VSRS Sklep VSRS II Ips 95/2014

Revizija se zavrže.

1Tožnice so s tožbo od toženke kot naročnice del (najprej prvo toženke) in A. s. p., kot delodajalca pokojnega B. (najprej drugega toženca) solidarno zahtevale povračilo škode, ki so jo utrpele zaradi smrti moža oziroma očeta. Sodišče prve stopnje je glede prvotnega drugega toženca dne 20. 5. 2010 izdalo delno zamudno sodbo, ki je postala pravnomočna dne 29. 6. 2010.

2Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da je toženka solidarno odgovorna skupaj s A. A. za škodo, ki je nastala tožnicam, do višine 90 %.

3Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga toženka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da se sodba sodišča druge stopnje razveljavi.

5Revizija toženke je bila vročena tožnicam, ki nanjo niso odgovorile.

6Revizija ni dovoljena.

7Po drugem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je neposredna ali direktna revizija dovoljena, če vrednost revizijsko izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR ali če zakon tako določa. Pri vrednosti nad 2.000 do 40.000 EUR mora stranka najprej vložiti predlog za dopustitev revizije in šele, če revizijsko sodišče njenemu predlogu ugodi, lahko vloži tudi revizijo (tretji odstavek 367. člena ZPP).

8Tožnice so v tožbi uveljavljale tri zahtevke za plačilo nepremoženjske škode iz naslova duševnih bolečin zaradi smrti bližnjega, in sicer je prva tožnica zahtevala plačilo 21.000,00 EUR, druga in tretja tožnica pa vsaka po 25.000,00 EUR. Prva tožnica je uveljavljala tudi premoženjsko škodo, in sicer povračilo stroškov pogreba v znesku 710,00 EUR in rento iz naslova izgubljenega preživljanja v znesku 200,00 EUR mesečno od 1. 2. 2006. Tožnice so navadne sospornice, saj zahtevajo plačilo odškodnine vsaka zase in vsak od zahtevkov lahko deli ločeno pravno usodo. Vrednost spornega predmeta, od katere je odvisna pravica do revizije, se ugotavlja po drugem odstavku 41. člena ZPP, to je za vsako tožnico posebej. Dejstvo, da so tri tožnice skupaj vložile tožbo skupaj, ne pomeni, da se vrednosti seštevajo, saj peti odstavek 367. člena ZPP ne velja za subjektivno, pač pa le objektivno kumulacijo zahtevkov. Procesnopravna razmerja več strank na aktivni ali pasivni strani, združena v skupno razpravljanje in odločanje, ohranjajo namreč vsako svojo identiteto, vsaka stranka vodi svoj spor samostojno in neodvisno od drugih ter pravice do revizije ne pridobi zgolj zato, ker je bilo o njihovih zadevah odločeno z eno odločbo.

9To pomeni, da predstavlja zahtevek prve tožnice plačilo nepremoženjske škode v znesku 21.000,00 EUR, plačilo premoženjske škode v znesku 710,00 EUR ter mesečne rente 200,00 EUR mesečno od 1. 2. 2006 dalje. Ker se ta del zahtevka nanaša tudi na bodoče dajatve, znaša vrednost tega dela zahtevka vsoto že zapadlih terjatev (200,00 EUR mesečno od 1. 2. 2006 do vložitve tožbe dne 27. 2. 2007 = 2.600,00 EUR) in po 40. členu ZPP seštevek bodočih dajatev za dobo petih let (200,00 EUR x 60 mesecev = 12.000,00 EUR). Daljšega obdobja glede na določbo 40. člen ZPP ni mogoče upoštevati. Skupna vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe za prvo tožnico tako znaša (le) 32.949,00 EUR (90 % x 36.610,00 EUR), vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe za drugo in tretjo tožnico pa znaša za vsako (le) 22.500,00 EUR. Ker vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe za vsako od tožnic ne presega 40.000,00 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP), bi bila revizija tožnic dovoljena le, če bi bila predhodno dopuščena.

10Ker torej revizija ni dovoljena že po samem zakonu in ker ni bila predhodno dopuščena, je nedovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP). Revizijsko sodišče jo je zato zavrglo (377. člen ZPP).