UPRS sodba II U 9/2014

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ začel zoper tožečo stranko davčno izvršbo dolžnega zneska obveznosti, ki po stanju na dan izdaje sklepa skupaj z zamudnimi obrestmi ter stroški sklepa znašajo 27.355,03 €, z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi, z rubežem dolžnikovih denarnih prejemkov.

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT 499-29-259/2013-4 z dne 13. 12. 2013 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo. Ugotavlja, da je izpodbijani sklep skladen z določbami Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) o davčni izvršbi. V skladu s prvim odstavkom 145. člena ZDavP-2 se davčna izvršba izvede na podlagi izvršilnega naslova. V skladu z drugim odstavkom istega člena je izvršilni naslov med drugim tudi izvršljiv obračun davka. V obravnavanem primeru je iz izreka izpodbijanega sklepa razvidno, da se poleg stroškov izterjave terja še tožnikov dolg iz naslova davka na dodano vrednost (DDV) za 4. četrtletje 2012 na podlagi obračuna DDV-O s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. V zvezi z ugovori tožeče stranke, da celoten davčni dolg izhaja iz obračunanih terjatev, ki niso bile realizirane in so bile dne 4. 1. 2011 prijavljene v stečajnem postopku družbe A. d.d. - v stečaju, torej, da gre za dolg katerega dejanska višina bo znana, ko bo stečajni postopek zaključen in ko bo znano v kolikšnem delu in če sploh, bo tožeča stranka poplačana s strani stečajnega dolžnika, pritožbeni organ pojasnjuje, da skladno s petim odstavkom 157. člena ZDavP-2 v postopku davčne izvršbe ni možno izpodbijati samega izvršilnega naslova, v obravnavnem primeru je to obračun DDV-O. Glede na povedano omejenost pritožbenih razlogov je možno izpodbijati sklep o davčni izvršbi le v delu, ki se nanaša na vsebino sklepa o davčni izvršbi, česar pa tožeča stranka ne izpodbija. Ob tem pritožbeni organ še dodaja, da v kolikor bi bil izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen ali izrečen za neveljavnega, bi prvostopenjski organ v skladu z določbami 155. člena ZDavP-2 imel podlago za ustavitev postopka davčne izvršbe in za odpravo oziroma razveljavitev že opravljenih dejanj v obravnavanem postopku davčne izvršbe. Po podatkih spisov zadeve pa tudi glede na določbe ZDDV-1, na katere se sklicuje tožeča stranka, do takšne situacije v času izdaje izpodbijanega sklepa ni prišlo. Tožeči stranki tudi pojasnjuje, da je v tem postopku davčne izvršbe bistveno samo to, da je obračun, ki v tem primeru predstavlja izvršilni naslov (145. člen ZDavP-2), postal izvršljiv in da v času izdaje izpodbijanega sklepa obveznost še ni bila plačana, saj je to za začetek davčne izvršbe zadostna procesna predpostavka.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu in ponavlja pritožbene ugovor glede samega izvršilnega naslova. Tožeča stranka namreč izkazuje visoke terjatve do stečajnega dolžnika A. d.d. - v stečaju in splošno znano dejstvo je, da navadni upniki ne bodo v stečajnem postopku prejeli prav nobenega plačila. Tožečo stranko se torej sedaj bremeni za DDV za terjatve, ki nikoli ne bodo poravnane niti v višini DDV še manj pa v višini glavnice ali dela glavnice. Zatrjuje tudi, da se niti prvostopna niti drugostopna odločba ne moreta preizkusiti, saj nimajo razlogov in zatrjuje bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala tudi na nepravilno uporabo materialnega prava. Sicer pa je postopanje tožene stranke tudi povsem neživljenjsko. Splošno znano je, da tožeča stranka ne bo prejela plačila od tožeče stranke, vendar kljub temu terja plačilo davčne obveznosti iz naslova sporne in neizterljive terjatve. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi ter da se postopek davčne izvršbe ustavi, izvršilna dejanja razveljavijo, razveljavi pa se tudi izvršilni naslov oziroma podrejeno, da se po odpravi izpodbijane odločbe zadeva vrne v ponovno odločanje prvostopnemu oziroma prvostopnemu organu tožene stranke. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Glede tožbenih ugovorov, da za obračun DDV ni podlage, navaja, da v obravnavanem primeru iz spisov zadeve nedvomno izhaja, da je tožeča stranka obračun sama vložila in da je bil le-ta evidentiran v knjigovodskih karticah ter je nedvomno postal izvršljiv. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijani sklep je po presoji sodišča pravilen in skladen z določbami ZDavP-2, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi je njegovo pravilnost in zakonitost potrdil pritožbeni organ in z razlogi, s katerimi je obrazložil zavrnitev pritožbenih ugovorov. Nanje se zato po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišče sklicuje in jih ponovno ne navaja. Ker tožeča stranka v tožbi ponavlja pritožbene ugovore, ki jih je utemeljeno zavrnila že tožena stranka, s tožbo ne more uspeti. V zvezi s tožbenimi ugovori dodaja:

V obravnavni zadevi je prvostopenjski organ zoper tožečo stranko začel izterjavo neplačane obveznosti po davčnem obračunu DDV (za 4. četrtletje leta 2012), ki ga je vložila tožeča stranka sama in kar v tožbi niti ne zanika. V zvezi s tem sodišče pripominja, da po določbi 143. člena ZDavP-2 davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi, če davek ni plačan v rokih, predpisanih s tem zakonom za posamezne vrste davkov, ali v rokih, predpisanih z zakonom o obdavčevanju. Davčna izvršba se po določbi prvega odstavka 145. člena ZDavP-2 izvede na podlagi izvršilnega naslova, to pa je v skladu z drugim odstavkom citiranega člena med drugim tudi izvršljiv obračun davka. Po določbi petega odstavka 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova.

Ker je namen davčne izvršbe izterjava (neplačane) davčne obveznosti, ki izvira iz izvršilnega naslova (v obravnavanem primeru je to obračun DDV, ki je postal izvršljiv 1.2.2013), sodišče ob dejstvu, da v postopku davčne izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji izpodbijanega sklepa pravilno ugotovljeno in da je izpodbijani akt pravilen in na zakonu utemeljen. Zato tožbeni ugovori, ki se nanašajo na neobstoj davčnega dolga na podlagi obračuna DDV, zaradi stečaja pravne osebe A. d.d., na pravilnost izpodbijane odločitve nimajo vpliva in so neutemeljeni.

Upoštevaje navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.