VSRS Sodba I Ips 72226/2010-116

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca se oprosti plačila stroškov, nastalih v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.

A.

1Okrožno sodišče v Murski Soboti je A. G. spoznalo za krivega, da je neupravičeno prodajal substance, ki so razvrščene kot prepovedane droge s tem, da je dne 31. 8. 2009 pred evangeličansko cerkvijo v Murski Soboti D. B. prodal 2 grama heroina za 120 EUR, heroin pa je po uredbi o razvrstitvi prepovednih drog v skupini I., pod točko 25, razvrščen med prepovedane droge, je storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), mu izreklo kazen eno leto in en mesec zapora, oprostilo pa ga je plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter odločilo, da nagrada in potrebni izdatki obdolženčevega zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, obremenjujejo proračun. Pritožbe obdolženca in njegovih zagovornikov je Višje sodišče v Mariboru zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obdolženca pa oprostilo stroškov pritožbenega postopka in odločilo, da se potrebni izdatki in nagrada zagovornika obdolženca, postavljenega po uradni dolžnosti, izplačajo iz proračunskih sredstev.

2Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, iz razloga bistvenih kršitev določb postopka, v kateri predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi in obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Obsojeni A. G. vlaga zahtevo, kot navaja, iz razloga po 1. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, iz razloga po 2. točki prvega odstavka 370. v zvezi s 5. točko 372. člena ZKP in iz razloga po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako da se ga oprosti obtožbe ali pa da se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje. Kršitev pravic obrambe je po mnenju vložnika podana, ker je bil neutemeljeno zavrnjen dokazni predlog za zaslišanje predstavnika Tušmobila in Izimobila, z zaslišanjem teh prič pa bi se ugotovilo, da ni uporabljal mobilnega telefona s št. 051-728-831 ampak št. 051-732-468. Priči nista bili zaslišani in je bil tako obsojen brez dokazov.

4Vrhovna državna tožilka svetnica je v odgovoru, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP ocenila, da zahtevi nista utemeljeni, da kršitev pravic obrambe ni podana in da sodbi vsebujeta vse potrebne razloge, ki niso v nasprotju z listinami v spisu. Drugačna ocena izvedenih dokazov v obeh ocenah pomeni uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga ni mogoče uveljavljati z izrednim pravnim sredstvom, ki ga predstavlja zahteva za varstvo zakonitosti. Vrhovna državna tožilka navaja, da iz podatkov v spisu res izhaja, da je obdolženec, zaslišan v preiskavi, zahteval soočenje z D. B., kateri naj bi mu prodal heroin, s predlaganim preiskovalnim dejanjem pa bi se dokazalo, da se ne poznata. Preiskovalna sodnica je na zaslišanje priče B. povabila tudi obdolženca, ki pa se zaslišanja ni udeležil. Priča B. je 12. 10. 2011 umrl, glavna obravnava pa je bila opravljena 25. 3. 2011. V času glavne obravnave tako zaslišanje priče in obdolženčevo soočenje ni bilo več mogoče. Sicer pa tudi iz drugih izvedenih dokazov, kot zaključuje tudi sodišče izhaja, da se obdolženec in B. nista poznala, odločitev sodišča pa temelji tudi na drugih dokazih in ne le na izpovedbi te priče. Vrhovna državna tožilka ocenjuje, da izostanek soočenja obdolženca in priče ne pomeni kršitev pravice obdolženca do izvajanja dokazov v njegovo korist. Glede sklicevanja na uradni zaznamek policije o razgovoru s pričo B. pa je pritožbeno sodišče argumentirano odgovorilo z enakim zatrjevanjem v pritožbi (8. točka sodbe sodišča druge stopnje). Tudi očitano neskladje med razlogi sodbe, da je bil obdolženi že kaznovan zaradi istovrstnega kaznivega dejanja in podatki iz kazenske evidence, ne obstaja, saj je bil obdolženec s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti opr. št. II K 9757/2011 z dne 7. 12. 2012 pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena KZ-1.

5Obsojenec je na odgovor vrhovnega državnega tožilstva podal izjavo v kateri ugovarja stališču tožilke in se sklicuje na pravico do obrambe po 22. členu Ustave Republike Slovenije, ponavlja da dejanja ni storil in da obsodba temelji na napakah in nedoslednosti sodišča.

B.

6Vrhovno sodišče ugotavlja, da zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenca in njegovega zagovornika ne izpolnjujeta pogoja iz petega odstavka 420. člena ZKP, po katerem se sme vložnik sklicevati na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Gre za takoimenovani pogoj formalnega in materialnega izčrpanja pravnih sredstev. V tem primeru je formalni pogoj izpolnjen, zoper sodbo sodišča prve stopnje so vložili pritožbe obsojenec in njegova zagovornika, ni pa izpolnjen materialni pogoj, saj ti v pritožbah niso uveljavljali kršitev, na katere se zdaj sklicujeta vložnika zahteve za varstvo zakonitosti. Zagovornica odvetnica B. M. je pritožbo, kot je navedla v njenem uvodu, vložila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazni. Ta pritožba v obrazložitvi vsebinsko ne uveljavlja nobene kršitve zakona. Tudi glede vprašanja uporabe vsebine uradnega zaznamka o izjavi D. B. pritožnica meni, da se na to izjavo v sodbi ne bi smelo opreti glede na psihično stanje, v katerem je bil D. B., ko je to izjavo podajal in zato, ker se ta izjava razlikuje od izpovedbe B., ki jo je podal na zaslišanju v preiskavi. Res pritožnica v zvezi s tem pravi, da bi moral biti ta uradni zaznamek izločen iz sodnega spisa in da sodišče nanj ne bi smelo opreti sodbe, vendar v zvezi s tem, kot rečeno, ne uveljavlja nobene kršitve zakona, ampak le zatrjuje, da izjavi ni mogoče verjeti. Podobno velja za navajanje v pritožbi, da sodišče ni izdalo odredbe mobilnemu operaterju „za številko 051-728-831, na podlagi katere bi lahko ugotovili lastništvo te številke in klice na to številko in iz te številke ter na podlagi tega podatek, komu ta telefon pripada oziroma s kom je kontaktirala ta oseba“. Te navedbe ni mogoče šteti kot uveljavljanje kršitev pravic obrambe po drugem odstavku 371. člena ZKP. Zagovornik odvetnik D. R. je pritožbo vložil prav tako izrecno zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in kazenske sankcije, pritožba pa tudi po vsebini ne uveljavlja nobene kršitve zakona, ki se lahko uveljavlja z zahtevo za varstvo zakonitosti. Obsojenec je pritožbo vložil zaradi, kot je navedel v njenem uvodu, zaradi tretjega odstavka 377. člena ZKP in prvega in drugega odstavka 373. člena ZKP. V obrazložitvi opisuje naloge in smisel kazenskega postopka, o tem kakšna je razlika med zmotno in nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem, o dokaznih standardih, ne navaja pa ničesar, kar bi lahko predstavljalo konkretizacijo katere od kršitev, zaradi katerih se sme vložiti zahteva za varstvo zakonitosti.

7Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da zahtevi obsojenca in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti ne izpolnjujeta pogoja iz petega odstavka 420. člena ZKP, zato kršitev zakona, na katere se sklicujeta v zahtevah, ni bilo mogoče upoštevati, v ostalem pa sta zahtevi vloženi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja zato ju je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

8Izrek o oprostitvi plačila sodne takse temelji na četrtem odstavku 95. v zvezi z 98. a členom ZKP.