VSRS Sklep I Kp 58768/2013-750

Pritožbi zagovornikov obtoženega M. V. se zavrneta kot neutemeljeni.

A.

1S sklepom z dne 20. 11. 2014 je Višje sodišče v Ljubljani, na podlagi sedmega odstavka 392. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ugotovilo, da je pri obtoženem M. V. še vedno podan priporni razlog iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP.

2Zoper sklep so se obtoženčevi zagovorniki pravočasno pritožili. Zagovorniki iz odvetniške družbe Č. in zagovornik odvetnik K. v pritožbah uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in zmotno ugotovitev dejanskega stanja ter predlagajo, da Vrhovno sodišče pritožbam ugodi, izpodbijani sklep razveljavi oziroma nadomesti s hišnim priporom.

B.1.

Vrhovno sodišče na podlagi podatkov spisa ugotavlja:

- da je bil zoper obtoženca zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja umora po 4. točki 116. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) s sklepom preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča na Ptuju z dne 14. 12. 2013 v zvezi s sklepom senata Okrožnega sodišča na Ptuju z dne 16. 12. 2013 odrejen pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP;

- da je bila zahteva za varstvo zakonitosti obtoženčevih zagovornikov zoper navedeni pravnomočni sklep o odreditvi pripora s sodbo Vrhovnega sodišča z dne 14. 1. 2014 zavrnjena;

- da je bil pripor iz istega pripornega razloga obtožencu podaljšan na podlagi drugega odstavka 272. člena ZKP ob vložitvi obtožnice;

- da je bil s sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju z dne 13. 6. 2014 obtoženec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja umora po 4. točki 116. člena KZ-1 ter mu je bila izrečena kazen dvajset let zapora;

- da je bil pripor zoper obtoženca iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP podaljšan po izreku sodbe sodišča prve stopnje s sklepom Okrožnega sodišča na Ptuju z dne 13. 6. 2014 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru z dne 27. 6. 2014;

- da so se zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožili višja državna tožilka in zagovorniki obtoženca ter je Višje sodišče v Mariboru dne 20. 11. 2014 zaradi odločanja o pritožbah zoper sodbo sodišča prve stopnje opravilo sejo senata po četrtem odstavku 378. člena ZKP.

B.2.

4Višje sodišče v Mariboru je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je pri obtožencu še vedno podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Iz izpodbijanega sklepa ni razvidna odločitev Višjega sodišča v Mariboru o na seji dne 20. 11. 2014 obravnavanih pritožbah zoper sodbo sodišča prve stopnje (za kar Vrhovno sodišče ne vidi razumnega razloga), vendar pa je glede na v sklepu navedeno zakonsko podlago za izdajo izpodbijanega sklepa (sedmi odstavek 392. člena ZKP) moč sklepati, da je bila sodba sodišča prve stopnje ob ugoditvi ali reševanju pritožb razveljavljena (392. člen ZKP).

5Po določbi sedmega odstavka 392. člena ZKP-K(1), če je obtoženec v priporu, preizkusi sodišče druge stopnje ali so še dani razlogi za pripor in s sklepom ugotovi, da so razlogi za pripor še podani ali pa pripor odpravi. Glede na tako zakonsko določbo sodišče druge stopnje presoja le, ali so razlogi, iz katerih je bil zoper obtoženca pripor odrejen, še podani oziroma ali so nastopile okoliščine, ki narekujejo odpravo pripora. Ob ugotovitvi, da je isti priporni razlog še vedno podan, sodišču za takšno presojo ni potrebno v sklepu izdanem na podlagi sedmega odstavka 392. člena ZKP(2) (ponovno) utemeljevati vseh zakonskih pogojev iz 201. člena ZKP (utemeljenost suma, priporni razlog, neogibnost pripora), ki izhajajo iz prej izdanih sklepov o odreditvi oziroma podaljšanju pripora. Zato po presoji Vrhovnega sodišča v pritožbah obtoženčevih zagovornikov uveljavljana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Določba sedmega odstavka 392. člena ZKP-K se namreč bistveno razlikuje od prej veljavne določbe sedmega odstavka 392. člena ZKP, ki je sodišču druge stopnje nalagala (če je bil obtoženec v priporu), da s sklepom pripor podaljša ali odpravi in glede na tako zakonsko določbo zahtevala ponovno utemeljevanje vseh zakonskih pogojev za odreditev oziroma podaljšanje pripora.

6V pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora obtožencu ob izreku obsodilne sodbe sodišča prve stopnje (sklep Okrožnega sodišča na Ptuju z dne 13. 6. 2014 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru z dne 27. 6. 2014) so navedeni obširni razlogi tako o pripornem razlogu ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, kot neogibnosti pripora za varnost ljudi, vključno s presojo, zakaj v danem primeru pripora ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom - hišnim priporom (sklep okrožnega sodišča točka 2, sklep višjega sodišča točke 4 do 10). Tako iz razlogov sklepa izhaja presoja teže obtožencu očitanega kaznivega dejanja (ko je oškodovanca umoril iz koristoljubnosti in brezobzirnega maščevanja, ker ga je pokojni oškodovanec v javnosti krivil za tatvino in požig), način storitve (ustrelitev s petimi streli), okoliščine dejanja (vedenje, da oškodovanec pogosto prespi v gostinskem lokalu in pričakovanje najdbe večjega izkupička od gostinskih uslug) ter obtoženčeve osebne lastnosti in njegovo prejšnje življenje (konfliktnost ter odprti kazenski postopki pred Okrajnim sodiščem na Ptuju in v Slovenski Bistrici)

7Z izpodbijanim sklepom je Višje sodišče v Mariboru ugotovilo, da je pri obtožencu priporni razlog iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP (priporni razlog ponovitvene nevarnosti, torej isti priporni razlog, iz katerega je bil zoper obtoženca pripor dne 14. 12. 2013 odrejen in tekom postopka in ob izreku obsodilne sodbe na sodišču prve stopnje podaljševan) še podan ter zaključilo, da je pripor neogibno potreben omejevalni ukrep, ki ga glede na vse okoliščine konkretnega primera ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom. Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišča v izpodbijanem sklepu (točka 4 in 5), da se okoliščine, ki so narekovale odreditev pripora tekom kazenskega postopka niso v ničemer spremenile v korist obtoženca, da teža obravnavanega kaznivega dejanja (za katero je zagrožena kazen najmanj petnajst let zapora), način storitve in osebne lastnosti obtoženca (kar vse je bilo obširno obrazloženo v sklepih o odreditvi in podaljšanjih pripora zoper obtoženca) izkazujejo obtoženčevo ponovitveno nevarnost, ki se z odločitvijo sodišča druge stopnje na seji 20. 11. 2014 ni zmanjšala. Navedbam v pritožbah, da ni izkazan utemeljen sum, da je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje ni moč pritrditi. Utemeljenost suma izhaja (tudi po odločitvi sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje) iz pravnomočne obtožnice, ki bo podlaga sodišču prve stopnje v novem sojenju (prvi odstavek 397. člena ZKP). Pravilnosti zaključka sodišča v izpodbijanem sklepu, da realna ponovitvena nevarnost izhaja tudi iz osebnih lastnosti obtoženca in odprtih kazenskih postopkov, ki se zoper njega vodijo, pritožbene navedbe, da kazenski postopki zoper obtoženca še niso pravnomočno končani ter da so o negativnih lastnostih obtoženca izpovedovale le tri priče, ne morejo omajati.

8Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbi obtoženčevih zagovornikov kot neutemeljeni zavrnilo.

----

(1) Uradni list Republike Slovenije št. 91/2011.

(2) Enako tudi ob izdaji sklepa po določbi tretjega odstavka 394. člena ZKP.