VSM sklep I Cpg 49/2014

I. Pritožbi se ugodi, odločba sodišča prve stopnje (točka II in III izreka) se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno odločbo vzelo umik tožbe tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnice) za znesek 407.720,96 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi na znanje in v tem obsegu predmetni gospodarski spor ustavilo (točka I izreka). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) dolžan plačati tožnici znesek 95.793,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.7.2013 do plačila (točka II izreka). Hkrati je tožnici naložilo povračilo pravdnih stroškov toženca v višini 3.164,59 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2Zoper sodbo (točki II in III odločbe) se pravočasno pritožuje toženec iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Navaja, da je tožnica lastninsko pravico na predmetnih nepremičninah pridobila šele s pravnomočnostjo sodbe Okrajnega sodišča v Murski soboti P 110/2008 z dne 3.9.2008 (pravnomočna dne 25.9.2008) in meni, da pred tem tožnica ni imela razpolagalne sposobnosti, zato ni mogla biti prikrajšana. Sodišče prve stopnje je sicer štelo, da je bila tožnica lastnica nepremičnin že od uveljavitve Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju: ZLNDL), vendar zgolj lastništvo še ne pomeni, da je tožnica upravičena zahtevati uporabnino. Tožnica prav tako ni postavila ustreznih trditev o njenem prikrajšanju, kot tudi ni navajala, da je imel toženec nepremičnine v posesti proti njeni volji oz. da je kadarkoli zahtevala izročitev nepremičnin, kar vse je pogoj za utemeljenost tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje se z vprašanjem prikrajšanja ni ukvarjalo in se do teh ugovorov toženca ni opredelilo, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka ter napačno uporabo materialnega prava. Nadalje izpostavlja, da je tožnica soglašala s toženčevo uporabo predmetnih nepremičnin (s podpisom Pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim z dne 28.7.2006), kar je dodaten razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka. Kot napačni oz. protispisni nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bilo s sodbo v zadevi Pg 12/2009 ugotovljeno, da je uskladitvena pogodba nična, saj je bil tožbeni zahtevek s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 440/2010 zavrnjen. Obrazložitev izpodbijane odločitve je nedosledna in nejasna, saj iz nje ni mogoče razbrati, ali je sodišče prve stopnje štelo, da je toženec obogaten zato, ker ni imel pravne podlage za uporabo nepremičnin ali zato, ker je ta podlaga odpadla. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožnici pa naloži v plačilo njegove stroške postopka, vključno s pritožbenimi, ki jih priglaša.

3V odgovoru na pritožbo tožnica pritožbene navedbe toženca prereka kot neutemeljene in se zavzema za zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba je utemeljena.

5Po preizkusu navedene sodbe v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) sodišče druge stopnje zaključuje, da odločitev sodišča prve stopnje temelji na zmotni uporabi materialnega prava, v posledici katere niso bila ugotovljena vsa za razsojo odločilna dejstva. Slednje je narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

6V obravnavani gospodarski zadevi tožnica od toženca zahteva plačilo uporabnine za nepremičnine s parc. št. …, vse k.o. X, ki sodijo v funkcionalno celoto Hotela Y. v M. S. Toženec je s prodajno pogodbo z dne 26.11.2003 kupil nepremičnine, na katerih stoji omenjeni hotel, v posest pa prevzel tudi parcele št. …, vse k.o. X, ki niso bilo predmet prodajne pogodbe. Kljub temu, da je bila glede slednjih 28.7.2006 sklenjena Pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, meni, da tožnica ni imela pravice do uporabe spornih nepremičnin, ker je bila ta pogodba neveljavna oz. nična. Toženec je zahtevku nasprotoval predvsem s trditvami, da je bil dobroverni posredni lastniški posestnik spornih nepremičnin že od sklenitve prodajne pogodbe naprej, sicer pa je menil, da tožnica ni izkazala pogojev za obogatitveni zahtevek. Navedbe tožnice o neveljavnosti uskladitvene pogodbe je prerekal kot neutemeljene.

7Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje (delno) ugoditev tožbenemu zahtevku utemeljilo na presoji, da je tožnica pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah na originaren način oz. na podlagi zakona (z uveljavitvijo ZLNDL v letu 1997) in da je toženec le-te uporabljal oz. jih dajal v najem brez pravne podlage, ker niso bile predmet prodajne pogodbe, Pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim pa je nična. Posledica slednjega je po oceni sodišča prve stopnje obveznost vrnitve oz. nadomestitve vrednosti dosežene koristi v skladu s 190. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Le-to je sodišče prve stopnje ugotovilo s pomočjo izvedenskih mnenj izvedencev mag. M.Š. in doc. dr. B.S. in presodilo, da je toženec dolžan plačati prisojeni znesek kot uporabnino (s pripadajočimi obrestmi) za sporne nepremičnine za obdobje od avgusta 2006 do vključno januarja 2009.

8Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožnica pridobila lastninsko pravico na predmetnih nepremičninah šele s pravnomočnostjo sodbe Okrajnega sodišča v Murski Soboti opr. št. P 110/2008 z dne 3.9.2008. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje in kot je razvidno iz obrazložitve citirane sodbe, je tožnica postala „ex lege“ lastnica le-teh z dnem uveljavitve ZLNDL (25.7.1997) kot imetnica prejšnje pravice uporabe. Pri pridobitvi lastninske pravice na takšen (originarni) način, je vpis v zemljiško knjigo zgolj deklaratornega značaja.

9Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi z neustreznostjo trditvene podlage tožbenega zahtevka. Drži sicer, da je tožnica v svojih trditvah nekoliko nedosledno navajala, da obogatitev toženca na njeno škodo predstavlja najemnina, ki jo je zaračunavala svojim najemnikom, obenem pa postavila trditve o neupravičeni uporabi nepremičnin in posledično dolžnosti tožnice plačati uporabnino. Kljub temu pa (tudi za toženca) ne more biti dvoma, da vtoževani znesek predstavlja prav uporabnino za obdobje, v katerem naj bi po navedbah tožnice toženec imel sporne nepremičnine neupravičeno v uporabi oz. posesti. Iz tožbenih navedb je prav tako nedvoumno razbrati, da tožnica vtoževani znesek terja kot nadomestilo za prikrajšanje, ki ji je nastalo, ker je imel sporne nepremičnine v posesti toženec.

10Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je napačna oz. protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo s sodbo v zadevi Pg 12/2009 ugotovljeno, da je Pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim nična. S sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. III Ips 115/2011 z dne 25.3.2014 je bila namreč potrjena pravilnost odločitve sodišča prve stopnje iz sodbe Pg 12/2009 z dne 24.6.2010 o ničnosti predmetne Pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim.

11Pritrditi pa je pritožbi, da je sodišče prve stopnje pri odločanju zmotno uporabilo materialno pravo, pri čemer utemeljeno izpostavlja dejstvo, da je tožnica tožencu v Pogodbi o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim (ne glede na kasneje ugotovljeno ničnost le-te) priznavala lastninsko pravico na spornih nepremičninah in s tem tudi pravico, da jih ima v posesti in jih uporablja.

12Za primere neupravičene obogatitve, nastale z uporabo nepremičnine, je potrebno upoštevati pravila iz 95. in 96. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Gre namreč za zakonski predpis, ki je v razmerju do pravil OZ kasnejši, pa tudi specialnejši. Po določbah SPZ ima dobrovernost pridobitelja oziroma njegova nedobrovernost poseben pomen. Dobroverni lastniški posestnik (tisti, ki ni vedel ali ni mogel vedeti, da ni upravičen imeti stvari v posesti kot svoje) namreč ni dolžan plačati za uporabo stvari (drugi odstavek 95. člena SPZ) za čas, ko je imel stvar v dobroverni posesti. Za razliko od njega, nedobrovernega posestnika (kdor ve ali bi moral vedeti, da ni upravičen imeti stvar v posesti, jo uporabljati ali uživati) zadenejo stvarnopravne reparacije po drugem odstavku 95. člena SPZ, plačati pa mora tudi nadomestilo za uporabo tuje stvari.(1) Dobra vera se domneva, po določbi osmega odstavka 95. člena SPZ pa postane dobroverni lastniški posestnik nedobroveren s trenutkom, ko mu je vročena tožba, s katero lastnik stvari zahteva vrnitev stvari oziroma ugotovitev lastninske pravice na njej (torej s katero nasprotuje njegovi posesti in uporabi nepremičnine). Dokazno breme glede nedobrovernosti pred vročitvijo tožbe je na lastniku.

13Sodišče prve stopnje torej pri svoji presoji ni izhajalo iz pravilne materialnopravne podlage in ni ugotavljalo (ne)dobrovernosti posesti toženca na spornih nepremičninah, čeprav se je toženec izrecno skliceval na svojo dobroverno lastniško posest, ki jo je utemeljeval na že citiranih listinskih podlagah. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je torej ostalo dejansko stanje v smeri izpostavljenih pravnorelevantnih dejstev nepopolno ugotovljeno.

14Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov ugodilo pritožbi in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje (tudi stroškovni izrek, ki bo znan šele s končno odločbo o glavni stvari) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

15V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno presoditi utemeljenost tožbenega zahtevka, upoštevajoč vse podane relevantne navedbe pravdnih strank, izhajajoč pri tem iz zgoraj navedenih materialnopravnih izhodišč.

16Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

-------------------------

Op.št.(1): Tako tudi sodba VSL I Cp 1711/2013 z dne 4.12.2013.