VSL sklep II Cp 1242/2014

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 137149/2013 z dne 2.9.2013 in tožbeni zahtevek zavrnilo.

2Proti tej sodbi vlaga pritožba tožeča stranka in uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Tožeča stranka je pojasnila, da pristopna izjava pomeni pristop k programu X. in da toženka sprejema splošne pogoje poslovanja. To je podpisano in s tem je bila pogodba sklenjena. Označila je programe in mesečna plačila. Sklenila je pogodbo skupaj s splošnimi pravili. Zmotno sodišče šteje, da je po prvem odstavku drugega člena splošnih pogojev pogodba sklenjena s podpisom in plačilom skupno dogovorjene cene. V točkah a – f pa piše, da s plačilom pogodbene cene prične koristiti storitve in ne da postane uporabnik s plačilom cene. S podpisom pristopne izjave je sklenjena pogodba. Zato je lahko tožeča stranka izstavila račun, saj zahteva izpolnitev obveznosti. V sodbi je nasprotje med vsebino listin in razlogi sodbe o tem, kar v teh listinah piše.

3Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je odločilno, da toženka ob podpisu pristopne izjave ni plačala članarine in tudi ne pozneje, ni postala uporabnik programa. Sodišče še ugotavlja, da tudi na spletu objavljeni splošni pogoji poslovanja določajo, da ob podpisu pristopne izjave in plačilu članarine nekdo postane član oziroma uporabnik tega programa.

6Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje smiselno ugotavlja, da pogodba med pravdnima strankama ni bila sklenjena, saj je pogoj za sklenitev pogodbe plačilo dogovorjene cene. Pritožnik pa trdi, da je prišlo do sklenitve pogodbe s podpisom pristopne izjave in da si je lahko splošne pogoje toženka ogledala na spletu.

7Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je med pravdnima strankama spor o tem, ali je pogodba sklenjena. Pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah (15. člen OZ). Tožeča stranka trdi, da je iz pristopne izjave razvidno vse, kar je treba za sklenitev pogodbe, v preostalem delu bi si toženka to ogledala na spletu. Tožena stranka pa se v pravdi brani, da je zgolj obiskovala terapijo pri dr. R. in da ji je ta svetoval udeležbo v skupinskih terapijah, kar naj se pozanima na recepciji (primerjaj ugovor). Trdi, da ni sklenila pogodbe, ampak da je morala izpolniti obrazec z osebnimi podatki, če bi se odločila za skupinska srečanja. Kot dokaze predlaga svoje zaslišanje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se tožena stranka smiselno sklicuje na določbo 16. člena OZ, saj trdi, da je mislila, da se le zanima za skupinsko terapijo in pogoje. Če bi po 16. členu res šlo za nesporazum, pogodba ni bila sklenjena.

8Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da tožena stranka ni bila vabljena na prvi in edini narok s pozivom na zaslišanje strank. Bila je vabljena v sporu majhne vrednosti na glavno obravnavo in dobila je obvestilo o mediaciji (list. št. 30). Ko stranki predlagata svoje zaslišanje, smiselno predlagata glavno obravnavo. Sodišče je sicer narok izvedlo, vendar toženke ni vabilo na zaslišanje. Nato pa je sodišče na naroku, katerega se toženka ni udeležila, odločilo po listinah v spisu.

9V sodbi se sodišče prve stopnje ne opredeli o tem, kakšna pogodba naj bi bila sklenjena med pravdnima strankama. Če gre za pogodbo v delu glede dejavnosti iz 47. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti, tedaj je glede bistvenih sestavin pogodbe treba uporabiti določbo 619. člena OZ, ki ureja pogodbo o delu. Za takšno pogodbo velja, da je sklenjena, ko se stranki sporazumeta o delu, naročnik pa se zaveže, da bo za to plačal. Sodišče prve stopnje šteje, da je po 2. členu pogojev pogodba sklenjena, ko toženka podpiše pristopno izjavo in plača skupno dogovorjeno ceno (2. člen). Tožeča stranka pa trdi, da je pogodba sklenjena, ko je tožena stranka podpisala pristopno izjavo, katero je dajala tožeča stranka v podpis. Pritožbeno sodišče pa opozarja, da na pristopni izjavi piše, da s podpisom tožena stranka sprejema splošne pogoje poslovanja podjetja P, d.o.o., kot izhaja iz splošnih pogojev. Iz trditvene podlage tožeče stranke ni videti, da bi tožena stranka prejela te pogoje. V kolikor gre za pogodbo v okviru dejavnosti in te storitve rabi toženka za svoje lastne potrebe, gre tudi za pogodbo potrošniškega prava, ki jo ureja Zakon o varstvu potrošnikov.

10Natančno branje pristopne izjave pokaže, da gre za pristop k programu po splošnih poslovnih pogojih in da bo zdravstveno storitev pristopnik plačeval mesečno na podlagi položnice. Vsebina zdravstvenih storitev in „učinkovanja pogodbi“ pa je določeno v splošnih pogojih poslovanja. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pri tej pogodbi o delu po trditvah tožeče stranke treba plačati storitve, kar naj bi se toženka zavezala, tudi v primeru, če jih stranka ne potrebuje oziroma ne uporabi ustreznega paketa zdravstvenih storitev, ker to ni potrebno. Gre za določen element pogodbe, torej tudi bistveni element, če vpliva na dolžnost plačevanja, ki je negotov oziroma tvegan (element aleatornosti). Toženka trdi, da je razumela, da gre za poizvedovanje o bodoči zdravstveni storitvi in sicer skupinski terapiji, za kar se ni odločila in ji tega ni treba plačati. Tako bo treba v nadaljevanju postopka ugotoviti, za kakšno pogodbo med pravdnima strankama gre, katere so bistvene sestavine te pogodbe in kdaj pride do sklenitve takšne pogodbe oziroma kdaj se pravi volji srečata ter kakšne obveznosti veljajo za pogodbeni stranki.

11Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pogodba nekoliko podobna zavarovalni pogodbi po Zakonu o zdravstveni dejavnosti in po OZ. Vendar le zavarovalnice lahko izvajajo zavarovalne dejavnosti, torej to ni zavarovalna pogodba. Lahko pa gre za aleatorni element, ki je lahko posebno določilo pogodbe o delu oziroma pogodbe o izvajanju tržnih zdravstvenih storitev za posameznika (2. točka prvega člena splošnih pogojev). Zato naj sodišče prve stopnje o bistvenih elementih pogodbe zasliši stranke in o zahtevku ponovno odloči, upoštevaje Zakon o varstvu potrošnikov in OZ. Če se bo izkazalo, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o delu z elementom, da toženka plačuje za morebitne storitve, tedaj ima tožeča stranka prav, ko trdi, da je treba drugi člen splošnih pogojev razumeti tako, da prične pogodba učinkovati s plačilom, sklenjena pa je s podpisom pristopne izjave.

12Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi drugega odstavka 458. člena ZPP. Izrek o stroških pa na določbi 165. člena.