VSL sodba II Cp 1530/2014

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek z naslednjo vsebino:

"Ugotovi se, da je pogodba o urejanju medsebojnih razmerjih v skladu s sklepom Vlade RS št. 465-84/01 z dne 14.6.2001 in v skladu z Odlokom državnega zbora RS o spremembah in dopolnitvah odloka o oblikovanju univerze št. 602-04/94-16/19 z dne 2.10.2003, ki so jo dne 8.4.2004 sklenile Republika Slovenija po svoji vladi, Ministrstvo za notranje zadeve in Univerza v Mariboru in na podlagi katere ugotavljajo, da je nepremičnina na L., vpisana v zemljiško knjigo VL št. 69 parc. št. 2999 k.o. X., v naravi poslovna stavba v izmeri 2.425 m2, ki je v upravljanju Ministrstva za notranje zadeve, predmet pogodbe pa je prepustitev prostorov in pripadajočih osnovnih sredstev in drobnega inventarja v uporabo Univerzi v Mariboru, souporaba prostorov in naprav in delov stroškov za investicijsko in tekoče vzdrževanje prostorov in naprav in po kateri si toženi stranki delita stroške v razmerju 67 % v breme prvotožene stranke in 63 % v breme drugotožene stranke, s podpisom pogodbe pa prvotožena stranka prepusti v uporabo drugotoženi stranki prostore v objektu iz 1. člena pogodbe v izmeri 1.938,25 m2, ki so v upravljanju ministrstva s pripadajočimi osnovnimi sredstvi - nična."

2Sodišče je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov in sicer prvotoženi stranki 1.860,00 EUR ter drugotoženi stranki 2.269,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da tožeča stranka nima pravnega interesa, ker ne obstaja več realna dolžnost vrnitve denacionaliziranega premoženja. Tožeča stranka meni, da ima pravni interes na podlagi samega 88. člena ZDen, ki predstavlja podlago za tožbo sui generis, ki je ni mogoče podrediti standardnim pravilom pravnega postopka. Primarnost vračila podržavljenega premoženja v naravi varuje 88. člen ZDen, ki prepoveduje vsakršno razpolaganje s premoženjem, ki bi lahko vplivalo na vrnitev ali obliko vrnitve podržavljenega premoženja. Namen določbe 88. člena ZDen je ustavitev prometa s premoženjem, ki je lahko predmet vračanja. Ta posledica se zato nanaša na vsako razpolaganje s premoženjem, ki bi lahko vplivalo na vrnitev ali obliko vrnitve premoženja in s katerim bi se poslabšal položaj upravičenca v postopku denacionalizacije. Izpodbijani pravni posel predstavlja šolski primer razpolaganja, s katerim se je poslabšal položaj upravičenca v postopku denacionalizacije in preprečila vrnitev premoženja v naravi. S tem je tudi podan pravni interes tožeče stranke. Toženi stranki sta ves čas denacionalizacijskega postopka trdili, da vrnitev v naravi ni mogoča ravno zaradi opravljanja dejavnosti, ki se v njih izvaja. Ravno zaradi nedovoljenega razpolaganja je prišlo do kontinuiranja dejavnosti, ki se po prvem odstavku 19. člena ZDen privilegirane, kar se tiče presoje vračanja v naravi. Če tega razpolaganja ne bi bilo, bi bilo bi bilo izvajanje ravno teh dejavnosti pod vprašanjem oziroma jih ne bi bilo na tej lokaciji. Ravno zaradi tega razpolaganja, ki se je zgodilo po uveljavitvi ZDen (prepustitev premičnine in omogočanja dejavnosti) je bistveno otežilo položaj denacionalizacijskega upravičenca oziroma vračanje premoženja v naravi. Očitno je, da je ravno zaradi pogodbe o urejanju medsebojnih razmerij obstajala obira na vrnitev premoženja v naravi, ki je imela takšen vpliv na samo stanje premoženje.

4V odgovoru na pritožbo prvotožena stranka navaja, da s sporno pogodbo ni bil opravljen prenos lastninske pravice na nepremičnini in ni šlo za nedovoljeno razpolaganje v smislu 88. člena ZDen. S to pogodbo je Ministrstvo za notranje zadeve le prepustilo prostore v uporabo Univerzi v Mariboru, lastnica pa je še naprej ostala Republika Slovenija. Tudi v postopku denacionalizacije je upravni organ kot stranko na strani denacionalizacijskega zavezanca štel Republiko Slovenijo. Nesporno je, da so bili predmetni prostori že zelo dolgo pred uvedbo denacionalizacije namenjeni za izobraževanje, ki so ga izvajale različne visokošolske ali univerzitetne institucije. Sama sklenitev predmetne pogodbe ni vplivala na določitev denacionalizacijskega zavezanca. Tudi, če sporna pogodba ne bi bila sklenjena, bi bila v denacionalizacijskem postopku zavezanec za vračilo poleg Republike Slovenije, tudi Univerza v Mariboru.

5Drugotožena stranka v odgovoru na tožbo najprej opozarja, da bi sodišče moralo tožbo zavreči in ne zahtevek zavrniti. Navaja še, da razlog za nezmožnost vrnitve nepremičnine v naravi ni bila sklenitev sporne pogodbe, ampak dejstvo, da drugotožena stranka v spornih nepremičninah svojo izobraževalno dejavnost izvaja že od leta 1973, kar je tudi v tem postopku nesporno. Sklenjen pravni posel ni mogel vplivati na pravni položaj drugotožene stranke (ali tožeče stranke v denacionalizacijskem postopku).

6Pritožba ni utemeljena.

7Zakon o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) v prvem odstavku 88. člena med drugim določa, da z uveljavitvijo tega zakona ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve. V skladu z drugim odstavkom istega člena so pravni posli in enostranske izjave volje, ki so v nasprotju s prejšnjim odstavkom, nični.

8Do sklenitve sporne pogodbe je prišlo v času, ko je denacionalizacijski postopek še tekel.

9Prvi odstavek 19. člena ZDen določa, da med drugim nepremičnine ni mogoče vrniti, če služi za opravljanje dejavnosti državnih organov ali za dejavnosti s področja zdravstva, vzgoje in izobraževanja, kulture oziroma drugih javnih služb, pa bi bile s tem bistveno okrnjena možnost za opravljanje teh dejavnosti, ker je ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški.

10Višje sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, s prepričljivi razlogi zanjo, na katere se le sklicuje, saj jim nima ničesar dodati. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je bilo v upravnem postopku že pravnomočno odločeno, da se tožeči stranki sporno premoženje ne vrne v naravi, ampak, da ji kot oblika vračanja pripada denarna odškodnina. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je sklicevanje na prepoved razpolaganja iz 88. člena ZDen smiselno šele v primerih, ko je možnost vrnitve premoženja v naravi realna, kar pa v tem primeru ob zaključku glavne obravnave ni več izpolnjeno.

11Pravilni so tudi nadaljnji razlogi, da sporna pogodba ne predstavlja razpolaganja v smislu 88. člena ZDen. Sporno pogodbo je namreč denacionalizacijski zavezanec Republika Slovenija predal prostore v uporabo drugotoženi stranki za nadaljevanje kontinuiranega procesa izobraževanja. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da s takim razpolaganjem ni bilo poseženo v pravni položaj tožeče stranke oziroma, da se njen položaj v upravnem postopku ni poslabšal. Kljub sporni pogodbi je lastninska narava sporne nepremičnine ostala ista.

12Po vsem povedanem ne morejo biti utemeljene pritožbene trditve, da izpodbijani pravni posel predstavlja šolski primer razpolaganja, s katerim se je poslabšal položaj upravičenca v postopku denacionalizacije in preprečila vrnitev premoženja v naravi. Zmotno je tudi stališče, da je ravno zaradi nedovoljenega razpolaganja prišlo do kontinuirane dejavnosti, ki je privilegirana v smislu prvega odstavka 19. člena ZDen. Nesporno je namreč, da se je dejavnosti izobraževanja v istih prostorih odvijala že od leta 1973, da pa brez sklenitve pogodbe v prostorih ne bi bilo več izobraževanja, pa tožeča stranka ni ne trdila ne dokazala.

13Zaradi navedenih razlogov in ker ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP),je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).