VSK sklep Cp 802/2011

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (točka II izreka) potrdi odločba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožnik se je pretežnemu delu svojih tožbenih zahtevkov odpovedal, zato je prvostopenjsko sodišče z izpodbijano odločbo pod točko I glede teh zahtevkov izdalo zavrnilno sodbo. Pod točko II pa je zavrglo tožbo v delu, kolikor se je tožbeni zahtevek nanašal na ugotovitev, da je nedopustna izvršba, ki je bila dovoljena s sklepom o izvršbi In 1 z dne 26.2.2003 in In 2 z dne 19.9.2007 glede nepremičnine v lasti D.P. „ki ni vpisana v zemljiški knjigi in v naravi predstavlja poslovni prostor štev. 6 v izmeri 180 m2 v objektu faza B, ki je zgrajen na parceli štev. 3830/3 k.o. S. s pravico skupnih delov in naprav objekta ter stavbnega in funkcionalnega zemljišča in ki se dejansko izvaja na poslovnem prostoru v carinski coni S., ki je v lasti tožnika in je zgrajen na parceli štev. 3783/6 k.o. S.“ Sodišče je ugotovilo, da je izvršilni postopek že zaključen, zato je zaključilo, da tožnik nima pravnega interesa za vztrajanje pri zahtevku na ugotovitev nedopustnosti izvršbe.

Proti odločitvi se pritožuje tožnik po pooblaščencu. V pritoži navaja, da je izvršilno sodišče v zadevi pod opr. št. In 1 formalno prodajalo poslovni prostor na parceli št. 3830/3 k.o. S., ki ga je kupil D.P., dejansko pa je izvršbo dovolilo in zatem tudi prodajalo poslovni prostor, ki je last tožnika in je zgrajen na parceli št. 3783/6 k.o. S. Do tega je prišlo, ker je sodni cenilec v izvršilnem postopku dejansko ocenil tožnikov poslovni prostor na parceli št. 3783/6 kot da gre za poslovni prostor dolžnika D.P. Pritožnik trdi, da gre za različni parceli, saj je parcela 3783/6 k.o. S. obstajala že od 17.11.1994, torej še preden je D.P. v letu 1995 kupil poslovni prostor na parceli št. 3830/3, ki ga je kasneje zastavil. Če bi res zastavil poslovni prostor na parceli 3783/6, bi bilo to v kupoprodajni pogodbi iz leta 1995 navedeno, tako pa se notarski zapis o zastavi nevknjižene nepremičnine nanaša na parcelo št. 3830/3 k.o. S. Tožnikov poslovni prostor na parceli št. 3783/6 je leta 1993 že imel uporabno dovoljenje, medtem ko se v pogodbi, s katero je bil poslovni prostor prodan D.P., navaja, da gre za prostor, obdelan do 4. gradbene faze. Tožnik trdi, da je izvršilno sodišče nezakonito vodilo izvršbo in na dražbi prodalo poslovni prostor na parceli štev. 3830/3 k.o. S., dejansko pa je na podlagi cenitve cenilca I.Z, v izvršbi opr. št. In 1 kupcu na dražbi ponujalo poslovni prostor na parc. št. 3783/6. Tožnik vztraja, da nepremičnina s parc. št. 3830/3 k.o. S. ne obstaja in nikoli ni obstajala, kar je tožnik dokazoval že Okrajnemu sodišču v S., ki je vodilo izvršilni postopek. Navaja še, da ima pravni interes, da sodišče ugotovi nedopustnost izvršbe, vodene na poslovni prostor na parceli štev. 3830/3 k.o. S., ker je sodišče kupcu na dražbi dejansko ponujalo poslovni prostor tožnika na parceli štev. 3783/6. Izvršbo je vodilo nezakonito in kršilo materialno pravo, zato ima tožnik v tej pravdi pravni interes „zaradi zavarovanja svojih pravic.“ Kupec v izvršilnem postopku je namreč prepričan, da je kupil tožnikov poslovni prostor na parceli št. 3783/6 in tožnik lahko pričakuje, da bo kupec zahteval izročitev tožnikovega poslovnega prostora. Kupec je namreč že vložil tožbo, s katero izpodbija tožnikovo lastništvo na parceli štev. 3783/6 k.o. S. Navaja še, da je v izvršilnem postopku kot kupec na dražbi nastopala družba v 100 %-ni lasti tožene stranke, ki z nakupom itak ni imela kaj izgubiti, saj je bil dolžnikov dolg večji od ocenjene vrednosti nepremičnine. Na podlagi 193. člena ZIZ bodo kupčeve pravice zaščitene, tudi če sodišče ugotovi nedopustnost izvršbe. Tožnik zaradi varstva svoje lastninske pravice uveljavlja zahtevek, da je bila izvršba pod opr. št. In 1 vodena nezakonito in je zato nedopustna. Navaja še, da je sodišče napačno odmerilo priglašene stroške, saj je toženi stranki neupravičeno priznalo nagrado tudi za sestavo prve pripravljalne vloge po tarifni številki 18 in neupravičeno priznalo plačilo za postavko konferenca s stranko, preveč pa za poročilo stranki.

Prva tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem zatrjuje neutemeljenost tožnikove pritožbe in opozarja na zanesljivo ugotovljeno identifikacijo nepremičnine, ki je bila prodana v izvršbi, tako v času nastanka zastavne pravice, kot tudi v izvršilnem postopku in v obravnavani pravdi.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo (in tega pritožba ne izpodbija), da je izvršilni postopek, ki je tekel pred Okrajnim sodiščem v S. (In 1 ter In 2) in v katerem je bila izvršba dovoljena na poslovni prostor velikosti 180 m2, označen s številko 6 v objektu B v carinski coni S., ki ga je pridobil dolžnik iz izvršilnega postopka D.P. po kupoprodajni pogodbi od družbe G. dne 14.3.1995 je pravnomočno končan. Tako sklep o domiku kot sklep o izročitvi nepremičnine kupcu sta pravnomočna, zato je kupec originarno pridobil lastninsko pravico na prodani nepremičnini – poslovnem prostoru štev. 6 v objektu faza B v carinski coni S., s pripadajočimi skupnimi deli in napravami oz. stavbnim in funkcionalnim zemljiščem. Tožnik, ki trdi, da je na predmetu izvršbe imel lastninsko pravico, torej pravico, ki bi preprečevala izvršbo, jo je s tem trenutkom, tudi če jo je imel, izgubil, saj je njegovo lastninsko pravico izpodrinila kupčeva. Stališče prvostopenjskega sodišča, da tožnik svoje pravice na predmetu izvršbe ne more več zavarovati in da za ugotovitveno tožbo na nedopustnost izvršbe zato nima več pravnega interesa, je zato pravilno.

Pritožnik prihaja v pritožbi večkrat sam s seboj v nasprotje, saj po eni strani trdi, da je bila izvršba dovoljena na poslovni prostor D.P., nato, da parcela, na katero je bila izvršba dovoljena, ne obstoji, zatem, da je bila prodana neobstoječa parcela in končno, da naj bi bil prodan njegov poslovni prostor na povsem drugi parceli. Sicer pa v pritožbi opozarja predvsem na nepravilnosti, ki naj bi se dogajale v izvršilnem postopku, kar pa na (ne)utemeljenost njegovega zahtevka na nedopustnost izvršbe, iz razlogov, ki so bili obrazloženi zgoraj, nima vpliva.

Pritožba je neutemeljena tudi kolikor izpodbija odločitev o pravdnih stroških. Po 19. tarifni številki odvetniške tarife (Ur.list RS št. 67/2003, ki prihaja v obravnavanem primeru še v poštev za odločanje) pripada tako za obrazložen odgovor na tožbo kot za prvo obrazloženo pripravljalno vlogo odvetniku nagrada po tarifni štev. 18, šele za drugo obrazloženo pripravljalno vlogo pa 75% te tarifne številke. Iz stroškovnika na list.št. 118/2 spisa, na katerem je sodišče označilo, katere stroške je stranki priznalo, pa tudi povsem jasno izhaja, da postavke „Konferenca s stranko“ toženi stranki ni priznalo. Postavko „Poročilo stranki“ pritožnik očitno sprejema, saj jo izpodbija le po višini, ker meni, da bi jo sodišče moralo ovrednotiti po tarifni štev. 39/4, za kar pa v navedeni tarifni številki ni podlage.

Pritožbeno sodišče je iz gornjih razlogov pritožbo zavrnilo in potrdilo v izpodbijanem delu odločbo sodišča prve stopnje (2.tč. 365. člena ZPP).

Stroškov odgovora na pritožbo pritožbeno sodišče prvi toženi stranki glede na vsebino vloge, kratke in jasne razloge prvostopenjske odločbe in očitno neutemeljeno pritožbo ni priznalo, saj navedbe v odgovoru niso v ničemer pripomogle k rešitvi zadeve in zato ne gre za potrebne pravdne stroške v smislu 155. člena ZPP. Tudi tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške.