče je v tem sklepu namreč navedlo, da so ustavne pravice, ki naj bi bile po tožnikovem zatrjevanju kršene, procesne ustavne pravice (zlasti iz 22., 23. in 25. člena) in neposreden poseg v pravice (zaradi dejstva, da je Zaključno poročilo že objavljeno) ne traja več, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Iz teh stališč torej izhaja, da tožnik procesnih ustavnih pravic ne more več varovati v sodnem postopku v upravnem sporu po tem, ko so ugotovitve objavljene na spletni strani. To pa pomeni, da po tretjem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) stranka lahko vloži zahtevo za začasno odredbo samo pred objavo ugotovitev na spletni strani, če so seveda izkazane okoliščine dejanj oziroma opustitev, ki pomenijo kršitev 22., 23. in 25. člena Ustave RS. Način, kako je toženka ta postopek vodila, pa očitno ne ustreza zahtevam in standardom, ko gre za postopke v zvezi z obtožbami in kritikami zaradi korupcije, ki jih je vzpostavilo Evropsko sodišče za človekove pravice (npr.: odločitev Zollman proti Združenemu kraljestvu, Ismoilov proti Rusiji, Guja proti Moldaviji, Kasabova proti Bolgariji, idr.). Za vložitev tožbe pred objavo ugotovitev je razlog tudi v tem, da je temeljni princip varstva človekovih pravic v primeru njihovih kršitev ''restitutio in integrum''. To se neposredno odraža v prvem odstavku 66. člena ZUS-1. Gre tudi za ustaljeno sodno prakso ESČP. Na tem konceptu sodnega varstva temelji tudi ZUS-1, ki obsega varstva ne omejuje samo na ugotovitve kršitev, ampak ga razširja na prepoved nadaljevanja dejanja, ukrepe za vzpostavitev zakonitega stanja, povrnitev škode, vrnitev vzetih stvari, predvidena pa je tudi možnost, da sodišče odloči, kar je treba, da se poseg v človekove pravice odpravi in vzpostavi zakonito stanje. Tako je v tem primeru učinkovito sodno varstvo zagotovljeno le pod pogojem ugotovitvene tožbe pred objavo ugotovitev. Tožnik je predlagal, da sodišče v skladu z drugim odstavkom 66. člena ZUS-1 tožbi ugodi tako, da se ugotovi, da je toženka z vodenjem postopka v zadevi št. 06210-699/2012-22 do izdaje osnutka ugotovitev o konkretnem primeru – imenovanje A.A. za generalnega direktorja vrhovnega državnega tožilstva z dne 24. 1. 2013 tožniku kršila pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave, ker tožniku ni dala možnosti, da sodeluje v dokaznem postopku in mora te kršitve nemudoma odpraviti. Predlagal je tudi povrnitev stroškov postopka.

Če sodišče ne bo odločalo po drugem odstavku 66. člena ZUS-1, pa je tožnik predlagal, da sodišče izda začasno odredbo po tretjem odstavku 66. člena ZUS-1 v zvezi s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1. Menil je namreč, da med tožnikom in toženko nedvomno obstaja sporno pravno razmerje, saj je toženka formalno uvedla postopek po ZIntPK, v katerem je obravnavana oseba med drugim tožnik, ta postopek pa toženka še vodi in gre za trajajoče pravno razmerje.

Izdajo začasne odredbe je tožnik utemeljeval s tem, da je postopek tik pred objavo ugotovitev na spletni strani oziroma na tiskovni konferenci KPK. Brez izdaje začasne odredbe bi nastala tožniku osebna škoda, ker je tožnik kot fizična oseba brez javnih funkcij aktivno angažiran kot pravni strokovnjak Evropskega centra za reševanje sporov (ECDR), v imenu katerega opravlja vrsto nalog, povezanih z zagotavljanjem strokovnosti, neodvisnosti in nepristranosti te institucije pri reševanju sodnih in izvensodnih sporov. Zavrnitev izdaje začasne odredbe bi prizadela tožnikovo prihodnje sodelovanje z ECDR in samo poslovanje ECDR. Ker je poslovno sodelovanje z ECDR odločilni finančni vir tožnikovega preživljanja, bi mu z okrnitvijo ali odpovedjo tega sodelovanja nastala težko popravljiva škoda v zvezi pravico do dela in socialne varnosti, pa tudi z njegovo pravico in dolžnostjo preživljanja otroka, ki se šola, B.B. Zaradi očitka koruptivnega ravnanja tožnik tudi ne bo mogel prepričljivo pridobivati poslov v okviru registrirane zasebne dejavnosti C.C., pravno in poslovno svetovanje s.p., v okviru iskanja nadomestnih virov v primeru prenehanja sodelovanja z ECDR, kar bo trajneje ogrozilo tožnikovo socialno varnost. Tožnikovo poklicno delovanje je najtesneje povezano s strokovno in etično neoporečnostjo ter zagotavljanjem njunega videza. Ugotovitve toženke bodo imele v javnosti izjemen odmev zaradi funkcij, ki jih je tožnik v preteklosti opravljal (dolgoletni sodnik, predsednik sodišča, minister za pravosodje). Nobeno zatrjevanje nezakonite sestave senata in nezakonitega postopka pred KPK ne bo zmanjšalo dejansko nepopravljive škode. Nasprotnih strank ni, čeprav je obravnavana oseba v tej zadevi tudi sedanji generalni državni tožilec. V zvezi z javnim interesom pa je tožnik še opozoril na nevarnost pretirane vneme pri obravnavanju nepravilne uporabe prava v zadevah v zvezi s korupcijo, ki bi lahko vodila do absurdnega obtoževanja vseh, ki kdaj koli sodelujejo pri izdajanju upravnih ali sodnih odločb, kjer so možne različne interpretacije zakona. Brez dvoma je bolj v interesu javne koristi, da KPK po zakonitem dokaznem postopku zaključi delo, kot pa da s kršenjem zakona objavlja svoje ugotovitve v javnosti. Javni interes ne bo v ničemer prizadet, če se bo postopek podaljšal za toliko časa, da se dejansko stanje razjasni in da vpleteni dobijo možnost, da sodelujejo v dokaznem postopku. Tožnik je predlagal, da sodišče začasno, do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu, zadrži javno objavo ugotovitev o konkretnem primeru – imenovanje A.A. za generalnega direktorja vrhovnega državnega tožilstva, v delu, v katerem se te ugotovitve nanašajo na tožnika. Če se sodišče ne bo odločilo za izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti po tretjem (pravilno: drugem) odstavku 66. člena ZUS-1, je predlagal izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1, z isto utemeljitvijo, kot navedeno.

Sodišče je v zadevi že odločalo in sicer je s sklepom, I U 431/2013 z dne 22. 3. 2013, sklenilo, da se zahtevi tožnika za izdajo začasne odredbe ugodi tako, da se zadrži javna objava ugotovitev o konkretnem primeru – imenovanje A.A. za generalnega direktorja Vrhovnega državnega tožilstva. Zoper citirani sklep je toženka vložila pritožbo, Vrhovno sodišče RS pa je s sklepom, I Up 132/2013 z dne 18. 4. 2013, pritožbi ugodilo, sklep, I U 431/2013 z dne 22. 3. 2013, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V obrazložitvi je navedlo, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna že iz razloga, ker je tožnik vložil tožbo na ugotovitev nezakonitosti dejanj, s katerimi je toženka posegla v njegove pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave RS, sodišče prve stopnje pa ni opravilo predhodnega preizkusa tožbe v okviru tožbenega zahtevka, nadalje je sodišče prve stopnje napačno tudi presodilo, da je osnutek ugotovitev akt v smislu ZUS-1, saj z njim ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, niti ni z njim poseženo v tožnikove pravice v smislu 4. člena ZUS-1. Odločitev sodišča prve stopnje je torej preuranjena, saj temelji na zmotni predpostavki, da so procesne predpostavke za odločanje o tožbi izpolnjene. Sodišče prve stopnje tudi ni ocenilo, ali obstaja neposredna povezava med s tožbo izpodbijanim spornim pravnim razmerjem in razmerjem, ki naj bi se uredilo s predlagano začasno uredbo.

Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 3. 5. 2013 še navedel, da se sicer strinja s stališčem Vrhovnega sodišča RS, da je tožbo vložil na ugotovitev nezakonitosti dejanj in ne osnutka ugotovitev o konkretnem primeru v smislu, da ni izpodbijal samo osnutka ugotovitev, saj ga je izpodbijal kot eno izmed nezakonitih dejanj v sklopu vodenja postopka po ZIntPK, kar je razvidno iz razdelka A tožbe. Osnutek ugotovitev o konkretnem primeru ima po tožnikovem mnenju naravo posamičnega akta iz 4. člena ZUS-1. Menil je tudi, da je sodišče preizkusilo določene procesne predpostavke, pri čemer je tudi presojalo obstoj spornega pravnega razmerja med tem, kar tožnik uveljavlja, in vsebino začasne odredbe. Tožnik glede na uveljavljeno sodno prakso z začasno odredbo ne more uveljavljati istega zahtevka kot v tožbi. Sama objava ugotovitev se lahko nanaša samo na preiskovalna dejanja, osnutek ugotovitev in izjasnitev tožnika o osnutku. Opozoril je tudi na drugačno stališče Vrhovnega sodišča RS glede uporabe ZUP v teh postopkih in posledično, ali je še potrebna izdaja začasne odredbe. Po njegovem mnenju je potreba po izdaji začasne odredbe še vedno izkazana, saj toženka odloča v senatu dveh članov komisije, ko bi morala v senatu treh, pri čemer ne upošteva odločbe Upravnega sodišča v zadevi, I U 706/2011 z dne 12. 9. 2012, ko je naslovno sodišče vložilo zahtevo za oceno ustavnosti ZIntPK zaradi sestave senata toženke, tožnik do izdaje osnutka ugotovitev ni imel nobene možnosti, da predlaga izvedbo dokazov in da sodeluje pri njihovem izvajanju, toženka pa je po izvedenem dokaznem postopku sprejela osnutek ugotovitev, v katerem tožniku očita koruptivno ravnanje. Tudi če bo toženka tožniku sodelovanje v nadaljevanju omogočila, pa bo šlo le za formalno možnost udeležbe. Nezakonito sestavljen organ ne more voditi zakonitega postopka. Ni tudi jasno, kdaj oziroma na kakšen način se v postopku po ZIntPK uporablja ZUP. Razlaga, kot jo je podalo Vrhovno sodišče v sklepu, I Up 132/2013, bi pomenila, da toženka vodi dve vrsti postopka: inkvizitornega do izdaje osnutka ugotovitev in adversarni postopek po izdaji tega osnutka. Izjasnitev na osnutek ugotovitev po 13. členu ZIntPK ne pomeni, da je uporaba ZUP pred tem izključena. Meni, da je treba sprejeti precedenčno odločitev o tem, ali se ZUP uporablja v celotnem postopku. Glede na to je tožnik sodišču podrejeno predlagal, da v primeru, da bo ocenilo, da pri odločanju ne bi moglo izločiti uporabe protiustavne razlage pravil dokaznega postopka, postopek odločanja na podlagi 156. člena Ustave prekine in zahteva oceno ustavnosti 13. člena ZIntPK zato, ker v nasprotju z 2. členom, drugim odstavkom 3. člena, 22. členom in 23. členom Ustave vprašanj dokaznega postopka v smislu minimalnih procesnih standardov pri ugotavljanju korupcije ne ureja na ustavno skladen način. Še podrejeno in v primeru, če bo sodišče menilo, da toženka ni bila dolžna prekiniti postopka po uradni dolžnosti po 147. členu ZUP, je predlagal, da sodišče prekine postopek odločanja in zahteva oceno ustavnosti ZIntPK zaradi ustavne praznine glede sestave KPK v primeru izločitve enega člana (obrazložitev zahteve za oceno ustavnosti v zadevi, I 706/2011). Od tega vprašanja je odvisna presoja zakonitosti celotnega postopka. Če pa sodišče postopka (tudi) ne bo prekinilo iz tega razloga, pa je še predlagal, da sodišče odloči o vmesnem ugotovitvenem zahtevku: ''Ugotovi se, da je toženka z vodenjem postopka in z odločanjem v sestavi dveh članov toženke v zadevi št. 06210-699/2012-22 o osnutku ugotovitev v konkretnem primeru – imenovanje A.A. za generalnega direktorja Vrhovnega državnega tožilstva z dne 24. 1. 2013 kršila tožniku pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave RS''. Tožnik je tudi spremenil predlog za izdajo začasne odredbe in sicer tako, da za besedo ''tožilstva'' sledi pika in se črta besedilo ''v delu, v katerem se te ugotovitve nanašajo na tožnika''. Predlagal je tudi, da sodišče po drugem in tretjem odstavku 19. člena ZUS-1 o postopku obvesti generalnega državnega tožilca D.D., glede na to, da se ugotovitve v osnutku med tožnikom in njim prepletajo ter se očitno sprejemajo enotno, D.D. pa je podal vlogo v postopku v fazi pritožbe zoper izdano začasno odredbo.

Toženka je v odgovoru na pripravljalno vlogo tožnika še navedla, da mora biti sodišče prve stopnje glede na odločitev Vrhovnega sodišča RS pozorno na (ne)izpolnitev procesnih predpostavk. Opozorila je na sklep naslovnega sodišča, I U 192/2013 z dne 27. 2. 2013. Ponovno je poudarila, da o načinu zaključka postopka še ni odločila, ne ve, kakšno odločitev bo sprejela in s kakšno vsebino. V zvezi z očitki tožnika glede neupoštevanja zahteve za ocene ustavnosti v zadevi I U 706/2011 pa je dodala, da je le Ustavno sodišče RS tisto, ki ugotavlja, ali je določen predpis neustaven oziroma nezakonit. Zgolj dejstvo prekinitve postopka zaradi vložene zahteve za oceno ustavnosti pa še ne pomeni, da je šteti to zahtevo za pravnomočno oziroma, da je nek člen protiustaven in da tak sklep zavezuje organ erga omnes, da mora v vseh postopkih ravnati, kot meni predlagatelj zahteve za oceno ustavnosti. Opozorila je še na določbe ZUP in povzela relevantne določbe ZIntPK, ki se nanašajo na primer. Menila je, da je predlog tožnika za prekinitev postopka zaradi vložitve zahteve za oceno ustavnosti 13. člena ZIntPK neutemeljen. V zvezi z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom pa se je sklicevala na del odgovora na zahtevo za oceno ustavnosti v zadevi I U 706/2011, ki ga je tudi povzela, tožnik pa tudi ni izkazal, da bi bilo zgolj zaradi dejstva, da sta o osnutku ugotovitev odločala le dva člana komisije, poseženo v njegove pravice. Toženka tudi nasprotuje spremembi zahteve tožnika za izdajo začasne odredbe, saj tožnik s tem ne more sanirati nepravilnosti, ki jo je zagrešilo sodišče. Ne glede na to pa toženka še vedno meni, da niso izpolnjeni ne procesni in ne vsebinski pogoji za izdajo začasne odredbe. Ugovarjala je tudi pozivu sodišča tretji osebi za vstop v postopek. Predlagala je zavrženje oziroma podredno zavrnitev tožbe in zahteve za izdajo začasne odredbe.

Glede na napotila iz obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča RS, I Up 132/2013 z dne 18. 4. 2013, mora sodišče opraviti predhodni preizkus tožbe v okviru tožbenega zahtevka.

Tožba ni dovoljena.

Sodišče ugotavlja, da tožbeni zahtevek tožnika glasi: ''Tožbi se ugodi tako, da se ugotovi, da je toženka z vodenjem postopka v zadevi št. 06210-699/2012-22 do izdaje osnutka ugotovitev o konkretnem primeru – imenovanje A.A. za generalnega direktorja Vrhovnega državnega tožilstva z dne 24. 1. 2013 tožniku kršila pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave, ker tožniku ni dala možnosti, da sodeluje v dokaznem postopku in mora te kršitve nemudoma odpraviti''.

Po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V primerih, ko tožnik uveljavlja poseg v ustavno pravico z dejanjem, redni upravni spor po ZUS-1 ni možen. Za ugotovitev nezakonitosti navedenih dejanj, s katerimi se posega v zgoraj navedene ustavne pravice tožnika, v postopku do izdaje osnutka ugotovitev o konkretnem primeru, pa drugo sodno varstvo glede na določbe ZIntPK (tudi) ni predvideno, niti ni predvideno v drugem zakonu.

Tožba je tudi pravočasna, saj je bil tožnik z vročitvijo osnutka ugotovitev z dne 24. 1. 2013, ki ga je prejel skupaj z dopisom toženke z dne 4. 3. 2013, dne 6. 3. 2013 šele seznanjen z dejanji, za katera uveljavlja, da je bilo z njimi poseženo v njegove ustavne pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave RS, tožbo pa je vložil 14. 3. 2013 (torej znotraj roka 30 dni po 28. členu ZUS-1).

Pri preizkusu obstoja nadaljnjih procesnih predpostavk pa sodišče ni ugotovilo obstoja pravovarstvenega interesa. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu (torej tudi v primeru sprožitve subsidiarnega upravnega spora, za kar gre v tem primeru), mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila zanj izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (primerjaj 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Kot izhaja iz tožbenega zahtevka tožnika, povzetega v 10. točki obrazložitve tega sklepa, tožnik uveljavlja poseg v njegove ustavne pravice zaradi nemožnosti sodelovanja v postopku pred izdajo in (posledično) vročitvijo osnutka ugotovitev o konkretnem primeru z dne 24. 1. 2013 tožniku, pri čemer pa (in kar med strankama ni sporno) je tožnik osnutek ugotovitev o konkretnem primeru, št. 06210-699/2012-22 z dne 24. 1. 2013, prejel 6. 3. 2013, z dopisom toženke z dne 4. 3. 2013, ki je bil priložen osnutku, pa je bil tudi seznanjen z možnostjo, da se v roku 7 delovnih dni izjasni o navedbah v priloženem osnutku ugotovitev o konkretnem primeru. Iz povzetih dejstev pa sledi, da četudi bi sodišče pri vsebinski obravnavi tožbe presodilo, da so bile s postopanjem organa, ki tožniku ni dal možnosti sodelovanja v postopku pred izdelavo in vročitvijo osnutka ugotovitev o konkretnem primeru, kršene tožnikove ustavne pravice, to na pravni položaj tožnika ne bi vplivalo, ker se je tožnik na osnutek ugotovitev o konkretnem primeru lahko izjavil, kar je (tudi) v skladu s sedmim odstavkom 13. člena ZIntPK, kot tudi tretjim odstavkom 52. člena Poslovnika Komisije za preprečevanje korupcije. Postopek za sprejem končne odločitve (ugotovitev o konkretnem primeru) se namreč nadaljuje v odvisnosti od ocene vsebine izjave s strani toženke (četrti odstavek 52. člena Poslovnika). Po presoji sodišča torej morebitna ugotovitev, da je toženka z vodenjem postopka do izdaje osnutka ugotovitev o konkretnem primeru kršila tožnikove pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave RS, ker mu ni bila dana možnost sodelovanja v postopku, s takojšnjo odpravo teh kršitev (kar tožnik v tožbi zahteva), ne more izboljšati tožnikovega pravnega položaja, saj je bil tožnik z navedbami v osnutku ugotovitev o konkretnem primeru že seznanjen in imel možnost izjasnitve oziroma odgovora (ki jo je – kot izhaja iz tožbe - tudi izkoristil) pred oblikovanjem končne odločitve (ugotovitev). Po prejemu odgovora tožnika pa bo toženka, upoštevaje pri tem ZUP glede na prvi odstavek 15. člena ZIntPK, ko bo obravnavala tudi tožnikove navedbe v odgovoru oziroma izjasnitvi in se do njih opredelila, ugotovitve o konkretnem primeru skupaj z odgovorom obravnavane osebe, tj. v tem primeru tožnika, predstavila javnosti z objavo na svoji spletni strani in na drug primeren način (osmi odstavek 13. člena ZIntPK) (glej sklep Vrhovnega sodišča RS, I Up 132/2013 z dne 18. 4. 2013, točka 9 obrazložitve).

Tožnik je v pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prejelo 3. 5. 2013, še predlagal, da sodišče odloči o vmesnem ugotovitvenem zahtevku tako, da ugotovi, da je toženka z vodenjem postopka in z odločanjem v sestavi dveh članov toženke v zadevi št. 06210-699/2012-22 o osnutku ugotovitev v konkretnem primeru – imenovanje A.A. za generalnega direktorja Vrhovnega državnega tožilstva z dne 24. 1. 2013 kršila tožniku pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave RS. Sodišče ugotavlja, da tožnik s tem razširja tožbo, saj uveljavlja nov zahtevek na ugotovitev nezakonitosti posega v njegove ustavne pravice zaradi vodenja postopka in odločanja toženke v nezakoniti sestavi. V tožbi, s katero se zahteva ugotovitev nezakonitega posega z dejanjem, mora tožbena naracija obsegati tudi navedbe glede (kraja, časa in načina storitve) dejanja, s katerim je bilo poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika, in dokaze ter ustrezen tožbeni predlog (tretji odstavek 30. člena ZUS-1). To pa pomeni, da je ta zahtevek tožnika uveljavljan prepozno, saj je bil – kot je sodišče že zapisalo v 12. točki obrazložitve - tožnik z vročitvijo osnutka ugotovitev z dne 24. 1. 2013, ki ga je prejel skupaj z dopisom toženke z dne 4. 3. 2013, dne 6. 3. 2013 seznanjen tudi (poleg z dejanji, opredeljenimi v 10., 11. in 12. točki obrazložitve te sodbe) s sestavo komisije, kateri je ugovarjal tudi v svojem odgovoru na osnutek. Iz tega pa sledi, da je tožba v tem delu glede na 28. člen ZUS-1 prepozna. Ob upoštevanju slednje ugotovitve pa se sodišče v nadaljevanju zato ni spuščalo v presojo obstoja pravovarstvenega interesa za tožbo glede navedenega zahtevka.

Sodišče tako ugotavlja, da tožnik ne izkazuje pravnega interesa za odločitev v tej zadevi oziroma je tožba v delu, ki ga je sodišče presojalo v 14. točki svoje obrazložitve, prepozna, zaradi česar je tožbo na podlagi 6. točke in 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

Ker je sodišče zavrglo tožbo, je hkrati s tem odpadla potreba po odločanju o začasni odredbi (smiselno 66. in 32. člen ZUS-1). Iz enakega razloga sodišče tudi ni o postopku v skladu z 19. členom ZUS-1 obvestilo dr. Zvonka Fišerja.

Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.