VSK sodba Cpg 295/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 1 v veljavi tako, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 96,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.5.2012 in izvršilnega stroške v znesku 92,12 EUR od 9.9.2012 dalje. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da je dolžna tožena stranka v osmih dneh povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 15,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po izteku tega roka dalje.

Zoper to sodbo se je po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi opozarja, da ne uporablja poslovnih prostorov na naslovu C. ter da na omenjenem naslovu ne posluje. Tam ima zgolj in samo poštni nabiralnik. Ta zatrjevana dejstva je tožena stranka potrdila na ta način, da je predlagala zaslišanje svojega zakonitega zastopnika A.A. Tožena stranka je predlagala tudi zaslišanje direktorice družbe D. d.o.o. D.L.A., ki bi potrdila, da poslovni prostor na naslovu C. uporablja izključno družba D. d.o.o. V tej zvezi je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo določilo materialnopravnih predpisov, zlasti pravilnika o načinu obračunavanja stroškov povezanih z izvajanjem javnih služb zbiranja in prevoza komunalnih odpadkov ter z obdelavo in odlaganjem ostankov predelave ali odstranjevanjem komunalnih odpadkov ter o tarifi na območju Mestne občine Nova Gorica. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo določila Odloka o zbiranju in prevozu komunalnih odpadkov v Mestni občini Nova Gorica. V tej zvezi se pritožba izrecno sklicuje na določila 7. člena omenjenega odloka. V tem členu je predpisano, da pravne osebe, ki s poslovnimi prostori ne razpolagajo, niso dolžne plačevati stroškov smetarine. Tožena stranka pa je ne omenjenem naslovu zgolj koristnik poštnega nabiralnika. Ne drži tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni oporekala sami višin iztoževane terjatve.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

V konkretnem primeru je predmet pritožbenega izpodbijanja sodba, s katero je bil na prvi stopnji končan postopek v sporu majhne vrednosti. To sodbo pa se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (458. člen v zvezi s 480. členom ZPP), kar pomeni, da pritožbeni razlog, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožena stranka oporekala tožbenemu zahtevku tudi po višini, ni pravno upošteven pritožbeni razlog (pa tudi sicer je šlo kvečjemu za nekonkretizirano prerekanje v tem delu). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da sodišče prve stopnje postopkovnih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP ni zagrešilo, zlasti pa je sodišče prve stopnje glede na ugotovljena pravno pomembna dejstva pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je pri izpodbijani odločitvi pravilno upoštevalo okoliščino (ki jo je zatrjevala tožena stranka), da ima tožena stranka na naslovu C. registriran sedež, pri čemer pa v konkretnem primeru sploh ni pravno pomembno, da tožena stranka na omenjenem registriranem naslovu sploh ne posluje (niti na tem mestu ne razpolaga z nobenim poslovnim prostorom), temveč ima na tem naslovu zgolj poštni nabiralnik. V 29. členu Odloka o zbiranju in prevozu komunalnih odpadkov v Mestni občini Nova Gorica (v nadaljevanju: odlok, Ur. list RS, št. 21/2008), ki je bil izdan v skladu z določbami Zakona o varstvu okolja (ZVO, člen 148) in Zakonom o gospodarskih javnih službah (ZGJS, člen 59), je predpisano, da smetarino plačujejo vsi povzročitelji odpadkov, ki nimajo statusa pogodbenega povzročitelja, pri čemer se vsakemu nosilcu poslovne dejavnosti zaračuna najmanj pavšalna količina za eno osebo iz prve alineje drugega odstavka tega člena. Smetarino pa so dolžni plačevati vsi povzročitelji, ki so dolžni zbirati odpadke, ne glede na to, ali odpadke odlagajo ali ne, in ne glede na vrsto ali način odvoza odpadkov, razen pogodbenih povzročiteljev (tretji odstavek 29. člena odloka). Obveznost plačevanja smetarine pa ne nastane za povzročitelja samo z dnem pridobitve poslovnega objekta v last, posest, uporabo, najem ali upravljanje, marveč tudi z dnem začetka izvajanja poslovne dejavnosti (četrti odstavek 29. člena odloka). V 7. členu omenjenega odloka tudi ni predpisano, da pravna oseba, ki ne razpolaga s poslovnim prostorom, ni dolžna plačevati stroškov smetarine, kot to zmotno ocenjuje obravnavana pritožba. To pa tudi po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da mora toženka, ki ima na omenjenem naslovu registriran svoj sedež (poslovni naslov), plačevati smetarino v omenjenem minimalnem pavšalu ne glede na to, ali na omenjenem naslovu razpolaga s poslovnim prostorom, oz. ne glede na to, ali na tem naslovu sploh kakorkoli deluje in odlaga odpadke. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje: obveznost iztoževane terjatve iz naslova plačila stroškov zbiranja, odvoza in odlaganja odpadkov namreč ni stroga obligacijsko-pravna obveznost (v smislu plačevanja dejanskih stroškov tožeče stranke v zvezi z zbiranjem, odvozom in odlaganjem odpadkov), temveč gre za javnopravno obveznost, ki je naložena toženi stranki (glede na registriran sedež) kot (potencialni) povzročiteljici komunalnih odpadkov.

Iz teh razlogov (in upoštevaje, da pritožbeno sodišče ni zaznalo nobene kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti) je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.