VSL sklep I R 70/2014

Za odločanje v tej zadevi je pristojno Okrožno sodišče v Novem mestu.

1Okrožno sodišče v Novem mestu se je s sklepom Pg 31/2014-6 z dne 24.3.2014 izreklo za krajevno nepristojno za obravnavanje predmetnega gospodarskega spora in po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo v reševanje stvarno in krajevno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Ljubljani.

2Okrožno sodišče v Ljubljani je z dopisom z dne 27.5.2014 sprožilo spor o pristojnosti.

3Za odločanje v tej zadevi je pristojno Okrožno sodišče v Novem mestu.

4V predmetni zadevi sta pravdni stranki sklenili podjemno pogodbo št. 52/13 z dne 26.8.2013 (v nadaljevanju: pogodba, priloga A2), po kateri se je tožnica za toženko zavezala izvesti obrtniška dela v poslovno proizvodni coni v K. V zavarovanje svoje obveznosti za kvalitetno in pravočasno izvedbo del je tožnica po določbi 4. člena pogodbe toženki izstavila lastno bianco menico, unovčljivo na prvi pisni poziv, in sicer v višini 10% pogodbene vrednosti (priloga A3). V 13. členu pogodbe sta pravdni stranki v primeru spora dogovorili pristojnost sodišča po sedežu tožnice (Okrožno sodišče v Novem mestu). Toženka je dne 4.10.2013 zaradi zamude z deli menico za vtoževani znesek unovčila. Ker tožnici izvedenih del ni plačala, menico pa je unovčila kljub temu, da niso bili izpolnjeni pogoji za njeno unovčitev, tožnica odvzeto vsoto zahteva nazaj na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi (190. člen OZ), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva unovčitve menice dne 5.10.2013 dalje do plačila (priloga A4).

5Menica je načeloma abstraktni vrednostni papir, kar pomeni, da menični dolžnik zoper imetnika menice nima (kavzalnih) ugovorov, ki izvirajo iz temeljnega razmerja z upnikom oziroma iz osebnega odnosa z imetnikom menice. Vendar pa to načelo velja le, kadar gre za spor med meničnim dolžnikom in kakšnim drugim imetnikom menice, ne pa takrat, ko gre za spor med meničnim dolžnikom in remitentom kot prvim meničnim upnikom. Prav za slednji spor pa gre v danem primeru. Kot je pravilno ugotovilo že Okrožno sodišče v Ljubljani, je menični dolžnik (tožnica) hkrati tudi dolžnik iz podjemne pogodbe, v zavarovanje katere je bila izdana bianco menica, menični upnik - remitent pa je hkrati tudi upnik iz temeljnega posla, torej iz podjemne pogodbe. Poleg tega za bianco menico (posredno) velja določba 2. odstavka 16. člena ZM, ki nasproti imetniku menice (toženki) res prepoveduje tiste ugovore, ki se nanašajo na vsebino pooblastila za izpolnitev menice, vendar le, če imetnik menice ni bil pooblaščenec za njeno izpolnitev. Ker pa je bila v obravnavanem primeru ravno toženka pooblaščena izpolniti menico, so zoper njo tako dovoljeni ugovori, da je bila menica izpolnjena v nasprotju z izdajateljevim pooblastilom, torej pooblastilom tožnice (tako J. Žiberna, Menica, GV, Ljubljana 1999, str. 182-183 in dr. Šime Ivanjko, Zakon o menici s komentarjem, GV, Ljubljana 2001, str. 145-171).

6Kljub abstraktni naravi menice je tako podlaga za zahtevek v konkretnem primeru vezana na izpolnjevanje določb podjemne pogodbe, s katero sta pravdni stranki med drugim dogovorili tudi pristojnost sodišča po sedežu tožnice (Okrožno sodišče v Novem mestu). Kljub temu torej, da tožnica vtoževani znesek terja nazaj na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi po 190. členu OZ, je takšen zahtevek mogoče opredeliti kot neposredno posledico dejstva, da tožnica po navedbah toženke ni izpolnila svojih pogodbenih obveznosti. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ob upoštevanju 69. člena ZPP odločilo, da je za odločanje v tej zadevi pristojno Okrožno sodišče v Novem mestu.