UPRS sodba III U 17/2013

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla predlog tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka v višini 738,62 EUR. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je navedla, da je Upravna enota Nova Gorica dne 29. 7. 2010 investitorjema izdala gradbeno dovoljenje za legalizacijo rekonstrukcije, dozidave pomožnih prostorov in nadzidavo delovne sobe, zoper katero se je pritožila tožeča stranka. Ministrstvo za okolje in prostor je kot upravni organ druge stopnje z odločbo št. 3108-359/10-3-MP z dne 24. 1. 2011 pritožbo tožeče stranke zavrnilo (točka 1. izreka), zavrnilo pa je tudi zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbe (točka 2. izreka). Tožeča stranka je zoper odločbo upravnega organa prve stopnje vložila upravni spor na Upravno sodišče RS, tožbe zoper 2. točko izreka drugostopne odločbe pa ni vložila, tako, da je le ta v tem delu postala pravnomočna. Ker je bilo o priglašenih stroških pritožbe že pravnomočno odločeno, je predlog tožeče stranke za ponovno odmero stroškov na podlagi določb 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgla.

Tožeča stranka v tožbi izpodbija sklep tožene stranke iz razloga napačne uporabe materialnega prava ter kršitev pravil postopka. V tožbi navaja, da je zoper prvostopno upravno odločbo vložila tožbo v upravnem sporu. Upravno sodišče RS je njeni tožbi s sodbo opr. št. III U 50/2011-18 z dne 25. 10. 2012 ugodilo ter zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek. Navedeno pomeni, da je bila upravna zadeva vrnjena v procesno stanje, ko o zahtevi investitorjev za izdajo gradbenega dovoljenja še ni bilo odločeno, zaradi tega je bila ipso lege odpravljena tudi upravna odločba organa druge stopnje v celoti. Glede na navedeno, bi moral upravni organ druge stopnje na zahtevo tožeče stranke odločiti o stroških pritožbenega postopka, saj je tožeča stranka v upravnem sporu zoper odločbo upravnega organa prve stopnje uspela. O stroških postopka še ni bilo pravnomočno odločeno, saj zahtevek za povrnitev stroškov postopka predstavlja zahtevek akcesorne narave, ki v celoti deli usodo odločitve o glavni stvari. Stališče tožene stranke je materialno napačno tudi iz razloga, ker bi morala tožeča stranka sicer v zadevi sprožiti dva upravna spora in sicer zoper izpodbijano odločbo upravnega organa prve stopnje ter zoper odločbo upravnega organa druge stopnje, v delu v katerem je bilo odločeno o njenih stroških pritožbe, kar pa je samo po sebi nesmiselno, v nasprotju z načelom ekonomičnosti ter namenom upravnega spora, kot končnega sredstva v postopku upravnega odločanja. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in odloči, da sta investitorja A.A. in B.B. tožeči stranki dolžna solidarno povrniti njune stroške pritožbenega postopka v predlagani višini, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega upravnega spora.

Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

K točki I. izreka:

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je Upravno sodišče Republike Slovenije, Oddelek v Novi Gorici, s sodbo opr. št. III U 5/2011-18 z dne 25. 10. 2012 tožbi tožeče stranke ugodilo in odpravilo odločbo Upravne enote Nova Gorica, št. 351-425/2006-38 z dne 29. 7. 2010 ter zadevo vrnilo istemu organu v ponoven postopek. V zadevi tudi ni sporno, da tožeča stranka ni sprožila upravnega spora zoper odločbo upravnega organa druge stopnje z dne 24. 1. 2011, v delu s katerim je bila zavrnjena njena zahteva za povrnitev stroškov pritožbe (2. točka izreka), kljub temu, da je bila o pravici do upravnega spora, zoper ta del odločbe poučena.

Sodišče ugotavlja, da je bilo z 2. točko odločbe upravnega organa druge stopnje odločeno le o zahtevi tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka ne pa tudi o ostalih stroških postopka. Glede na to, da je upravni organ druge stopnje pritožbo zoper odločbo upravnega organa prve stopnje zavrnil (točka 1. izreka) je bilo o glavni stvari, upoštevaje drugi odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) dokončno odločeno z upravno odločbo upravnega organa prve stopnje. O zahtevku tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka, pa je bilo dokončno odločeno z odločbo upravnega organa druge stopnje (točka 2. izreka). Tožeča stranka zoper dokončno odločitev o stroških pritožbenega postopka ni sprožila upravnega spora (kar je bilo izrecno navedeno v pravnem pouku), zato je tudi po mnenju sodišča odločitev upravnega organa druge stopnje o stroških pritožbenega postopka postala pravnomočna.

Glede na to, da je upravni organ druge stopnje o zahtevku tožeče stranke že pravnomočno odločil je pravilno, na podlagi določb 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, predlog tožeče stranke za ponovno odločanje zavrgel. Ker pa je Upravno sodišče s svojo sodbo opr. št. III U 50/2011-18 z dne 25- 11. 2013 zadevo vrnilo v ponovno odločanje upravnemu organu prve stopnje, je zahtevek tožeče stranke, ki ga je podala upravnemu organu druge stopnje za povrnitev stroškov tudi sicer preuranjen, glede na to, da bo stroške postopka lahko uveljavljala v ponovnem postopku.

Glede na navedeno je sodišče tožbo tožeče stranke, skladno s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo, kot neutemeljeno, saj je bilo ugotovljeno, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen in je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen.

K točki II. izreka:

Odločitev o stroškovnem zahtevku temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 po katerem, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.