VSK sklep Cpg 209/2014

Pritožbi zoper sklep z dne 27.2.2014 se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugodi predlogu za obročno plačilo sodne takse, tako da je tožeča stranka dolžna plačati odmerjeno sodno takso v znesku 86.385 EUR v 24 mesečnih obrokih po 3.599,37 EUR, pri čemer prvi obrok zapade v plačilo 31.8.2014, preostali obroki pa z iztekom vsakega zadnjega dne v naslednjih 23 mesecih, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sicer se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu (glede razveljavitve sklepa z dne 6.11.2012 in glede odmere sodne takse v znesku 86.385 EUR) potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka o pritožbi zoper sklep z dne 27.2.2014.

Pritožbi zoper sklep z dne 18.4.2014 se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Z izpodbijanim sklepom z dne 27.2.2014 je Okrožno sodišče v Novi Gorici razveljavilo svoj sklep Pg 1 z dne 6.11.2012 in je tožeči stranki naložilo v plačilo sodno takso, plačila katere je bila z razveljavljenim sklepom oproščena, ter sodno takso za zvišani tožbeni zahtevek, v skupnem znesku 86.385 EUR.

S sklepom z dne 18.4.2014 pa je zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo in delno ugodilo predlogu za obročno odplačilo sodne takse, tako da mora tožeča stranka odmerjeno takso plačati v 10 zaporednih mesečnih obrokih po 8.638,50 EUR.

V pritožbi zoper sklep z dne 27.2.2014 tožeča stranka navaja, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo neresničnim trditvam tožene stranke iz njene vloge z dne 10.2.2014 in poslovnemu poročilu bonitetne družbe L. d.o.o., ki je bilo izdelano po naročilu tožene stranke. Poročilo L. zato nima narave dokaza v postopku in bi moralo sodišče tožečo stranko pozvati k predložitvi izvornih knjigovodskih dokumentov. Če pa je sodišče že štelo ugotovitve L. za relevantne, bi moralo na to tožečo stranko v okviru materialnega procesnega varstva opozoriti in ji omogočiti izjavo v postopku. Celo več, sodišče na naroku tožeči stranki niti ni dovolilo vložitve pripravljalne vloge. Pri ponovnem odločanju o taksni oprostitvi ni šlo za nova dejstva, saj sodišče sprva tožeče stranke ni oprostilo, ker naj bi imela blokirane račune, prav tako so bili sodišču že ves čas na voljo podatki o številu zaposlenih. Sodišče je zato neutemeljeno poseglo v pravnomočen sklep, kar je v nasprotju z institutom pravnomočnosti.

Pri svojih zaključkih pa sodišče tudi ni upoštevalo vseh pravno relevantnih dejstev. Število zaposlenih pri tožeči stranki je upadalo od leta 2009 dalje, padale so tudi plače zaposlenih. Padajo prihodki, tožeča stranka se kljub temu trudi poravnavati sprotne obveznosti, ne more pa odplačevati kredita, najetega pri N., s katerim je financirala izgradnjo Igralniško zabaviščnega centra (IZC). Stanje že zapadlih, pa neplačanih obveznosti je 7.828.043,83 EUR. Edini razlog, da tožeča stranka še posluje in nima blokiranih računov je, da banka še ni začela z izvršilnimi postopki. Sodišče le selektivno povzema bilančne podatke za leto 2012, saj ne upošteva poslovnih odhodkov in finančnih odhodkov ter dejstva, da so kratkoročne terjatve praktično neizterljive. Od leta 2010 dalje ima družba bilančno izgubo. Skupni efekt na kontih kapitala znaša – 6.749.722 EUR. Opredmetena sredstva predstavljajo objekt M. in IZC ter njegovo opremo in pripadajoče zemljišče. Tožeča stranka je med predmetnim postopkom zatrjevala, da je skušala zmanjšati škodo in prodati IZC, vendar ji to ni uspelo, zato ne drži, da naj tožeča stranka ne bi zatrjevala, da sredstev ne more prodati. Ker IZC ni mogoče uporabljati, tožeči stranki nastaja tudi škoda iz naslova izpada najemnin. V funkciji je le drugi objekt, ki ga tožeča stranka tudi oddaja v najem, vendar dohodki od najemnin v M. centru ne zadoščajo za pokrivanje stroškov tožeče stranke (polovico teh sredstev tožeča stranka porabi za odplačevanje obresti od posojila, del za vzdrževanje IZC, preostanek pa za plače zaposlenih ter režijske stroške). Tožeča stranka tudi ni lastnica 4 motornih vozil, temveč ima v lasti samo 1 vozilo. Sodišče je napačno navedlo, da tožeča stranka prejema najemnino od avtosalona, saj ta nikoli ni bil zgrajen. Ne obstajajo torej okoliščine, ki bi utemeljevale razveljavitev sklepa o oprostitvi sodne takse. Kakršnikoli dodatni odhodki bi ogrozili poslovanje tožeče stranke. V nadaljevanju pritožba sodišču prve stopnje očita še arbitrarnost, saj je kot argument upoštevalo, da je pooblaščenec tožeče stranke vrhunska odvetniška pisarna, za kar ni podlage v zakonu ali sodni praksi ter onemogočanje pravice do sodnega varstva. Podrejeno predlaga obročno plačilo sodne takse.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka prerekala pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe.

V pritožbi zoper sklep z dne 18.4.2014 pa tožeča stranka v zvezi z njenim premoženjskim stanjem navaja, da opreme v IZC sicer res ne potrebuje za svoji dejavnost, da pa je ne more prodati ali iz nje kako drugače pridobivati dohodek. Tehnološke opreme iz IZC brez škode za njeno bistvo in vrednost ni mogoče odstraniti iz objekta, prodati je ni mogoče med drugim tudi zato, ker je premoženje tožeče stranke obremenjeno. Drugačno stališče sodišča je v nasprotju z navedbami tožeče stranke in tudi v nasprotju s podatki spisa, zato ni jasno, iz česa prvostopenjsko sodišče izpeljuje tako stališče, zlasti pa tožeči stranki v zvezi s tem ni bila dana pravica do izjave. Stališče pa niti ni obrazloženo. Celo če bi sodišče štelo, da premoženjsko stanje ni tako slabo, bi moralo večji poudarek nameniti njeni finančni in likvidnostni situaciji. Iz Predloga za oprostitev sodne takse izhaja, da je likvidnostno stanje zelo slabo in ne zadostuje za poravnavo ostalih tekočih obveznosti. Napačno je bilo ugotovljeno zlasti dejansko stanje v zvezi z obveznostmi tožeče stranke. V nadaljevanju pritožba postavlja trditve v zvezi s kreditom, najetim pri N., v zvezi z najemnino in v zvezi z bilančno izgubo, ki so predstavljene že v pritožbi zoper sklep z dne 27.2.2014 in jih zato pritožbeno sodišče ne bo še enkrat povzemalo.

Podrejeno je tožena stranka predlagala obročno odplačilo v 36 obrokih. Iz izpodbijanega sklepa ni jasno razvidno, zakaj je sodišče temu predlogu ugodilo le delno. Sodišče je tudi povsem prezrlo, da je s sklepom z dne 27.2.2014 (ki še ni pravnomočen) tožeči stranki naložilo plačilo sodne takse v znesku 86.385 EUR. Tožeča stranka meni, da sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo tožeči stranko onemogoča učinkovito varstvo njenih pravic pred sodišči.

Pritožba zoper sklep z dne 27.2.2014 je delno utemeljena v spodaj obrazloženem obsegu, pritožba zoper sklep z dne 18.4.2014 pa je utemeljena.

Glede pritožbe zoper sklep z dne 27.2.2014

Iz podatkov spisa izhaja naslednji potek postopka: Tožeča stranka je v tožbi dne 1.10.2012 predlagala oprostitev sodne takse in sodišče je predlogu ugodilo na podlagi izjave o premoženjskem stanju (bistveni del te izjave je izjava, da so vsi podatki resnični - torej tudi popolni – in ki je podana pod premoženjsko in kazensko odgovornostjo), potrdil o prometu na štirih računih, bilance stanja in uspeha za leto 2011, davčne bilance za isto obdobje in prijave davka na dobiček. Z drugo pripravljalno vlogo je tožena stranka predlagala, da sodišče odločitev o oprostitvi sodne takse za tožbo spremeni, svoj predlog je obrazložila in za svoje trditve predložila dokaze, ki jih je sama priskrbela. Pripravljalna vloga je bila tožeči stranki vročena 13.2.2014. Na predlog se je tožeča stranka imela možnost izjaviti, kar je tudi storila na naroku 26.2.2014 in sicer je zgolj navedla, da je predlogu za oprostitev sodne takse priložila vse zahtevane listine, da je bil sklep sodišča obrazložen, da niso nastopile nobene nove okoliščine in da sklep ni temeljil na dejstvu blokade račune. Ni pa predlagala nobenega dokaza, prav tako ni konkretno prerekala poslovnega poročila L. in podlag, na katerih to poročilo temelji, ter potrdila o številu motornih vozil. Sodišče prve stopnje zato ni imelo nobenega razloga, da obeh potrdil ne bi upoštevalo. Povedano pa tudi pomeni, da je tožena stranka imela možnost, da se izjavi, to možnost je tudi izkoristila, zato očitane kršitve postopka (in Ustave in EKČP) niso podane. Iz zapisnikov narokov tudi ni razvidno, da bi tožeča stranka želela vložiti pripravljalno vlogo in da te vloge sodišče ni sprejelo.

Podlaga za spremembo odločitve o oprostitvi sodne takse je tretji odstavek 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ki določa, da lahko sodišče sklep o oprostitvi plačila taks med postopkom razveljavi, če ugotovi, da jih stranka zmore plačati. Pri tem odloči, ali naj stranka plača tudi takse, ki jih je bila oproščena. Seveda ne sme sodišče ponovno odločati zgolj na podlagi istih trditev in istih dokazov, sicer bi šlo za kršitev načela pravnomočnosti. Lahko in mora pa upoštevati nove trditve in dokaze, tako tiste, ki so obstajali že v času prvega odločanja (in jih stranka, ki predlaga oprostitev, ni zatrdila ali predlagala, čeprav bi jih dejansko morala) kot tiste, ki kažejo na spremembo premoženjskega, likvidnostnega ali finančnega stanja. V obravnavani zadevi zato ni šlo za ponovno odločanje o isti stvari. Novo odločitev je sodišče sprejelo na podlagi izkazanega dejstva, da računi tožeče stranke niso bili blokirani niti en dan, na podlagi podatkov iz poslovnega poročila L., na podlagi poročila o računih pravnih oseb iz Enotnega registra transakcijskih računov v BiH in na podlagi odločbe Ministrstva za notranje zadeve Kantona Sarajevo o motornih vozilih, ki so registrirana na ime tožeče stranke, torej na podlagi drugih, celovitejših podatkov, kot so bili podatki, ki jih je tožeča stranka priložila svojemu predlogu za oprostitev sodne takse.

Po določbi tretjega odstavka 1. člena ZST-1 se v postopku za odmero in oprostitev sodnih taks v gospodarskih sporih smiselno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP), torej tudi 377. člena ZPP, ki omejuje možnost navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov šele v pritožbi Sodišče prve stopnje je zato moralo pri svoji odločitvi upoštevati trditve, ki jih je glede razlogov za taksno oprostitev postavila tožeča stranka, listine, ki jih je predložila tožeča stranka, pa tudi druge dokaze, ki jih je v postopku do izdaje izpodbijanega sklepa pridobilo in glede katerih je imela tožeča stranka možnost izjave (1) (kot rečeno, na naroku za tožečo stranko nista bila sporna niti poročilo L. niti potrdilo o številu avtomobilov, niti podatek o številu aktivnih računov, niti dejstvo, da računi niso bili blokirani niti en dan, tožeča stranka je imela možnost odgovora na konkreten predlog nasprotne stranke). Dejstvo, da računi niso bili blokirani, je v postopku odločanja o oprostitvi sodne takse lahko pomembno, tožeča stranka se zato ne more sklicevati, da prve odločitve sodišče ni temeljilo na (ne)blokiranih računih, saj je bistvo ponovnega preverjanja odločitve o oprostitvi sodne takse prav upoštevanje še drugih podatkov, ki jih sodišče prvič ni upoštevalo. Že iz bilanc, ki jih je tožeča stranka priložila predlogu za oprostitev sodne takse, je bil razviden podatek o opremi in njeni vrednosti, nikoli (do predmetne pritožbe) pa tožeča stranka ni trdila, da gre za opremo, ki je ni mogoče prodati ali ki jo potrebuje za svojo dejavnost (2). Nedopustno pritožbeno novoto predstavljajo tudi trditve o ukradenih avtomobilih, o neizterljivosti kratkoročnih terjatev ter o tem, da računi niso blokirani zgolj zato, ker se banka še ni odločila za izvršbo. Vsega naštetega zato pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi ne sme upoštevati.

Po določbi petega odstavka 11. člena ZST-1 mora sodišče pri odločanju o oprostitvi sodnih taks (na podlagi procesnega gradiva, s katerim razpolaga) skrbno presoditi vse okoliščine, zlasti pa upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke. Prav to je sodišče prve stopnje upoštevalo. Pri dejanskih ugotovitvah, da ima tožeča stranka premoženje, ki ga je mogoče prodati in ki ga ne potrebuje za svojo dejavnost, da od vsaj dela premoženja prejema najemnino (3) ter da je likvidna (ima šest aktivnih računov, ki niso bili blokirani niti za en dan, v letu 2012 je imela 1.255.719,57 EUR gotovine, kratkoročnih terjatev in naložb), je sodišče prve stopnje namreč prišlo do zaključka, da slabo finančno stanje (kot ga izkazujejo bilance) samo po sebi ne zadošča za zaključek, da so podani pogoji za oprostitev sodne takse. S tem zaključkom se pritožbeno sodišče strinja. Res se je sodišče prve stopnje nepravilno sklicevalo tudi na dejstvo, da je tožeča stranka za zastopanje v tej pravdi najela renomirano odvetniško pisarno, vendar to ni bil odločilen razlog za razveljavitev sklepa o oprostitvi sodne takse in zato zgolj zaradi tega odločitev ni napačna. Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo v delu, v katerem napada odločitev o razveljavitvi prvotnega sklepa o oprostitvi sodne takse, in v delu, v katerem je odmerjena sodna taksa, zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče še dodaja, da so navedbe o kršitvi pravice do sodnega varstva nerazumljive, saj je v predmetni zadevi tožeča stranka sodno varstvo že dobila (v zadevi je bila celo že izdana sodba). Tudi sicer pa že samo dejstvo, da je sodišče najprej oprostilo tožečo stranko plačila sodne takse za tožbo, izključuje uporabo določb o plačilu sodne takse kot procesni predpostavki za tožbo.

Utemeljeno pa pritožba opozarja na možnost obročnega plačila sodne takse. V predmetni zadevi slabo finančno stanje, kot rečeno, ob ostalih podatkih ni razlog za oprostitev sodne takse, je pa razlog za dovolitev obročnega odplačila, saj bi plačilo tako velikega zneska (sodna taksa je odmerjena na 86.385 EUR) kratkoročno gotovo zelo negativno vplivalo na poslovanje tožeče stranke. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in sklep spremenilo, tako da mora tožeča stranka odmerjeno sodno takso plačati v 24 obrokih po 3.599,37 EUR (3. točka 365. člena ZPP). Mesečni znesek 3.599,37 je po mnenju pritožbenega sodišča primeren in ustreza sposobnostim tožeče stranke, kakršne izhajajo iz priloženih listin. Nenazadnje pa tožeča stranka ni posebej utemeljila, zakaj bi zmogla plačati sodno takso le v najmanj 36 obrokih.

Po določbi 366. člena ZPP (v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1) odgovor na pritožbo zoper sklep o oprostitvi sodne takse ni predviden, zato mora tožena stranka že iz tega razloga sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Glede pritožbe zoper sklep z dne 18.4.2014

Tožeča stranka je predlagala oprostitev sodne takse tudi za pritožbo. Sodišče je njen predlog zavrnilo z obrazložitvijo, ki temelji na povzemanju podatkov iz bilanc. Tožeča stranka je v predlogu za oprostitev sodne takse pojasnjevala, da na odprtih računih praktično ni sredstev, zakaj za plačilo sodne takse ne more nameniti najemnine in da opreme ne more prodati. Do teh navedb v predlogu, ki bi, če bi se izkazale za resnične, lahko vplivale na ugotovljeno premoženjsko, likvidnostno in finančno stanje tožeče stranke, se sodišče prve stopnje v razlogih ni opredelilo, zato sklepa ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče je na podlagi povedanega pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi do trditev in dokaznih predlogov tožeče stranke, s katerimi je ta skušala izkazati, da je njeno stanje slabše od stanja, ki je razvidno iz podatkov, ki jih je uporabilo sodišče prve stopnje.

-------------------------------------------

op. št. 1: Samo če ne bi imela možnosti izjave, bi lahko ugotovili, da tožeča stranka novih dejstev brez svoje krivde ni mogla navajati prej.

op. št. 2: Res je predmet tožbenega zahtevka med ostalim tudi plačilo najemnine za objekt IZC, vendar je tožeča stranka v zvezi s tem navedla le, da je poskušala dobiti novega najemnika ali investitorja, kar pa ji ni uspelo. Teh svojih trditev pa ni konkretizirala. Šele v pritožbi je tudi prvič navedla, kaj v naravi predstavljajo opredmetena sredstva.

op. št. 3: Sodišče prve stopnje je v razlogih sklepa navedlo, da tožeča stranka prejema najemnino v neto višini 50.000 EUR za delujoči trgovski center, o najemnini za avtosalon ni govorilo.