VSL sklep I Cp 1150/2014

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da je zaradi vrnitve darila tožnik J. C. solastnik do deleža 8/10, L. C. pa do deleža 2/10 parcele št. 2182/1, k.o. X., v naravi stanovanjska stavba v izmeri 94 m2 in dvorišče v izmeri 392 m2, kar je toženka L. C. dolžna priznati in tožniku izstaviti listino, sposobno za vknjižbo tožnikove lastninske pravice do deleža 8/10 v zemljiški knjigi na njegovo ime, sicer bo tako listino nadomestila sodba, v 15. dneh in pod izvršbo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 867,96 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, iz vseh pritožbenih razlogov. Odločitev izpodbija v celoti. Navaja, da iz podatkov spisa oziroma obrazložitve sodbe izhaja, da naj bi bila vročitev tožbe opravljena s tako imenovano fikcijo osebne vročitve. Drži, kot je zapisano v sodbi, da 28. 5. 2013 vročevalec na naslovu P., tožbe ni mogel vročiti toženki, saj se je le-ta skupaj z otrokoma pravdnih strank iz skupnega prebivališča že pred navedenim datumom zaradi nevzdržnih razmer izselila, pri pristojnem upravnem organu pa je že 13. 3. 2013 prijavila svoje začasno prebivališče na naslovu C., ki ga je izbrala tudi kot naslov za vročanje in se tja tudi dejansko preselila. Trditev, da toženka ob poskusu vročitve ni imela hišnega predalčnika na naslovu stalnega prebivališča, drži le deloma. Predalčnika s polnim imenom in priimkom toženke v tistem času res ni bilo, vendar z razlogom, ker toženka v tej hiši že kar nekaj časa ni bivala, na hiši pa se je (v maju leta 2013 ter že dolgo pred tem in se še vedno) na garažnih vratih hiše nahajal pritrjen poštni nabiralnik. Predpogoj za izdajo zamudne sodbe je pravilno opravljena vročitev, za vročanje fizični osebi je odločilen kraj njenega dejanskega prebivanja. Ta je bil v konkretnem primeru že pred 28. 5. 2013 na C. Predlaga, da sodišče izpodbijano zamudno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da toženo stranko v nepravdnem postopku zaradi delitve stvari v solastnini pred Okrajnim sodiščem na Vrhniki zastopa isti pooblaščenec, ki do danes sodišču ni sporočil, da bi toženka imela nov naslov za bivanje. Pooblaščenka tožnika je dne 21. 5. 2013 pred Okrajnim sodiščem na Vrhniki vložila odgovor na predlog delitve solastnine in predložila v dokazne namene tudi tožbo, ki je bila v predmetni zadevi vložena 16. 5. 2013, na toženki je bilo breme, da se ji vroči sodna pošiljka na nov naslov. O tem bi se lahko pozanimala tudi na pošti na Vrhniki. Za veljavnost vročitve po 141. in 142. členu ZPP ni pomembno, ali je naslovnik dejansko seznanjen s tem, da je dobil obvestilo o prejetem pisanju. Le če bi vročevalec zvedel, da je toženka odsotna iz naslova P. in da ima drug naslov za vročanje in ne bi mogla pravočasno sprejeti pisanja, pa bi kljub temu opravil vročitev, bi šlo za kršitev postopka. Toženka ni niti zatrjevala, da je Pošta na Vrhniki vedela, da ima toženka drug naslov za vročanje, zato vročitvi ni mogoče očitati nezakonitosti. Toženka redno prevzema pošto iz predalčnika na naslovu P. na Vrhniki. Nesporno je, da sta bili tako tožba kot zamudna sodba vročena toženki, kar izhaja že iz tega, da je toženka zoper njo vložila pritožbo. Uporabiti je treba 139. člen ZPP, ki določa, da se na kršitev pravil o vročanju ni mogoče sklicevati, če je naslovnik pisanje prejel. Ker je toženka tako tožbo kot sodbo prejela, se šteje, da sta ji bili pravilno vročeni. Toženka redno vsak teden trikrat pride po pošto v poštni nabiralnik, kar lahko izpovejo tudi priče.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožba utemeljeno navaja, da je za pravilnost vročitve s tako imenovano fikcijo osebne vročitve odločilno dejansko prebivališče oziroma kraj dejanskega bivanja. Glede tega pritožbi prilaga dokazilo o prijavi začasnega prebivališča, ta naslov je izbrala tudi kot naslov za vročanje, to je C. Dejstvu, da na naslovu, kamor ji je bila vročana tožba (in sodba) tožena stranka ne stanuje, tudi tožeča stranka v odgovoru na pritožbo ne nasprotuje. Navaja le, da tožena stranka vsak teden trikrat redno prihaja v hišo in po pošto in je zato potrebno uporabiti 139. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP, 6. odstavek), ki določa, da se na kršitev pravil o vročanju ni mogoče sklicevati, če je naslovnik pisanje prejel, vendar neutemeljeno. Ni namreč sporno, da v hiši biva tudi tožnik, zato dejstvo, da tožnica (tudi če to drži) prihaja po pošto, še ne dokazuje, da je tudi tožbo prejela (glede sodbe dejstvo ni relevantno, glede na to, da je problematična vročitev tožbe).

6Nadalje tožeča stranka v odgovoru na pritožbo neutemeljeno navaja, da je bilo na toženki breme, da se ji sodna pošiljka vroči na nov naslov, glede na to, da je v drugem (nepravdnem postopku) tožeča stranka v odgovoru na predlog za delitev solastnine v dokazne namene predložila predmetno tožbo. Gre namreč za drugo zadevo, tudi če je bila tam tožba priložena kot dokaz, to ne predstavlja pravilne vročitve. Dolžnost sporočanja naslova v zadevi ima stranka potem, ko spremeni svoj naslov (do vročitve odločbe druge stopnje), ko postopek že teče. V konkretnem primeru za takšen primer v predmetni pravdni zadevi ni šlo.

7Tudi navedba iz odgovora na pritožbo, da bi šlo za kršitev določb postopka le, če bi vročevalec zvedel, da je toženka odsotna in ima drug naslov za vročanje in ne bi mogla pravočasno sprejeti pisanja, ni utemeljena. Za to, da je veljavno opravljena vročitev po 142. členu ZPP, mora naslovnik na naslovu, kjer se poskuša opraviti vročitev, dejansko stanovati.

8Ker torej tožena stranka utemeljeno navaja, da ji tožba ni bila pravilno vročena v odgovor in že prvi pogoj za izdajo zamudne sodbe ni izpolnjen, je bilo treba že iz tega razloga sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke 339. člena ZPP) in na ostale navedbe ni potrebno odgovarjati. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na 354. členu ZPP, saj kršitve določb postopka glede na njeno naravo sodišče druge stopnje ne more odpraviti samo. V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje toženi stranki tožbo ponovno vroča v odgovor na pravilen naslov.

9Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.